Jedro

ZUP zastaranja izvršitve upravnih odločb (na splošno) ne ureja in ne določa zastaralnih rokov. GZ pa tudi ne določa, v katerih rokih oziroma da bi izvršitev odločbe o inšpekcijskem ukrepu v zvezi z nelegalnim objektom zastarala. Tožnik se tudi ne more z uspehom sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave) v smislu, da je organ posegel v pričakovalno pravico tožnika; to načelo namreč v navedenem smislu varuje pred posegom države kot protiustavnim tistega, katerega pravni položaj je zakonit. Tožnikov pravni položaj pa je zaradi nelegalne gradnje in zaradi izrečenega inšpekcijskega ukrepa v zvezi s to gradnjo nezakonit.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor (v nadaljevanju prvostopenjski organ, tudi inšpekcijski organ, gradbeni inšpektor) je z izpodbijanim sklepom odločil, da je z dne 9. 12. 2000 postala izvršljiva ter se dovoli njena izvršba odločba tega organa z dne 15. 9. 2000, s katero je bilo tožniku določeno, da mora v roku 60 dni po prejemu odločbe odstraniti stanovanjski objekt v gradnji na zemljišču s parc. št. 915/2 k.o. ... ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (v 1. točki izreka), da mora stanovanjski objekt odstraniti v naknadnem roku do 15. 2. 2022, po preteku tega roka pa bo opravil izvršbo pooblaščeni izvajalec, pri čemer bo tožnik o datumu izvršbe naknadno obveščen (v 2. točki izreka), da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep (v 3. točki izreka) in da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve (v 4. točki izreka).

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je inšpekcijski organ 13. 5. 2020 opravil ogled na kraju samem in ugotovil, da je predmetni stanovanjski objekt zgrajen in v uporabi in da odrejene obveznosti z odločbo z dne 15. 9. 2000 niso izvršene, da objekt ni odstranjen in ni vzpostavljeno prejšnje stanje. Inšpekcijski organ je z dopisom z dne 27. 7. 2020 tožnika pozval, naj predloži morebitno izdano upravno dovoljenje za stanovanjski objekt in se o njegovi ugotovitvi izjavi. Tožnik je v pisnem odgovoru navedel, da ne razpolaga z upravnim dovoljenjem za objekt, da pa je pridobil ponudbo za izdelavo projekta za legalizacijo objekta ter da prosi, da se določi za izvršitev daljši rok - vsaj eno leto. Organ zaključuje, da ker tožnik ni izpolnil obveznosti iz odločbe z dne 15. 9. 2000 in tudi gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno, odločba pa je z dne 9. 12. 2000 postala izvršljiva, je odločil o dovolitvi izvršbe. Če tožnik v naknadnem roku do 15. 2. 2022 ne bo izvršil obveznosti, bo to dejanje opravil pooblaščeni izvajalec na stroške tožnika, kar je skladno z določbo 297. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ta način izvršbe se uporabi takrat, če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa zavezanec te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma. Prvostopenjski organ je presodil, da ta način izvršbe omogoča izpolnitev tožnikovih obveznosti v celoti. Odločitev, da pritožba ne zadrži izvedbe izvršbe, temelji na določbi tretjega odstavka 290. člena ZUP.

2.Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 26. 7. 2021 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3.Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo.

3.V tožbi navaja, da sklep o dovolitvi izvršbe izpodbija zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

3.Dalje navaja, da je bil za predmetni stanovanjski objekt že začet postopek legalizacije gradnje, o čemer je tožnik organ prve stopnje obvestil z dopisom z dne 21. 10. 2020. Tek postopka legalizacije pa nedvomno vpliva na inšpekcijski postopek in na izvršitev odločbe, s katero je bila naložena odstranitev stanovanjskega objekta, kar bi moral prvostopenjski organ pri izdaji izpodbijanega sklepa upoštevati. To velja še toliko bolj, ker je odločba o naložitvi obveznosti postala izvršljiva že pred 20 leti, to je leta 2000, pa k njeni izvršitvi vsa leta ni pristopil nihče.

3.Tožnik meni, da je ukrep, izrečen v izpodbijanem sklepu, to je izvršba po drugi osebi, izrečen napačno in v nasprotju z načelom sorazmernosti. Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 285. člena ZUP in 2. člen Ustave. Izvršba po drugi osebi je v konkretnem primeru po njegovem mnenju nesorazmerna, saj ni ne nujna ne sorazmerna v ožjem smislu. Izvršba po drugi osebi v obravnavanem primeru ni nujen ukrep, saj je cilj mogoče doseči tudi z manj invazivnim posegom - z izvršbo s posredno prisilitvijo, ki jo ureja 298. člen ZUP. Način izvršbe po drugi osebi pa ne predstavlja niti ukrepa, sorazmernega v ožjem smislu, saj teža posledic ni sorazmerna s koristmi nasprotne strani. Posledice odstranitve objekta bi bile za tožnika hude. Tožnik je bil namreč prepričan, da glede na to, da je bil prvostopenjski organ vse od nastopa pravnomočnosti odločbe v letu 2005 neaktiven, lahko za predmetni stanovanjski objekt kadarkoli pridobi gradbeno dovoljenje in objekt legalizira. Tožnik je v letu 2020 tudi začel s postopkom legalizacije. Poleg tega v stanovanjskem objektu, v zvezi s katerim je bil izdan sklep o izvršbi, prebiva, zaradi česar bi ukrep odstranitve tožniku povzročil tudi bivanjsko stisko. Tožnik je namreč v predmetni objekt vlagal vse od nakupa v letu 1988. Nesorazmernost ukrepa pa nadalje utemeljuje tudi dejstvo, da bi odstranitev objekta tožniku glede na njegovo starost prizadejala tudi hujše psihične posledice, saj bi bil tožnik zase in svojo družino prisiljen poiskati drugo ustrezno stanovanje in namestitev. Tožnik opozarja tudi, da gre za ireverzibilen ukrep. Tožniku bi bila z izvršbo povzročena tudi večja premoženjska škoda v višini stroškov, vloženih v pridobivanje dokumentacije za legalizacijo objekta. Izvedba upravne izvršbe bi izvotlila pomen z gradbeno zakonodajo dodeljene pravice do legalizacije nelegalno zgrajenega objekta tožniku. Tožnik vztraja, da bi bila izvršba s posredno prisilitvijo veliko bolj primerno in sorazmerno izvršilno sredstvo, kar je organ prve stopnje prezrl. Organ sicer ni opravil niti presoje, zaradi česar je ravnal nezakonito. Izvršba s posredno prisilitvijo bi tožniku dala možnost, da objekt odstrani sam in s tem zmanjša škodo, ki bo nastala. Da je izvršba s posredno prisilitvijo za tožnika ugodnejše in milejše izvršilno sredstvo kot izvršba po drugi osebi, pa izhaja tudi iz sodne prakse Upravnega sodišča, npr. sodba I U 276/2012 z dne 24. 5. 2012. Da bi moral organ prve stopnje pri izbiri sredstva izvršbe tehtati med različnimi merili, nenazadnje izhaja tudi iz 89. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ). Takega tehtanja pa prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu ni opravil. S tem ko organ ni opravil presoje sorazmernosti in ni presojal izrečenega načina izvršbe naložene obveznosti, je posegel v pravico tožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, posledično pa tudi v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

3.Tožnik meni, da je organ izpodbijani sklep izdal tudi v nasprotju z načelom hitrosti postopka iz 14. člena ZUP. Izpodbijani sklep je bil namreč izdan 20 let po izvršljivosti izvršilnega naslova, zaradi česar je organ nedvomno posegel v pravno varnost in pričakovalno pravico tožnika. Organ je zagrešil tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj svoje odločitve, da se upravna izvršba opravi po drugi osebi, sploh ni obrazložil. Gre za kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Izpodbijani sklep v obrazložitvi ne vsebuje navedbe določb predpisov, na katere se sklep opira. Gre za nadaljnjo kršitev določbe 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sklep je popolnoma neobrazložen tudi glede roka, ki ga je organ postavil za naknadno izpolnitev obveznosti. Glede na to, da je tožnik prvostopenjski organ obvestil o tem, da je začel s postopkom legalizacije objekta, bi bil utemeljen daljši rok za izpolnitev obveznosti, kot ga je postavil organ. Tožnik dalje navaja, da je neobrazložena tudi odločitev organa glede nesuspenzivnosti pritožbe. Tožnik še dodaja, da so mu bile z izpodbijanim sklepom kršene še druge ustavne pravice, kajti s tem, ko je sklep neobrazložen, mu je onemogočena pravica do pravnega sredstva, ki mu jo zagotavlja 25. člen Ustave in pravice do izjave. Tožnik še dodaja, da uveljavljanih kršitev v pritožbenem postopku organ druge stopnje ni odpravil, do pritožbenih navedb tožnika se ni niti opredelil, tako da je tudi z odločbo druge stopnje poseženo v pravico tožnika do obrazložene odločbe iz 22. člena Ustave.

3.Tožnik dalje navaja, da je izvršitev inšpekcijske odločbe, ki je postala izvršljiva 9. 12. 2000, zastarala. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 290. člena ZUP in sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 823/2018 z dne 25. 4. 2018 ter sodbo tega sodišča I U 279/2013 z dne 18. 3. 2014. Tožnik se dalje sklicuje na prvi odstavek 292. člena ZUP ter navaja, da so tudi v postopku odločanja o dovolitvi izvršbe lahko pravno relevantne vse okoliščine, ki se nanašajo na samo izvršbo in ki bi lahko predstavljale ovire za izvršitev odločbe, če jih v posameznem primeru drug zakon ne izključuje, med drugim torej tudi take okoliščine, ki jih kot ugovorne razloge našteva ZIZ v 55. členu, tudi nastop zastaranja terjatve. Ureditev, po kateri zastaranje izvršitve upravne odločbe ne bi bilo mogoče, bi bila v nasprotju z 2. členom Ustave, in sicer v nasprotju z načelom pravne države ter načelom pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo. Z izpodbijanim sklepom je poseženo v ustavne pravice tožnika, in sicer mu je bila, kot iz navedenega izhaja, kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki zagotavlja preprečitev samovolje in nedopustnih posegov države. Poseženo je bilo tudi v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, kajti tožnik je storil vse, da bi svojo lastnino zavaroval.

3.Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4.Toženka na tožbo ni odgovorila.

5.V naknadni pripravljalni vlogi se tožnik sklicuje na sklep Ustavnega sodišča U-I-203/23-7 z dne 23. 11. 2023, s katerim je Ustavno sodišče zadržalo izvrševanje 136. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ-1), in hkrati odločilo, da do končne odločitve Ustavnega sodišča ni dopustna izvršba inšpekcijskega ukrepa iz prvega odstavka 93. člena GZ-1, izrečenega v zvezi z objektom daljšega obstoja, kot je opredeljen v prvem odstavku 146. člena GZ-1. Postopek, v katerem je tožnik predlagal izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja, se tako vse do odločitve Ustavnega sodišča ne more končati. Tožnik pojasnjuje, da je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za predmetni objekt, ki jo je najprej vložil, nato umaknil in za tem vložil zahtevo za izdajo odločbe za objekt daljšega obstoja.

Odločanje po sodnici posameznici

6.Sodišče je v zadevi odločalo po sodnici posameznici na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi z drugim odstavkom 25. člena ZUS-1C.

Dokazni postopek

7.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki jih je predložil tožnik, in sicer v: - izpodbijani sklep (A2), - odločbo urbanističnega inšpektorja z dne 15. 9. 2000 (A3), - pritožbo z dne 2. 12. 2000 zoper izpodbijani sklep (A4), - odločbo drugostopenjskega organa z dne 26. 7. 2021 (A5), - sodbo Upravnega sodišča I U 279/2013 z dne 18. 3. 2014 (A9), - sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 823/2018 z dne 25. 4. 2018 (A8) ter - ostale listine upravnega spisa.

7.Sodišče pa je zavrnilo dokazne predloge za vpogled v tožnikove listine: - ponudbo z dne 13. 10. 2020 (A6), - potrdilo o plačilu z dne 15. 10. 2020 (A6), - izjavo LUZ z dne 25. 11. 2020 s prilogami (A6), - dopis z dne 21. 10. 2020 s prošnjo za ustavitev inšpekcijskega postopka (A7), - sporočilo organu z dne 11. 2. 2022 (A10), - dostavo dokumentacije organu z dne 14. 2. 2022 (A11), - zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja (A12), - zahtevo za izdajo odločbe za objekt daljšega obstoja (A15, 16), ker gre za nerelevantne dokaze. Dokazi se namreč nanašajo na tožnikove navedbe o začeti legalizaciji, ki niso pravno relevantne za presojo zakonitosti izpodbijanega akta, in sklep Ustavnega sodišča o zadržanju v zadevi U-I-203/93-7 z dne 23. 11. 2023, po katerem do končne odločitve ni dopustna izvršba inšpekcijskih ukrepov v zvezi z objekti daljšega obstoja, ki prav tako ne vpliva na zakonitost izpodbijanega akta.

K I. točki izreka

8.Tožba ni utemeljena.

9.V obravnavani zadevi je sporna odločitev o dovolitvi izvršbe inšpekcijske odločbe, s katero je tožniku naložena odstranitev tam navedenega stanovanjskega objekta.

10.Tožnik v bistvenem ugovarja, da bi organ kot relevantno dejstvo moral upoštevati, da je za predmetni stanovanjski objekt že začet postopek legalizacije, dalje, da je način izvršbe po drugi osebi določen v nasprotju z 285. členom ZUP ter njegova izbira tudi neobrazložena, dalje, da bi organ pri izbiri načina izvršbe moral upoštevati tudi 89. člen GZ, dalje, da je izvršitev inšpekcijske odločbe zastarala, dalje, da bi naknadni rok za izvršitev moral biti daljši, dalje, da je neobrazložena odločitev o nesuspenzivnosti pritožbe ter da mora sodišče pri odločitvi upoštevati sklep Ustavnega sodišča U-I-203/23-7 z dne 23. 11. 2023.

11.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je izdan na podlagi 290. člena ZUP. Ta določa, da se s sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva ter kdaj je postala izvršljiva, in določi način izvršbe. V izreku izpodbijanega sklepa (pa) je ugotovljeno, da je inšpekcijska odločba, s katero je bila tožniku naložena odstranitev stanovanjskega objekta postala izvršljiva, in da je postala izvršljiva z dne 9. 12. 2000. Glede na dejstva, ki so po navedenem za odločitev o dovolitvi izvršbe pravno relevantna, je po presoji sodišča dovolilni del sklepa o izvršbi pravilen in zakonit; sicer pa tožnik tem dejstvom niti ne ugovarja kot spornim.

12.Kolikor pa se tožnik sklicuje na okoliščino, da je že začel s postopkom legalizacije za objekt, ki bi ga po inšpekcijski odločbi moral odstraniti, je to pravno nepomembna okoliščina. Po 290. členu ZUP začet postopek legalizacije namreč ni pravno pomembna okoliščina, ki bi vplivala na vprašanje dovolitve izvršbe.

13.Neutemeljeno tožnik ugovarja tudi, da je izvršitev odločbe gradbene inšpekcije zastarala. ZUP zastaranja izvršitve upravnih odločb (na splošno) ne ureja in ne določa zastaralnih rokov. GZ pa tudi ne določa, v katerih rokih oziroma da bi izvršitev odločbe o inšpekcijskem ukrepu v zvezi z nelegalnim objektom zastarala. Tožnik se tudi ne more z uspehom sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave) v smislu, da je organ posegel v pričakovalno pravico tožnika; to načelo namreč v navedenem smislu varuje pred posegom države kot protiustavnim tistega, katerega pravni položaj je zakonit. Tožnikov pravni položaj pa je zaradi nelegalne gradnje in zaradi izrečenega inšpekcijskega ukrepa v zvezi s to gradnjo nezakonit. Tožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na sodni odločbi Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 823/2018 z dne 25. 4. 2018 in tega sodišča I U 279/2013 z dne 18. 3. 2014, saj je v obravnavanem primeru predmet izvršbe inšpekcijska odločba, ki se glasi na nedenarno obveznost - odstranitev nelegalnega objekta - in ne na davčno oziroma drugo nedavčno denarno obveznost, kar velja za prej navedeni sodni odločbi. Da je 30 - dnevni rok za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe iz drugega odstavka 290. člena ZUP instrukcijski rok, pa izhaja že iz same navedene določbe, po kateri dejstvo, da sklep ni bil izdan do tega roka, ne izključuje njegove izdaje.1

14.Tožnik uveljavlja tudi ugovore, ki se nanašajo na določeni način izvršbe. Kot je obrazloženo v nadaljevanju, jih sodišče presoja kot neutemeljene.

15.Tožnik očita, da je način izvršbe po drugi osebi izbran v nasprotju z 285. členom ZUP in da izbira tudi ni obrazložena. Po 296. členu ZUP se izvršba za izpolnitev nedenarnih obveznosti opravlja po drugih osebah ali s prisilitvijo. Po prvem odstavku 297. člena ZUP se v primeru, če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške. V prvem odstavku 298. člena ZUP pa je določeno, da v primeru, če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo.

16.Sodišče ugotavlja, da je način, ki ga je izbral inšpekcijski organ, to je izvršba po drugi osebi, skladen z zakonom (prvi odstavek 297. člena ZUP) in sodi, da je ustrezen tudi glede na naravo obveznosti, kar implicitno izhaja tudi iz upravnih aktov. Poleg izvršbe po drugih osebah bi bil edini preostali način izvršbe za izpolnitev predmetne inšpekcijske odločbe glede na določbe ZUP prisilitev k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Vendar kot iz citiranih zakonskih določb izhaja, se izvršba s prisilitvijo z denarno kaznijo določi, če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti kdo drug ali če narava obveznosti to terja ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna. Kar pomeni, da je po določbah ZUP primarna izbira načina izvršbe za nedenarne obveznosti izvršba po drugi osebi in šele nadaljnja izvršba s prisilitvijo z denarno kaznijo, če izvršba po drugih osebah ni možna ali ni primerna glede na naravo obveznosti ali iz kakšnega posebnega razloga. Inšpekcijski organ je glede na navedeno izbiro mogel obrazložiti zgolj s sklicevanjem na 297. člen ZUP (in torej implicitno na okoliščine, ki jih ta določba predvideva za izbiro izvršbe po drugi osebi), in z ugotovitvijo, da ta način izvršbe omogoča izpolnitev tožnikove obveznosti v celoti. Ob odsotnosti relevantnih pritožbenih navedb o morebitnih razlogih, zaradi katerih bi bila izvršba po drugi osebi otežena ali onemogočena, dodatno obrazložiti izbranega načina izvršbe ni bilo treba niti drugostopenjskemu organu.

17.Tudi tožbene navedbe, ki jih podaja tožnik, da ni izbrano najmilejše sredstvo in da bi moral organ izbrati prisilitev z denarno kaznijo, so neutemeljene in z njimi tožnik ne more uspeti. Ni namreč mogoče slediti kot utemeljenih njegovim navedbam, da bi v tem primeru gradnjo lahko odstranil sam in si zmanjšal škodo, kajti določen mu je bil rok za prostovoljno izpolnitev, v katerem bi lahko tako ravnal, pa je rok potekel brez uspeha. Upoštevati pa je treba tudi, da je organ zavezan izbiri načina, s katerim se doseže namen izvršbe (prvi odstavek 285. člena ZUP). Sicer pa tožnik izhaja tudi iz napačne predpostavke, da v primeru izvršbe s prisilitvijo z denarno kaznijo tožniku obveznosti, to je odstranitve nelegalne gradnje, ne bi bilo treba izpolniti. Navaja namreč, da bodo posledice odstranitve za tožnika hude, pa da je bil prepričan, da zaradi večletne neaktivnosti inšpekcijskega organa do izvršbe niti ne bo prišlo, pa da bi odstranitev gradnje povzročila tožniku bivanjsko stisko ter hujše psihične posledice, ker bi bil zase in za družino prisiljen iskati drugo ustrezno stanovanje. Vendar pa način izvršbe s prisilitvijo z denarno kaznijo predstavlja način za prisilno izvršitev obveznosti, ki je zavezanec ne izpolni prostovoljno. Denarna kazen je v tem primeru prisilno sredstvo in ne kazenska sankcija. Prisilitev z denarno kaznijo pomeni psihološko prisilitev, katere namen je z grožnjo posega v zavezančevo premoženje vplivati na njegovo ravnanje, torej da obveznost, ki je predmet izvršbe, izpolni. Če zavezanec kljub naložitvi denarne kazni obveznosti še vedno ne izpolni, se mu naloži nova denarna kazen.

18.V oblikovalnem delu sklepa (pa) je bil, kot že omenjeno, tožniku tudi določen dodatni izpolnitveni rok, z grožnjo, da če tudi v tem roku obveznosti ne bo (prostovoljno) izpolnil v celoti, da sledi izvršba po drugi osebi (prvi odstavek 297. člena ZUP). Kolikor tožnik ugovarja, da je določen prekratek dodatni rok, so njegove navedbe nekonkretizirane in podane na splošni ravni, saj ne obrazloži, zakaj v več kot enem letu ni uspel gradnje sam odstraniti, zato jim sodišče kot neutemeljenim ne more slediti. Kolikor tožnik svoj očitek utemeljuje z navedbami, da so postopki legalizacije dolgotrajni, pa sodišče dodaja, da je dodatni rok namenjen prostovoljni izvršitvi inšpekcijske odločbe, in ne dejanjem, ki niso predmet te inšpekcijske odločbe.

19.Sodišče se s tožnikom prav tako ne strinja, da bi organ moral upoštevati tudi 89. člen GZ. Treba je namreč pravilno razlagati, kaj je predmet urejanja v drugem odstavku 89. členu GZ.

20.Po tej določbi se pri izvajanju izvršbe po drugih osebah upošteva stopnja javnega interesa po naslednjih merilih: pravno stanje izdanih upravnih aktov, na podlagi katerih se opravlja izvršba; fizične in druge lastnosti objekta; vpliv objekta na ljudi in okolje; lega objekta; objekt v javni rabi ali objekt, v katerem se opravlja dejavnost, in možnost legalizacije.

21.Vendar se drugi odstavek 89. člena GZ ne nanaša na dovolitev izvršbe, pač pa na nadaljnjo izvedbo izvršbe, določa merila javnega interesa pri izvajanju izvršbe po drugih osebah. Tako izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva, namreč da je bila ta določba v zakon vnesena zaradi varstva javnega interesa pri določanju prioritet pri izvajanju izvršbe že izdanih sklepov o dovolitvi izvršbe. To je bilo potrebno zaradi velikega števila neizvedenih sklepov o izvršbi ob sprejemu zakona.

22.Glede na navedeno določba drugega odstavka 89. člena GZ ne določa pogojev za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe. Prvostopenjski upravni organ zato ni zagrešil očitane kršitve ker te zakonske določbe pri izdaji izpodbijanega sklepa ni uporabil in ni ugotavljal možnosti legalizacije nedovoljene gradnje, ki je predmet izvršilnega naslova - inšpekcijske odločbe, ki se izvršuje.

23.Ob povedanem tožnik tudi ne more uspeti z neargumentiranimi ugovori, da je organ, ker ni opravil presoje sorazmernosti pri izbiri načina izvršbe na podlagi 2. člena Ustave, posegel v pravice tožnika iz 22. in 33. člena Ustave. Po že presojenem je z izbiro načina izvršbe organ ostal v mejah zakona, jo je pa tudi ustrezno obrazložil. Zato tožnik brez podlage ugovarja, da se odločbe v pogledu izbire načina izvršbe ne da preizkusiti.

24.Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor o neobrazloženosti odločitve o nesuspenzivnosti pritožbe. Organ je točko izreka o nesuspenzivnosti pritožbe obrazložil. V obrazložitvi se je skliceval na tretji odstavek 290. člena ZUP, kar je sicer nepravilno. Vendar to ni bistveno in na odločitev ne vpliva. Namreč pravna podlaga za odločitev o nesuspenzivnosti pritožbe je podana, in sicer v tretjem odstavku 292. člena ZUP. Po navedeni zakonski določbi vložena pritožba ne zadrži izvedbe izvršbe. To pomeni, da vložitev pritožbe zoper sklep o dovolitvi izvršbe ne zadrži niti izvršbe, ki se še ni začela izvajati, niti izvršbe, ki že teče. Nesuspenzivnost pritožbe sama po sebi tudi ni v nasprotju s pravico do (učinkovite) pritožbe po 25. členu Ustave; do take neustavnosti pride, kadar prejšnjega stanja ne bi bilo mogoče več vzpostaviti ali pa bi bila njegova vzpostavitev nesorazmerno težavna. To izhodišče mora upoštevati zakonodajalec; primeri takih ureditev v zakonih so npr. možnost odložitve izvršbe (drugi odstavek 293. člena ZUP), zadržanje izvedbe izvršbe (tretji odstavek 292. člena ZUP) itd..

25.Tožnik uveljavlja tudi, da mora sodišče pri odločitvi upoštevati sklep Ustavnega sodišča U-I-203/23-7 z dne 23. 11. 2023. V tem sklepu je Ustavno sodišče ob odločitvi o zadržanju izvrševanja 146. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ-1) določilo tudi način izvršitve, in sicer je odločilo, da do končne odločitve Ustavnega sodišča ni dopustna izvršba inšpekcijskega ukrepa iz prvega odstavka 93. člena GZ-1, izrečenega v zvezi z objektom daljšega obstoja. Tudi ob zatrjevanju tožnika, da je vložil zahtevo za legalizacijo objekta daljšega obstoja, pa sodišče odgovarja, da sklep Ustavnega sodišča ne vpliva na zakonitost sklepa o dovolitvi izvršbe, pač pa daje podlago za odložitev izvršitve. Take pravne možnosti, kot že navedeno, ZUP predvideva.

26.Zaključno sodišče dodaja, da tožnik tudi ne more biti uspešen s kopičenjem nadaljnjih ugovorov, podanih na splošni ravni, da je izpodbijani sklep v "ključnih" delih neobrazložen, da mu je s tem poseženo v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in pravico do izjave itd..

27.Ker je po navedenem sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, našlo pa tudi ni razlogov, zaradi katerih bi bil izpodbijani akt ničen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

28.Tožnikov stroškovni zahtevek pa je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Tako tudi J. Podlipnik v Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2020, str. 803, 804.

2Neposredna fizična prisilitev (299. člen ZUP) je skrajna možnost, če se izvršba s sredstvi iz 297. in 298. člena ZUP ne more opraviti, in če ni s predpisi izključena.

3Tako J. Podlipnik v Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2020, str. 855.

4To izhaja iz tretjega odstavka 298. člena ZUP, namreč da se v primeru, da se ob zagroženi denarni kazni brez uspeha izteče rok za izpolnitev obveznosti, ta denarna kazen takoj izterja ter se zavezancu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo.

5Predlog Gradbenega zakona - prva obravnava, EVA 2015-2550-0004 z dne 18. 5. 2017.

6Tako tudi J. Podlipnik v Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2020, str. 818.

7Odločba Ustavnega sodišča U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999, tč. 5 obrazložitve.

8Ki ureja legalizacijo objekta daljšega obstoja;

993. člen GZ-1 se nanaša na inšpekcijske ukrepe v zvezi z nelegalnim objektom; njegov prvi odstavek pa ukrepe, kot so: ustavitev gradnje, odstranitev zgrajenega objekta.

10Odložitev izvršbe (drugi odstavek 293. člena ZUP), zadržanje izvedbe izvršbe (tretji odstavek 292. člena ZUP).

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.