Jedro

Tožnik varuje svoj pravni interes s trditvami, da bo hrup iz objekta, ki je predmet gradbenega dovoljenja, presegel predpisano stopnjo varstva pred hrupom in da so določbe Odloka o številu parkirnih mest nepravilno uporabljene. Glede hrupa je tožnik svoje ugovore podkrepil z mnenji prof. dr. B.B., sodnega izvedenca strojne stroke za področje hrupa in predlagal, naj toženka v zvezi z vprašanjem, ali bo hrup presegal predpisano stopnjo varstva, postavi izvedenca za hrup. Prvostopenjski organ se o njegovem dokaznem predlogu ni izrekel in ni pojasnil, zakaj mu ni ugodil, tj. iz katerih razlogov mu tožnik ni vzbudil dvomov. Stranka strokovno podkrepljenih dokazov ne more predložiti drugače, kot da naroči mnenje strokovnjaka in ga predloži. Za odločitev o zavrnitvi dokazovanja z izvedencem so relevantni razlogi, zaradi katerih kljub konkretnim, strokovno podkrepljenim ugovorom, ki izhajajo iz mnenj dr. B.B., pri toženki ni nastal dvom v pravilnost PGD.

Glede parkirnih mest je toženka svojo odločitev, da za prostore fitnesa ni potrebno zagotoviti nobenega parkirnega mesta oprla izključno na pojasnilo investitorja, da prostor ni namenjen zunanjim uporabnikom in ga je treba šteti kot prostor za športnike, enako kot velja npr. za garderobe. Po presoji sodišča je taka uporaba materialnega predpisa napačna. Odlok namreč jasno določa, da je potrebno upoštevati namembnost objekta oziroma dejavnost, ki se v njem odvija. Kdo bo uporabljal prostor, tj. ali zgolj športniki, ki sicer uporabljajo dvorano ali tudi drugi, po Odloku ni pravno relevantno. Za vse prostore, ki niso dvorana, jih je pa mogoče uvrstiti pod ostale kriterije za zagotavljanje zadostnega števila parkirnih mest, je ta parkirna mesta potrebno zagotoviti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kranj, št. 351-53/2014-139 z dne 1. 4. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek stranke z interesom A. d.o.o. za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo investitorju A. d. o. o. na zemljišču parc. št. 877/4 k. o. ... dovolil novogradnjo „večnamenske športne dvorane“ z označbo po enotni klasifikaciji vrst objektov 12650, 12301 in 12112, ki je zahteven objekt. Objekt je sestavljen iz športne dvorane, tehničnega aneksa na SZ strani dvorane, aneksa k športni dvorani na JV strani in letnega vrta ob aneksu.

2. V izreku je med drugim še določeno, da bo športna dvorana namenjena izključno za izvajanje različnih športnih dejavnosti s pripadajočimi prostori, ne bo pa namenjena glasbenim prireditvam in koncertom. V dvorani bodo nameščene tribune za 352 gledalcev. Dvorana bo krita z ločno streho iz termomembrane. Fasada bo izdelana z alu paneli. Dovoz in dostop do objekta in parkirišč bo urejen preko dveh novih cestnih priključkov. Preko južnega cestnega priključka bo možen dostop do parkirišča s 15 parkirnimi mesti (od tega 2 za invalide) na JV strani objekta, preko jugovzhodnega priključka, pa bo možen dostop do parkirišča s 95 parkirnimi mesti (od tega 4 za invalide) na vzhodni in severni strani objekta.

3. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ 5. 10. 2015 že izdal gradbeno dovoljenje, ki je bilo s sodbo Upravnega sodišča I U 13/2016 z dne 12. 7. 2018 odpravljeno in mu je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek. V ponovnem postopku ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po 66. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), vključno s skladnostjo posega z določili Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o zazidalnem načrtu območja D 02/3 – Šolski center ... (v nadaljevanju Odlok). Odlok predmetno zemljišče uvršča v območje ZN D 02/3 - Šolski center .... Obravnavani obstoječi objekt se nahaja v funkcionalni celoti FC P5, v kateri sta določena dva objekta, zahodni z oznako 5A, predstavlja obstoječo ledno dvorano z aneksom in možnimi dodatnimi programi. Dovoljena je prenova, dozidava in nadzidava posameznih delov oziroma celote obstoječe stavbe. Ohranitev obstoječega objekta je dovoljena najdlje do 31. 12. 2035, torej je dovoljena tudi novogradnja celotnega objekta. Obstoječi objekt je maksimalnih tlorisnih dimenzij 87,56 x 38 m, maksimalne etažnosti P+1 z maksimalno višino slemena nad terenom 13,46 m in ne presega maksimalno predpisanega tlorisnega gabarita, ki velja za objekt vključno z dozidavami (88 m x 38 m), prav tako pa ne presega maksimalno predpisanega vertikalnega gabarita z etažnostjo K + P + 3 in maksimalno višino 15 m. Po izračunu je glede na namembnost oziroma dejavnost za objekt potrebnih 110 parkirnih mest (3 za trgovino, 37 za gostinski lokal in 70 za 352 sedežev v športni dvorani), od česar jih je 6 rezerviranih za vozila oseb z invalidskimi vozički. Po 25. členu Odloka bo obravnavano območje po izgradnji spadalo v območje III. stopnje varstva pred hrupom. Iz priložene strokovne ocene obremenitve okolja izhaja, da izračunani kazalci hrupa v dnevnem, večernem, nočnem in celodnevnem obdobju ne presegajo mejnih vrednosti kazalcev hrupa za območje IV. oziroma III. stopnje varstva.

4. V nadaljevanju obširno povzema navedbe tožnika in drugega stranskega udeleženca ter odgovore investitorja na njune navedbe. Navaja, da iz sodbe I U 13/2016 izhaja, da je bilo v gradbenem dovoljenju, izdanem dne 5. 10. 2015, sporno le število parkirnih mest glede na namembnost objekta. Zato odgovarja le na pripombe, ki se nanašajo na potrebno število parkirnih mest. Ugotavlja, da je investitor dopolnil tretjo vodilno mapo s številom parkirnih mest, ki jih 4. alineja 3. točke drugega odstavka 11. člena Odloka predpisuje za dvorane. Očitke stranskih udeležencev, da to ni dovolj, ker niso zagotovljena parkirna mesta za prostor za fitnes, zavrača z utemeljitvijo, da je investitor v vlogi z dne 6. 11. 2018 pojasnil, da ta prostor ni namenjen zunanjim uporabnikom in ga je treba obravnavati kot prostor za športnike. Zato ne povečuje prometne obremenitve objekta in ne vpliva na kriterij za določitev minimalnega števila potrebnih parkirnih mest. Zavrača tudi ugovor, da ni zadoščeno zahtevam prostorskega akta glede zelenih površin, ker Odlok za novogradnje ne predpisuje potrebnega deleža zelenih površin, predmetna gradnja pa se uvršča med novogradnje.

5. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Strinja se, da je potrebno fitnes šteti za pomožen prostor v sklopu športne dejavnosti, zato dodatna parkirišča niso potrebna. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja se, četudi gre za že obstoječ objekt, preverja skladnost projekta s prostorskim aktom, ne glede na dejansko stanje v naravi. Zato so pritožbene navedbe glede hrupa, povzročenega zaradi nešportnih prireditev, neutemeljene. Iz strokovne ocene obremenitve okolja s hrupom, ki je sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD), izhaja, da mejne vrednosti hrupa zaradi obratovanja virov hrupa na objektu ne bodo presežene na nobenem mestu ocenjevanja za vir hrupa za območje II. in III. stopnje varstva pred hrupom. Izvedeniški mnenji dr. B.B. sta izdelani po naročilu tožnika in na odločitev ne vplivata, saj ne temeljita na opravljenih meritvah, imenovani pa tudi ni pooblaščena oseba za ocenjevanje obremenitve okolja s hrupom.

6. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da je lastnik in stanovalec nepremičnine v neposredni bližini dvorane in je zato izpostavljen njenim prekomernim vplivom. Po vložitvi pritožbe je bil seznanjen s prakso toženke, po kateri se pred uveljavitvijo Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) začeti postopki po določilu prvega odstavka 106. člena tega zakona dokončajo po Zakonu o graditvi objekta (v nadaljevanju ZGO-1) le, če je bila vloga do uveljavitve GZ, tj. do 1. 6. 2018, popolna. Ker investitorjeva vloga ni bila popolna niti januarja 2019, bi morala toženka v skladu s svojo prakso odločiti na podlagi GZ in ne ZGO-1. Ker je od te prakse odstopila, je kršen 22. člen Ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred državnimi organi. Nadalje je toženka kršila postopek, saj je v obrazložitvi izpodbijanega akta pretežno prepisovala vloge strank v postopku, ni pa navedla razlogov o tožnikovih ugovorih, s katerimi nasprotuje gradnji. Sklicuje se na sodbo I U 13/2016, v kateri pa je sodišče presojalo argumente drugega stranskega udeleženca in se do večine ni opredelilo, ker je štelo, da ni izkazan njegov pravni interes. Upravno sodišče pa ni presojalo, ali pravni interes za svoje ugovore izkazuje tožnik, ker ni bil stranka v tem postopku.

7. V izpodbijani odločbi je število parkirnih mest še vedno izračunano v nasprotju z določili Odloka, saj ni upoštevano, da je v sklopu dvorane tudi fitnes. Skladno z Odlokom prostor za fitnes zahteva eno parkirno mesto na 15 m2 površine. Toženka se neutemeljeno sklicuje na izjavo investitorja, da ga ne bodo uporabljali zunanji uporabniki, saj enostranske izjave nimajo zavezujočega učinka. Razlikovanje med "notranjimi in zunanjimi" uporabniki je namišljeno, saj so vsi uporabniki "zunanji", prav tako pa je v nasprotju z Odlokom. Tudi stališče, da Odlok ne predpisuje potrebnega deleža zelenih površin za novogradnje ne drži, saj Odlok izrecno določa, da je gradnja manjkajočih parkirnih mest dovoljena ob upoštevanju minimalnega deleža zelenih površin.

8. Nadalje toženki očita, da je nepravilno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila predpis, ker ni postavila izvedenca za hrup. Tožnik je z ugovori, da so strokovne ocene obremenitve hrupa izdelane pomanjkljivo, varoval svojo ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja. Podkrepil jih je z izvedeniškim mnenjem sodnega izvedenca, iz katerega izhaja, da strokovna ocena ne zajema vseh zvočnih naprav in ne vsebuje pogojev obremenitve, pod katerimi so delovali viri hrupa v času meritev, od česar so odvisni rezultati meritev. Ocena tudi ne vsebuje podatkov, koliko gledalcev je bilo prisotnih v času meritev, niti natančnega popisa zvočnih naprav na terasi in temelji na izjavi najemnika lokala, da je jakost zvočnih naprav na terasi taka, da omogoča normalno komunikacijo med strankami. Nadalje meritve ne zajemajo glasbenih prireditev, maturantskih plesov in koncertov ter predvajanja žive glasbe v gostinske lokalu. Toženka ni upoštevala njegovega dokaznega predloga za postavitev izvedenca, pri čemer ni z ničemer odgovorila na te ugovore. Prof.dr. B.B. je podal mnenje o tem, ali je strokovna ocena izdelana po pravilih stroke, za kar je potrebno strokovno znanje, ki ga kot izvedenec za področje hrupa ima. Po praksi Ustavnega sodišča je pravica stranke, da predlaga dokaze, eden od elementov pravice do izjave, iz česar izhaja dolžnost organa, da predloge strank pretehta in izvede oziroma zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazloži. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povračilo stroškov upravnega spora.

9. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

10. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je bila vloga za izdajo gradbenega dovoljenja popolna pred uveljavitvijo GZ, z dopolnitvami PGD pa ni prišlo do bistvenih sprememb glede objekta. Investitor je le popravil projekt in zagotovil dodatna parkirna mesta, tako da je zadoščeno določilom Odloka glede parkirnih mest za dvorane. Prostor za fitnes je prostor in ne stavba za fitnes, ki ni namenjen samostojni uporabi in zato ne predstavlja dodatne prometne obremenitve ter ne vpliva na število potrebnih parkirnih mest. Določba Odloka o minimalnem deležu zelenih površin se nanaša le na primere, ko se dovoljuje gradnja parkirnih mest k obstoječim objektom, ne pa ko gre za parkirna mesta k novogradnjam. Tožnik je podal enake ugovore kot v prvotnem postopku, do katerih se je toženka izčrpno opredelila že v gradbenem dovoljenju z dne 5. 10. 2015. Ker tožnik zoper to gradbeno dovoljenje ni sprožil upravnega spora, ne izkazuje pravnega interesa za ponavljanje ugovorov, na katere je prvostopenjski organ že odgovoril. Poleg tega je na te ugovore odgovoril tudi pritožbeni organ. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povračilo stroškov postopka.

11. Tožnik je 17. 10. 2019 vložil pripravljalno vlogo, v kateri prereka navedbe stranke z interesom iz odgovora na tožbo in vztraja pri navedbah iz tožbe.

12. Tožba je utemeljena.

13. Predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu je gradbeno dovoljenje za novogradnjo večnamenske športne dvorane na zemljišču parc. št. 877/4 k.o. ... . Tožniku je bil v tem postopku priznan položaj stranskega udeleženca, ker je toženka presodila, da je zaradi vplivov te dvorane na njegove nepremičnine lahko prizadeta njegova pravna korist. Tožnik je namreč lastnik nepremičnine parc. št. 879/31 k.o. ..., na kateri stoji stanovanjska hiša, v kateri prebiva in je v zračni liniji približno 92 m oddaljena od dvorane. Je tudi lastnik nepremičnin parc. št. 879/32, 879/36 in 879/37 k.o. ..., na katerih pa ni objektov za bivanje.

14. Enako kot v zadevi I U 13/2016, sodišče tudi v tej zadevi poudarja, da iz upravnosodne prakse (tudi Ustavnega sodišča, npr. odločba U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011) izhaja, da stranski udeleženci v upravnih postopkih niso stranke in nimajo enakega procesnega položaja kot stranke. V teh postopkih imajo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) sicer enake procesne pravice in dolžnosti kot stranka, vendar jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi. Pri pravnem interesu oziroma pravni koristi stranskega udeleženca ne gre za splošno (javno) korist, temveč za osebno, neposredno in pravno korist. Korist je osebna, če se nanaša na osebo, ki jo uveljavlja, in neposredna, če gre za korist, ki obstaja v trenutku odločanja, ne pa za morebitno ali bodočo korist. Korist je pravna, če je oprta na zakon ali drug zakoniti predpis. Dejanskega interesa v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati.

15. Določena pravna norma lahko sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov. Pravni interes posameznika, ki ga lahko varuje v upravnem postopku kot stranski udeleženec, je zato mogoče utemeljiti tudi v okviru določene splošne pravne norme, ki zapoveduje določeno ravnanje oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje itd.), kadar je ta pravna norma spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa in če je v okviru te pravne norme mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo (gl. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-741/12 z dne 2. 7. 2015).

16. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. Tožnik je v obravnavanem postopku sodeloval kot lastnik nepremičnin, zato lahko v tem postopku uspešno ščiti le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih ima kot njihov lastnik. Le s tovrstnimi ugovori, iz katerih izhaja, da načrtovana gradnja posega v njegov pravno zavarovani položaj lastnika navedene nepremičnine, lahko prepreči izdajo gradbenega dovoljenja.

17. Tožnik v tožbi uveljavlja, da toženka v izpodbijanih odločbah ni odgovarjala na njegove ugovore, z izjemo tistih, ki se tičejo parkirišč, hrupa in zelenih površin. Sodišče se strinja s tem, da bi morala toženka, če je štela, da ostalih razlogov sploh ni dolžna preizkusiti, ker niso relevantni z vidika varovanja tožnikovih konkretnih pravnih interesov in s tem kot morebitna ovira za izdajo odločbe, to ustrezno obrazložiti. Sklicevanje na sodbo, izdano v upravnem sporu I U 13/2016 ne zadošča, saj tožnik ni bil stranka tega upravnega spora. Sodišče v upravnem sporu sodi upoštevaje tožbeni predlog, tega pa ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč tudi vsebinske navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje dejanskim in pravnim stališčem izpodbijanega upravnega akta in ki naj jih sodišče presodi.1 Tožnik pa v tožbi ne navede, katerih njegovih konkretnih ugovorov toženka ni preizkusila, niti ne navaja razlogov, zaradi katerih je bilo zaradi te opustitve poseženo v njegov pravni položaj. Zaradi tako pomanjkljivih tožbenih navedb, pa sodišče ne more presoditi, ali je toženka z opustitvijo preizkusa (ostalih) tožnikovih ugovorov posegla v njegov pravni položaj.

18. Podobno velja glede tožbenega ugovora, da bi morala toženka vlogo obravnavati po GZ in ne po ZGO-1. 106. člen GZ, na katerega se sklicuje, je norma, ki je namenjena varstvu javnega interesa. Šele, če bi uporaba drugega predpisa lahko posegla v tožnikov pravni položaj, tj. bi ga obravnavala slabše, bi sodišče na podlagi njegove tožbe presojalo, ali bi morala toženka res uporabiti GZ. V ta namen pa bi moral tožnik v tožbi pojasniti, kakšna razlika v njegovih zasebnih interesih bi nastala, če se uporabi GZ in ne ZGO-1, česar ni storil. Ker tožnik ne pojasni, kako delež zelenih površin vpliva na njegov položaj, pa sodišče tudi v tem delu ne more presoditi, ali je ta vpliv na njegov položaj konkreten, neposreden in oseben.

19. Upoštevaje razloge, zaradi katerih mu je bil priznan položaj stranskega udeleženca, pa tožnik varuje svoj pravni interes s trditvami, da bo hrup iz objekta, ki je predmet gradbenega dovoljenja, presegel predpisano stopnjo varstva pred hrupom in da so določbe Odloka o številu parkirnih mest nepravilno uporabljene. Zato mora sodišče presoditi, ali so njegove tožbene navedbe, s tem v zvezi, utemeljene.

20. Po 25. členu Odloka obravnavano območje po izgradnji stavb sodi v območje III. stopnje varstva pred hrupom. Stranka z interesom je v okviru PGD predložila Poročilo o strokovni oceni obremenitve okolja s hrupom zaradi obratovanja virov hrupa na objektu ... CEVO-423/2014, ki ga je izdelal Inštitut za varstvo pri delu in varstvo okolja (v nadaljevanju Poročilo), s katerim je dokazovala, da mejne vrednosti kazalcev hrupa zaradi obratovanja objekta ne bodo presežene na nobenem mestu ocenjevanja za vir hrupa za območje s III. stopnjo varstva pred hrupom. Ker PGD pripravljajo za to usposobljeni strokovnjaki, mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze (prvi odstavek 65. člena ZGO-1). To pomeni, da lahko vzbudi dvom v rešitve, predstavljene v PGD, le s predložitvijo strokovno podkrepljenih dokazov. Šele v takem primeru pride v poštev morebitna postavitev izvedenca, če bi bilo to potrebno za ugotovitev ali presojo dejstva, pomembnega za rešitev zadeve (prvi odstavek 189. člena ZUP).2

21. Tožnik je nasprotoval temu, da je lokacijskemu pogoju zadoščeno, svoje ugovore pa je podkrepil z mnenji prof. dr. B.B., sodnega izvedenca strojne stroke za področje hrupa in vibracij in za področje črpalke, kompresorji in ventilatorji, ter predlagal, naj toženka v zvezi z vprašanjem, ali bo hrup presegal predpisano stopnjo varstva, postavi izvedenca za hrup. Prvostopenjski organ se o njegovem dokaznem predlogu ni izrekel in ni pojasnil, zakaj mu ni ugodil, tj. iz katerih razlogov mu tožnik ni vzbudil dvomov v Poročilo. Drugostopenjski organ je v tem delu obrazložitev dopolnil in sicer navaja, da iz Poročila izhaja, da mejne vrednosti kazalcev hrupa zaradi obratovanja virov hrupa v objektu ne bodo presežene na nobenem mestu ocenjevanja, izvedeniški mnenji dr. B.B. pa sta izdelani po naročilu tožnika in na odločitev ne vplivata, ker ne temeljita na opravljenih meritvah in imenovani ni pooblaščena oseba za ocenjevanje obremenitve okolja s hrupom.

22. Po presoji sodišča toženka v obravnavanem primeru iz teh razlogov ne more zavrniti predloga za imenovanje izvedenca, saj stranka strokovno podkrepljenih dokazov ne more predložiti drugače, kot da naroči mnenje strokovnjaka in ga predloži. Za odločitev o zavrnitvi dokazovanja z izvedencem so relevantni razlogi, zaradi katerih kljub konkretnim, strokovno podkrepljenim ugovorom, ki izhajajo iz mnenj dr. B.B., pri toženki ni nastal dvom v pravilnost PGD. Toženka ovrže zgolj enega in sicer navaja, da koncerti in prireditve glede na namembnost, določeno v gradbenem dovoljenju, niso dovoljeni. Zato je morebitna neskladna uporaba objekta stvar inšpekcijskih postopkov in navedbe glede hrupa, povzročenega zaradi teh prireditev, na odločitev ne morejo vplivati. Navedeno drži, vendar to ni edini razlog, zaradi katerega je tožnik, sklicujoč se na mnenje dr. B.B., ugovarjal Poročilu. Kot je sodišče že pojasnilo, pa se dokaz z izvedencem zavrne, če stranka ni predložila strokovno podkrepljenih dokazov o nepravilnosti dela PGD, ali če jih je predložila, vendar z njimi ni zbudila dvomov v rešitve, predstavljene v PGD. Pri tem mora organ to, zakaj ne dvomi v pravilnost rešitev iz PGD in zato zavrača dokazni predlog stranke, zadostno in prepričljivo obrazložiti. Ker toženka tega ni storila, sodišče ne more presoditi, ali je odločitev, da niso podani pogoji za postavitev izvedenca za hrup, pravilna. Taka presoja je dodatno onemogočena s tem, ko prvostopenjski organ ugotavlja drugačne rezultate meritev (ne presegajo kazalcev hrupa za IV. oziroma III. stopnjo varstva) kot drugostopenjski (ne presegajo kazalcev hrupa II. in III. stopnja varstva).

23. V postopku je nadalje ostalo sporno, ali bi bilo potrebno določiti še dodatna parkirna mesta za prostor za fitnes. Izračun potrebnega števila parkirnih mest je urejen v 3. točki drugega odstavka 11. člena Odloka, ki določa, da sistem mirujočega prometa izhaja iz kriterijev zagotavljanja zadostnega števila parkirnih mest. (…) Pri izračunu parkirnih mest je potrebno glede na namembnost oziroma dejavnost upoštevati minimalno število parkirnih mest, kot so našteti v nadaljevanju te določbe in sicer (...) prireditveni prostori, dvorane; 1 PM/5 sedežev, trgovine: 1 PM/30 m2 koristne prodajne površine + 1 PM/2 zaposlena, najmanj pa 2 PM, hotelske in podobne stavbe za kratkotrajno nastanitev: 1 PM/2 sobi in 1 PM/ 6 sedežev, gostilne: 1 PM/4 sedeže + 1 PM/2 zaposlena, gostilne s prenočišči: 1 PM/2 sobi in 1 PM/6 sedežev, poslovni prostori s strankami: 1 PM/30 m2 neto površine, poslovni prostori brez strank: 1 PM/2 zaposlena, športne površine s prostori za gledalce: 1 PM/250 m2 površine igrišč + 1 PM/10 sedežev za gledalce, stavbe za fitnes: 1 PM/15 m2. 24. Toženka je svojo odločitev, da za prostore fitnesa ni potrebno zagotoviti nobenega parkirnega mesta oprla izključno na pojasnilo investitorja, da prostor ni namenjen zunanjim uporabnikom in ga je treba šteti kot prostor za športnike, enako kot velja npr. za garderobe, zato ne spreminja namembnosti objekta in ne povečuje njegove prometne obremenitve ter ne vpliva na kriterij za določitev števila minimalno potrebnih parkirnih mest. Po presoji sodišča je taka uporaba materialnega predpisa napačna. Odlok namreč jasno določa, da je potrebno upoštevati namembnost objekta oziroma dejavnost, ki se v njem odvija. Kdo bo uporabljal prostor, tj. ali zgolj športniki, ki sicer uporabljajo dvorano ali tudi drugi, po Odloku ni pravno relevantno. Za vse prostore, ki niso dvorana, jih je pa mogoče uvrstiti pod ostale kriterije za zagotavljanje zadostnega števila parkirnih mest, je ta parkirna mesta potrebno zagotoviti, enako kot so v PGD in s tem v izpodbijani odločbi upoštevana tudi parkirna mesta za gostinski in trgovski del objekta.

25. Zato je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

26. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

27. Ker stranka z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi sodišča, je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 njen zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnilo.

1 Glej I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016, X Ips 298/2016 z dne 20. 9. 2017 in I Up 16/2017 z dne 15. 2. 2017. 2 Glej I Up 928/2006 z dne 26. 2. 2009, I U 626/2013 z dne 6. 6. 2013, I U 826/2013 z dne 17. 12. 2013 in druge.