Jedro

Ugotovitve, da sta toženca uporabljala sporni nepremičnini v večjem deležu, kot bi jima šlo glede na polovični toženčev solastni delež, in da za tak način uporabe nepremičnine nista imela podlage v dogovoru s solastnico (tožnica je temu nasprotovala), utemeljujejo zaključek, da sta tožnikoma dolžna nadomestiti korist, ki sta jo imela od uporabe.

Glede na to, da sta toženca o uporabi stanovanja v drugem nadstropju odločala skupno, je tudi toženka ne glede na to, da ni zemljiškoknjižna solastnica nepremičnine, dolžna solidarno s tožencem tožnikoma nadomestiti korist, ki sta jo imela od uporabe.

Ker toženca še vedno uporabljata sporni del nepremičnine, na katerega se nanašajo njuna zatrjevana vlaganja, terjatev za povrnitev vrednosti teh vlaganj še ni nastala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v stroškovnem delu (VI. točka izreka) spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki sta jih toženi stranki dolžni povrniti tožečima stranka, zniža na 3.855,59 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, 1) da se zaradi delnega umika tožbe za znesek 108.198,30 EUR z zahtevanimi obrestmi postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka), 2) da se ugotovi obstoj terjatve tožnikov do tožencev v višini 39.308,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.300,11 EUR od 7. 3. 2006 dalje in od zneska 19.008,08 EUR od 11. 10. 2010 dalje (II. točka izreka), 3) da se ugotovi, da ne obstaja terjatev tožencev do tožnikov v višini 25.000 EUR (III. točka izreka), 4) da sta toženca dolžna tožnikoma nerazdelno plačati 39.308,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.300,11 EUR od 7. 3. 2006 dalje in od zneska 19.008,08 EUR od 11. 10. 2010 dalje (IV. točka izreka), 5) da se višji tožbeni zahtevek zavrne (V. točka izreka) in 6) da sta toženca dolžna tožnikoma povrniti del njunih stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdi (VI. točka izreka).

2. Toženca v pritožbi zoper sodbo uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker niso podani razlogi za zmotno stališče, da so izpolnjeni pogoji za obstoj terjatve iz naslova neupravičene obogatitve. Podana je tudi kršitev 8. člena ZPP, ker sodišče ni presojalo vseh dokazov in opravilo celovite ocene izvedenih dokazov glede vprašanja, ali je tožnica dovolila uporabo svojega solastnega dela drugega nadstropja, in glede vprašanja, kdo je bil uporabnik, ki mu je dala dovoljenje za vselitev in kdo je bil dejanski uporabnik njenega solastninskega deleža. Da je tožnica dovolila, da se njena nečakinja vseli v drugo nadstropje, ne more biti sporno. V nasprotju z izvedenimi dokazi je ugotovitev, da sta tožnika na prošnjo tožencev dovolila vselitev njune hčere, ker toženka ni nikoli prosila tožnikov za tako dovoljenje. Zato se postavlja vprašanje, zakaj bi morala odgovarjati, ker je njena hči uporabljala del hiše. Nadalje ni jasno, zakaj tožnika ob dovoljenju za nečakinjino vselitev v letu 1978 od tega leta dalje zahtevata odmeno za uporabo tuje stvari. Ni jasno, zakaj bi bila zaradi uporabe četrte etaže s strani tožničine nečakinje z dovoljenjem tožnice neupravičena uporaba v korist obeh tožencev, ki od tega nista imela koristi. Očitno je neenakopravno obravnavanje strank v sporu. Medtem ko je na eni strani naložilo plačilo odmene zaradi neupravičene uporabe tudi toženki, ne da bi zato bili podani razlogi, je z obravnavo pobotnega ugovora opravilo z levo roko. Odločitev o pobotnem ugovoru nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz sodbe ni razvidno, zakaj še ni nastopil trenutek, ko bi toženca lahko uveljavljala obogatitveni zahtevek glede na to, da sta toženca v pobotnem ugovoru jasno navedla, kdaj in kaj sta vložila v četrto etažo in zakaj je tožnica neupravičeno obogatena na njun račun, če je solastnica polovice četrte etaže. Nadaljnja ugotovitev izpodbijane sodbe, da toženca nista upravičena uveljavljati vrnitve vloženega že zato, ker to etažo sama uporabljata, pa je za odločitev o pobotnem ugovoru verjetno povsem brez pomena. Ker sta tožnika postavila zahtevek v višini 154.598,29 EUR, uspela pa sta glede 39.308,19 EUR, ni jasno, na čem temelji ugotovitev izpodbijane sodbe, da sta uspela glede 85 % svojega zahtevka. Toženca predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo tožencev predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena v zvezi z odločitvijo o stroških, sicer pa ni utemeljena.

Glede odločitve o obstoju terjatve tožnikov

5. Tožnika sta zahtevala nadomestilo za uporabo polovice drugega nadstropja in dela kletnih prostorov, ki presega polovični solastninski delež, za obdobje od marca 2001 do oktobra 2010. Stališče izpodbijane sodbe o obstoju terjatve tožnikov iz naslova neupravičene obogatitve na podlagi 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in 196. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) temelji na naslednjih ugotovitvah: - tožnica in toženec sta solastnika vsak do ½ nepremičnine parc. št. 1702/3 in 1702/2 k.o. X, tožnik in toženka pa sta njuna zakonca, - pravdne stranke so na spornih nepremičninah zgradile stanovanjsko hišo, ki sestoji iz kleti, pritličja, prvega nadstropja in drugega nadstropja, - v pritličju stanujeta tožnika, v prvem nadstropju toženca, predmet spora pa se nanaša na uporabo kleti in drugega nadstropja, - tožnika sta v letu 1978 dovolila, da drugo nadstropje za kratek čas uporablja starejša hči tožencev, - v obdobju, na katerega se nanaša tožba, tj. od leta 2001 uporablja stanovanje v drugem nadstropju (mlajša) hči tožencev na podlagi dovoljenja tožencev, - tožnika sta izrazila željo za souporabo spornega stanovanja in kleti v skladu s solastninskim deležem, večkrat sta pozivala toženca na izselitev iz njunega dela stanovanja in iz dela kletnih prostorov, toženca pa sta njune pozive ignorirala, - v letu 1989 sta tožnika vložila predlog za razdružitev solastnine, v katerem sta predlagala, naj se drugo nadstropje razdruži v dve samostojni stanovanji, - tožnika v kleti uporabljata garažo v velikosti 37,07 m2, toženca pa garažo v velikosti 40,50 m2, shrambo v velikosti 9,96 m2 in kurilnico 10 m2, kar pomeni, da tožnika uporabljata v kleti 38,77 m2, toženca pa 51,82 m2, - uporabnina znaša 6.660,72 EUR (116 mesecev x 57,42 EUR mesečno + 46,31 EUR za del marca 2001) za kletne prostore in 32.713,16 EUR (116 mesecev x 282,01 EUR mesečno + 227,43 EUR za del marca 2001), kar predstavlja skupno 39.308,19 EUR.

6. Navedeno utemeljuje sklep, da očitek o obstoju kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkanja razlogov o obstoju podlage zahtevka ni utemeljen.

7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o pomanjkljivi dokazni oceni in kršitvi 8. člena ZPP v zvezi z ugotovitvijo, da stanovanje v drugem nadstropju uporablja hči tožencev na podlagi njunega dovoljenja – in ne na podlagi dovoljenja tožnikov – in da sta toženca v spornem obdobju upravljala s stanovanjem v drugem nadstropju in razpolagala z njegovo uporabo. Izpodbijana sodba ugotavlja, - da sta toženca v odgovoru na tožbo sama navedla, da je stanovanje v drugem nadstropju njuna last in da ga uporabljata skupaj z družinskimi člani, na prvem naroku za glavno obravnavo pa sta navedla, da ga uporablja njuna hči, - da je hči tožencev povedala, da sta ji uporabo stanovanja dovolila in omogočila starša, in da so vsi dogovori glede uporabe hiše potekali med pravdnimi strankami in nikoli med tožnikoma in hčerama tožencev, - da je prvotoženec priznal, da tožnikoma ne dovoli vstopa v stanovanje v drugo nadstropje, da tudi po pravnomočno končanih postopkih, v katerih je neuspešno uveljavljal višji solastninski delež oziroma izključno lastnino glede tega dela hiše, vztraja, da je to stanovanje zgradil za svoja otroka, da je v vseh postopkih, ki so tekli v zvezi z lastninsko pravico glede tega stanovanja, zatrjeval, da izvršuje posest na tem delu nepremičnine, in da toženec zatrjuje svojo posest teh prostorov tudi v dopisu z dne 19. 9. 2008 in - da zato navedbe tožencev o neobstoju pasivne legitimacije, podane po pravnomočno zaključeni drugi pravdi, v kateri je toženec uveljavljal svoja lastninska upravičenja glede spornega stanovanja, predstavljajo le poskus obrambe.

8. V pritožbi ni navedeno, kateri dokazi oziroma katera njihova vsebina v sodbi ni ocenjena. Gornji povzetek razlogov izpodbijane sodbe pokaže, da je pritožbeni očitek pavšalen in kot tak neutemeljen.

9. Pritožbeni očitki v zvezi s pasivno legitimacijo druge toženke niso utemeljeni. Tožnika sta na ugovor tožencev, da prostore v drugem nadstropju uporablja njuna hči in to na podlagi dovoljenja tožnikov, odgovorila, da sta uporabo prostorov hčeri dovolila toženca. Toženka v odgovor na te trditve ni zatrjevala, da odločitev ni bila skupna in da je uporabo dovolil (kvečjemu) toženec. Ob upoštevanju opisanega procesnega ravnanja pravdnih strank in glede na to, da v pravdi ni bilo sporno, da sta toženca zakonca in da sta ves čas skupaj (so)uporabljala nepremičnino v solasti tožnice in toženca, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve izpodbijane sodbe, da sta glede uporabe stanovanja v drugem nadstropju odločala skupno. Nenazadnje tak zaključek potrjuje izpovedba njune hčere, ki uporablja stanovanje. Glede na to je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je tudi toženka dolžna solidarno s tožencem tožnikoma nadomestiti korist, ki sta jo imela od uporabe spornih delov nepremičnine.

10. Pritožbeni očitek, ki temelji na trditvi, da tožnika zahtevata odmeno za uporabo tuje stvari od leta 1978 dalje, ne zahteva posebnega odgovora že zato, ker je časovno obdobje, za katerega tožnika zahtevata nadomestilo, drugačno. Gre za obdobje, glede katerega po ugotovitvah izpodbijane sodbe, ki so se po pritožbenem preizkusu izkazale kot pravilne, ni bilo podano dovoljenje tožnikov za uporabo prostorov s strani tožencev oz. njenih otrok.

11. Neutemeljen je tudi očitek o zmotnem zaključku o obstoju podlage zahtevka.(1) Ugotovitve, da sta toženca uporabljala sporni nepremičnini v večjem deležu, kot bi jima šlo glede na polovični toženčev solastninski delež, in da za tak način uporabe nepremičnine nista imela podlage v dogovoru s solastnico (tožnica je temu nasprotovala), utemeljujejo zaključek, da sta tožnikoma dolžna nadomestiti korist, ki sta jo imela od uporabe.

Glede odločitve o obstoju v pobot uveljavljene terjatve

12. Očitek, da v izpodbijani sodbi ni razlogov glede odločitve o pobotnem ugovoru, ni utemeljen. Izpodbijana sodba na podlagi ugotovitve, da toženca še uporabljata sporni del nepremičnine, zavzema stališče, da njuna terjatev, ki temelji na pravilih o neupravičeni obogatitvi in nastane s prehodom koristi s prikrajšane na okoriščeno osebo, še ni nastala.

13. Navedeno stališče je pravilno. Pritožbena navedba, da ugotovitev o tem, kdo uporablja sporne prostore, "verjetno" ni pomembna, je zmotna. Podlaga zahtevka je 190. člen OZ, po katerem je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Po ustaljenem stališču sodne prakse tak zahtevek nastane s prehodom koristi na obogatenega,(2) to pa je v obravnavanem primeru prenehanje uporabe spornih delov nepremičnine s strani tožencev in prepustitev tožnikoma.

Glede odločitve o stroških postopka

14. Stališče izpodbijane sodbe, da sta tožnika uspela glede 85 % zahtevka, očitno temelji na izračunu razmerja med višino njune (ugotovljene) terjatve (39.308,19 EUR) in postavljenim zahtevkom potem, ko sta delno umaknila tožbo (46.400 EUR). Taka ugotovitev je pravilna, kolikor se nanaša na procesna dejanja strank, opravljena po delnem umiku tožbe. Ne glede na to, da je bila odločitev o ustavitvi dela postopka sprejeta šele hkrati z izdajo sodbe, je izjava o delnem umiku tožbe učinkovala z njeno podajo, na znižanje vrednosti spora pa je vplivala z izjavo tožencev o privolitvi v delni umik.

15. Utemeljen pa je – smiselno uveljavljen – očitek, da je bila vrednost spornega predmeta do navedenega trenutka višja in da je posledično uspeh tožnikov dotlej nižji.(3) Vrednost spora po prvotno postavljenem zahtevku je znašala 132.198,30 EUR. Glede priznanih stroškovnih postavk za tožbo, odgovor na tožbo in obravnavo dne 10. 11. 2010, sta tako tožnika upravičena do povrnitve 30 % nastalih stroškov, toženca pa do povrnitve 70 % nastalih stroškov.

16. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe (sodba se v tem delu sklicuje na opredelitev sodišča v stroškovnikih na l. št. 186 in 187), ki jih toženec ne izpodbija, so tožnikoma za navedena procesna dejanja nastali stroški v skupni višini 1.707,48 EUR (3.100 točk po Odvetniški tarifi, povečano za 20 % davek na dodano vrednost), tožencema pa 1.285 EUR (2.300 točk po Odvetniški tarifi in 33 točk za materialne stroške, povečano za 20 % davek na dodano vrednost). Tožnika sta tako za navedena procesna dejanja upravičena do povrnitve 512,24 EUR, toženca pa do povrnitve 899,51 EUR.

17. Glede na to, da je bilo pri izračunu po izpodbijani sodbi na račun navedenih stroškov v korist tožnikov upoštevanih 1.451,36 EUR, v korist tožencev pa 192,75 EUR, se znesek stroškov, ki sta jih toženca dolžna povrniti tožnikoma, zniža na 8.847,69 EUR (9.786,81 EUR - 1.451,36 EUR + 512,24 EUR), znesek stroškov, do katerih povrnitve sta upravičena toženca, pa se zviša na 4.992,10 EUR (4.285,34 EUR – 192,75 EUR + 899,51 EUR). Po medsebojnem pobotanju sta toženca dolžna tožnikoma povrniti 3.855,59 EUR.

18. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških v izpodbijani sodbi spremenilo tako, da se znesek stroškov, ki sta jih toženca dolžna povrniti tožnikoma, zniža na 3.855,59 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem je potem, ko je ugotovilo, da niti uveljavljeni razlogi v zvezi z odločitvijo o zahtevku in o pobotnem ugovoru niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Ker sta toženca uspela s pritožbo le glede odločitve o stroških postopka, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnika nista upravičena do povrnitve stroškov, nastalih z vložitvijo odgovora na pritožbo, ker njun odgovor ni pomembno prispeval k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Ugotovitvam o višini zahtevka pritožba ne nasprotuje.

(2) Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 808/2007 z dne 24. 9. 2009 in II Ips 296/2010 z dne 13. 9. 2012 ter odločbe VSL I Cp 2527/2009 z dne 18. 11. 2009, I Cp 1309/2010 z dne 29. 9. 2010, II Cp 3447/2010 z dne 12. 1. 2011. (3) Ugotovitev o deležu uspeha temelji na določbi prvega odstavka 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti stroške, razen če je umik posledica izpolnitve zahtevka.