Jedro

Po določbi 2. odst. 340. čl. ZKP sme senat s soglasjem strank odločiti, naj se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče prebere, če priča ni navzoča in ne glede na to, ali je bila povabljena na glavno obravnavo ali ne. Ta določba ni kršena, če je bilo soglasje strank dano izrecno, kot tudi v primeru, če je na takšno soglasje mogoče zanesljivo sklepati zgolj na podlagi konkludentnih ravnanj strank.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega D.B. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Obtoženi D.B. je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena KZ, za katero mu je bila izrečena kazen šest mesecev zapora, v to kazen mu je bil vštet tudi čas pridržanja in pripor in izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države za čas pet let. Po določbi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obtoženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka, "vključno z izdatki in nagrado zagovornika po uradni dolžnosti ".

Proti navedeni sodbi se je pritožil zagovornik "iz vseh pritožbenih razlogov po členu 370 ZKP in predlagal, da višje sodišče "izpodbijano sodbo razveljavi ter obtoženca oprosti obtožbe", ali pa obtožencu izreče pogojno obsodbo.

Višja državna tožilka je, enako kot v pisnem mnenju, predlagala, da višje sodišče zagovornikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno in zaključke izpodbijane sodbe, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki mu ga je očitala obtožba. Ugotovlja tudi, da izpodbijana sodba ni obremenjena z metodološkimi pomanjkljivostmi pri ocenjevanju dokazov (izpovedbe prič) kot ji očita pritožnik. Ta sicer pravilno ugotavlja, da je sodišče dolžno pretehtati dokaz (izpovedbo priče) v celoti, vendar pa ob tem spregleda, da ima pri tem popolnoma proste roke ko presoja, katera dejstva bo na podlagi takšnega dokaza štelo za dokazana in katera ne. Tako je v konkretnem primeru ravnalo tudi sodišče prve stopnje pri oceni pričevanj T.B. in B. K.. Povsem določno je namreč navedlo, zakaj ne verjame pričama, da so se iz B. v Z. pripeljali z avtobusom, (ob tem je treba dodati, da je za presojo zadeve ta okoliščina povsem nepomembna, podobno kot ocena B.K., koliko časa naj bi trajalo njihovo potovanje) in zakaj sprejema navedbe prič o odločilnih dejstvih, zlasti o tem, da jima je obtoženec ponudil, da jih bo "na črno" spravil oziroma vodil preko meje v S. in da je obtoženec pri tem od B.K. zahteval najmanj 700 DEM. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih razlogov, ki bi narekovali dvom v verodostojnost omenjenih prič, pa tudi pritožnik ne navaja nobenih argumentov za trditev, da naj bi policija obe priči "napeljala, da tako govorita". Sodišče prve stopnje se je jasno opredelilo tudi do stališč obrambe, ki jih v pritožbi ponavlja zagovornik, da naj bi obtoženec, ki je imel veljavne dokumente, pri prehodu meje ravnal v pravni zmoti, nadalje, da obtoženec ni vodil skupine, ampak da so vsi "nastopali v samostojnih vlogah" in da je tudi obtoženec, kot vi ostali, nameraval v I. "s trebuhom za kruhom". Vse te trditve je prepričljivo ovrglo sodišče prve stopnje in v sodbi navedlo tudi sprejemljive razloge, ki jim po mnenju višjega sodišča ni potrebno ničesar dodajati, ampak jim je mogoče le pritrditi. Zaradi navedenega pritožbeni ugovori zoper ugotovljeno dejansko stanje niso utemeljeni.

Tudi pritožnikovim očitkom o procesnih kršitvah višje sodišče ni moglo pritrditi. Izpodbijana sodba (stran 5, 3. odstavek), ki sprejema pričevanje B.K., da je obtoženec od njega zahteval najmanj 700 DEM, ugotavlja, da je obtoženec iz koristoljublja spravil več oseb čez mejo, pri čemer izrecno poudarja, da je pri dejanju "zasledoval materialno korist, da bi si izboljšal denarne razmere".

Ob takšni utemeljitvi sodbe je neosnovan očitek pritožbe, da sodba nima razlogov o tem, da je obtoženec dejanje storil iz koristoljublja. V tej zvezi je treba opozoriti še na zgrešeno pritožnikovo pojmovanje, da je obravnavano kaznivo dejanje dokončano, ko storilec, kateremu se očita storitev dejanja iz koristoljublja, prejme denar zaradi česar pritožnik obtoženčevo dejanje ocenjuje zgolj kot nekaznivo pripravljalno dejanje. Zakonski znak "koristoljublja" je namreč podan že, če pri storilcu obstaja takšen nagib in ni potrebno, da je premoženjska korist že dosežena.

Pritožnik tudi trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski postopek (2. odstavek 340. člena), ker je brez soglasja obrambe prečitalo izpovedbi prič T.B. in B.K., ki živita v tujini in ki nista bila vabljena na glavno obravnavo. Tudi temu stališču ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje v zapisnik o glavni obravnavi (list.štev. 31 in 32) res sicer ni izrecno zapisalo, da je izpovedbi omenjenih prič prečitalo v soglasju s strankami. Vendar pa je s tem v zvezi treba upoštevati, da obramba temu ni nasprotovala, da je obtoženec ob čitanju izpovedb posebej navedel, s katerimi deli pričevanj se ne strinja in da zagovornik tudi ob zaključku dokaznega postopka (potem, ko je sodišče zavrnilo njegov dokazni predlog, da se prečitajo izjave prič, dane pred odvetnikom) ni predlagal neposrednega zaslišanja obeh prič. Na podlagi navedenega je mogoče utemeljeno sklepati, da zapisnika nista bila prebrana v nasprotju z voljo obrambe, oziroma, da je le-ta molče pristala na takšno izvedbo dokaza. Po mnenju višjega sodišča namreč omenjena določba Zakona o kazenskem postopku ni kršena, če je soglasje strank izrecno, pa tudi, če je na soglasje mogoče zanesljivo sklepati zgolj iz njihovih konkludentnih ravnanj. Tudi v primeru, če bi sodišče štelo, da je bila kršena določba 2. odstavka 340. člena ZKP, ne bi bila podana bistvena kršitev, (2. odstavek 371. člena ZKP), saj le-ta glede na navedeno, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Višje sodišče je moralo kot neutemeljen zavrniti tudi zagovornikov predlog za obtoženčevo milejše kaznovanje. Že sodišče prve stopnje je kot neutemeljen ocenilo zagovornikov predlog za izrek pogojne obsodbe. Temu mnenju se pridružuje tudi višje sodišče, saj meni, da za obravnavano naklepno kaznivo dejanje, storjeno iz koristoljublja, pogojna obsodba ne bi ustrezala teži dejanja in stopnji krivde.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da obtoženec doslej še ni bil kaznovan in da skrbi za dva mladoletna otroka. Obžalovanje kaznivega dejanja, na katerega se sklicuje pritožnik, ne more biti olajševalna okoliščina, saj je obtoženec kaznivo dejanje v celoti zanikal. Nepravilno pa je tudi stališče izpodbijane sodbe, ki je obtoženčevo "delno priznanje" upoštevalo kot olajševalno okoliščino. To je lahko le storilčevo jasno in popolno priznanje kaznivega deajnja, s katerim na nedvoumen način posredno izraža tudi kesanje, za svoje dejanje. Ob tem je potrebno opozoriti še, da dejstvo, da je tovrstnih kaznivih dejanj vedno več, ne predstavlja obteževalne okoliščine kot nepravilno ugotavlja izpodbijana sodba, seveda pa je to lahko tudi eden od razlogov za strožje obravnavanje storilcev kaznivih dejanj.

Po navedenem višje sodišče ugotavlja, da je bila obtožencu izrečena pravična in smotrna kazenska sankcija (to velja tako za glavno kot tudi za stransko kazen) iz razlogov, ki jih navaja izpodbijana sodba in ob upoštevanju ugotovitev te odločbe. Ker torej niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, je višje sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz enakih razlogov kot na prvi stopnji je bil obtoženec oproščen tudi plačila stroškov pritožbenega postopka (4. odstavek 95. člena v zvezi s 1. odstavkom 98. člena ZKP).