Jedro

V obravnavanem primeru ni izpolnjena procesna predpostavka za vodenje upravnega spora, saj tožnik, ki je v postopku izdaje upravnega akta sodeloval kot stranka, ni izčrpal vsa redna pravna sredstva, ki bi jih po zakonu moral izčrpati.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni je v zadevi namestitve obsojenca v bivalni prostor s strožjim režimom kazni zapora izdal po uradni dolžnosti izpodbijano odločbo, s katero je odločil, da tožnik ostaja še naprej nameščen v bivalnem prostoru s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, vendar najdlje do 25. 7. 2014, najpozneje 23. 7. 2014 pa bo preverjeno, če so še podani razlogi za tako namestitev (točka 1 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve, posebni stroški postopka niso nastali (točki 2 in 3 izreka).

Tožnik v obširni tožbi med drugim navaja, da se s takšno odločitvijo ne strinja. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi.

Sodišče je prejelo upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem tožena stranka poudarja, da upravni spor ni dopusten, saj zoper navedeno odločbo ni bila vložena pritožba.

Tožba je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: Po 6. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. V obravnavani zadevi je bila po uradni dolžnosti tožniku kot obsojencu na podlagi 98.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) izdana izpodbijana odločba, s katero je bilo odločeno, da tožnik ostaja še naprej nameščen v bivalnem prostoru s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, vendar najdlje do 25. 7. 2014, s tem, da se bo najpozneje 23. 7. 2014 preverilo, če so še podani razlogi. Iz vročilnice, ki se nahaja v upravnih spisih, je razvidno, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 4. 6. 2014. Iz upravnih spisov izhaja, da tožnik zoper navedeno odločbo ni vložil pritožbe, ki jo predvideva 229. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), o čemer je bil tožnik pravilno poučen v pravnem pouku.

Postopek in sojenje v upravnem sporu sta mogoča le, če so izpolnjene z zakonom predpisane procesne predpostavke. Med njimi je tudi ta, da morajo biti zoper upravni akt izčrpana vsa redna pravna sredstva, preden se lahko tožnik obrne s tožbo na upravno sodišče. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni izpolnjena procesna predpostavka za vodenje upravnega spora, saj tožnik, ki je v postopku izdaje upravnega akta sodeloval kot stranka, ni izčrpal vsa redna pravna sredstva, ki bi jih po zakonu moral izčrpati.

Zato je sodišče v obravnavanem primeru tožbo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo.