Jedro

Ob ugotovitvi, da sklenjeni dogovor z dne 9. 1. 2002 nima podlage (kavze), ki pritiče pogodbi o poravnavi, v okviru domneve iz tretjega odstavka 39. člena OZ ni mogoče domnevati obstoja kakršnekoli druge pogodbene podlage (npr. darilne).

Upoštevaje vsebino sklenjenega dogovora revizijsko sodišče zaključuje, da je bil pogodbeni razlog za sklenitev spornega dogovora izključno obvarovanje pravnega položaja prve toženke. Z njim se tožnik ne le odpoveduje višji odškodnini od dogovorjene, ampak se hkrati zavezuje vrniti dogovorjeni znesek odškodnine, če bi se kasneje na kakršenkoli način izkazalo, da ni podana odgovornost zavarovanca prve toženke. Ob tem, ko sporni dogovor tožniku odvzema pravico do uveljavljanja drugačnega obsega odgovornosti od dogovorjenega, toženki v tem smislu pušča odprto pot. Upoštevanje navedenega dogovora bi privedlo do izigranja tožnika kot šibkejše stranke pogodbenega razmerja.

Na ničnost mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (92. člen OZ), zato tudi ni pomembno, ali se je tožnik nanjo izrecno skliceval. Zadostuje, da so bile zatrjevane in ugotovljene tiste dejanske okoliščine, ki omogočajo ugotovitev ničnosti.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo.

Sicer se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo in o pravdnih stroških razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je prva toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo še v znesku 4.393,61 EUR z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek proti prvi toženki za plačilo nepremoženjske škode je zavrnilo. Razsodilo je, da je prva toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za premoženjsko škodo še v zneskih 116,84 EUR in 815,12 EUR z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode proti prvi toženki je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek proti drugi toženki ter odločilo o pravdnih stroških.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi prve toženke delno ugodilo in sodbo prvo stopenjskega sodišča v razmerju do prve toženke spremenilo tako, da je odločilo, da je prva toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 35,05 EUR z zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek proti njej zavrnilo. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti prvi toženki odmerjene stroške pravdnega postopka. V ostalem je pritožbo prve toženke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti prvi toženki njene stroške pritožbenega postopka ter da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča, toženkama pa naloži v plačilo stroške revizijskega postopka, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. Poudarja, da je bila prva toženka pripravljena plačati odškodnino le ob priznanem 30% temelju odgovornosti. Druga toženka je njegov zahtevek iz naslova AO+ zavarovanja zavrnila z obrazložitvijo, da za škodo ni odgovoren, tako da je bil že pred vložitvijo tožbe pahnjen v brezupno stanje. Obe toženki pa sta se tudi med pravdo vztrajno izmikali plačilu odškodnine. Opozarja, da se je v pripravljalni vlogi skliceval na določilo OZ, da če samo ena stranka popusti drugi, potem to ni poravnava in zanjo ne veljajo pravila o poravnavi. Zato je predlagal, da sodišče poravnave ne upošteva kot dokončne ureditve spornega razmerja s pogodbo, temveč da ponovno odloči o temelju in višini odškodninske obveznosti. Toženki sta dolžni nositi posledice dejstva, da v predpravdnem postopku nista hoteli prevzeti obveznosti v razmerju dejanske odgovornosti za škodo. V zvezi s klavzulo v poravnavi, s katero si prva toženka pridržuje pravico zahtevati nazaj plačani znesek, opozarja na načelo enakosti strank v civilnem pravu. Trdi, da je zaradi te klavzule tudi sam upravičen zahtevati dodatno izplačilo odškodnine, če bi se v sodnem postopku ugotovila drugačna odgovornost zavarovanca odgovornostne zavarovalnice. Načelo enakopravnosti obligacijskih subjektov je zapisano že v Ustavi. Naš pravni sistem naj ne bi zagotavljal le pravne enakopravnosti, ampak tudi siceršnjo enakopravnost. Upošteva pa tudi načelo vestnosti in poštenja pri sklepanju obligacijskih razmerij in uveljavljanju pravic in obveznosti iz njih. Pravni posel lahko postane ničen, če je sklenjen v takšnih okoliščinah, da bi njegova izpolnitev povzročila posledice, ki nasprotujejo temu načelu. Tudi v konkretnem primeru sta bili navedeni načeli kršeni v škodo tožnika. Zavarovalnica je nasproti oškodovancu ekonomsko in strokovno močnejša stranka. S svojim številnim strokovnim osebjem lahko v zelo kratkem času odloči in likvidira primer. Na drugi strani pa oškodovanec kot šibkejša stranka s tovrstnim znanjem, izkušnjami, usposobljenostjo in kadrovsko podporo ne razpolaga. Poudarja, da je bil primoran podpisati poravnavo, zato da bi bil vsaj delno poplačan in da bi omilil trenutno finančno stisko. Če poravnave ne bi podpisal, vse do danes očitno ne bi prejel niti evra odškodnine, saj se toženki vse do danes še nista uspeli dogovoriti o njunih deležih odgovornosti. Bil je žrtev izkoriščanja gospodarske premoči toženk in žrtev napačnega tolmačenja materialnega prava oziroma zlorabe navedenih načel. Nasprotuje zaključku pritožbenega sodišča, da ni zatrjeval, da je pogodba nična in da je tudi ni izpodbijal. Navajal je, da je s podpisom poravnave sprejemal akontacijo odškodnine in da se s poravnalno ponudbo ne po temelju ne po višini ne strinja. Zato ni bil dolžan postaviti zahtevka za izpodbijanje pravnega posla, ki ga je sprejemal, a s pridržkom. Poudarja, da tudi za poravnavo veljata načeli enakopravnosti in enake vrednosti dajatev.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija proti odločitvi pritožbenega sodišča o odškodnini za premoženjsko škodo s pripadki ni dovoljena, sicer pa je utemeljena.

6. Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08, ZPP-D), se za presojo dovoljenosti revizije glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v dotlej veljavnem besedilu. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega (sedaj evrsko protivrednost) 1.000.000 SIT. Dopustnost revizije proti odločitvama o zahtevkih za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba presojati po vrednosti vsakega od njiju, saj ne temeljita na isti pravni in dejanski podlagi (drugi odstavek 41. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in prvo toženko obsodilo na plačilo 116,84 EUR in 815,12 EUR odškodnine za premoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi ter na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 86.666 SIT od 17. 7. 2001 do 31. 5. 2002. Pritožbeno sodišče je ob delni ugoditvi pritožbi prve toženke prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo znižalo na 35,05 EUR. S tem je zavrnilo še tožnikov zahtevek za plačilo 896,91 EUR odškodnine za premoženjsko škodo ter zamudnih obresti od zneska 86.666,00 SIT od 17. 7. 2001 do 31. 5. 2002. Ker vrednost teh zahtevkov ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija proti odločitvi o njihovi zavrnitvi ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

7. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči 17. 7. 2001, v kateri je prišlo do trčenja med vozilom, ki ga je sam upravljal ter vozilom, ki ga je vozil zavarovanec prve toženke T. J. Ker sta sodišči ugotovili, da je za prometno nesrečo v celoti odgovoren zavarovanec prve toženke, sta v celoti zavrnili tožnikov zahtevek proti drugi toženki iz naslova AO+ zavarovanja. Tožnik in prva toženka, pri kateri je bilo sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje za vozilo, ki ga je upravljal T. J., pa sta pred pravdo podpisala poravnavo, na podlagi katere je prva toženka tožniku izplačala 285.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo ter 86.666,00 SIT odškodnine za premoženjsko škodo, in sicer ob ugotovljenem 30% temelju odgovornosti zavarovanca prve toženke. V poravnavi z dne 9. 1. 2002 je navedeno, da se tožnik po plačilu v njej dogovorjenega zneska odškodnine odpoveduje vsakršnemu odškodninskemu zahtevku proti prvi toženki, ob tem pa tudi, da si prva toženka pridržuje pravico do vračila morebitne neutemeljeno izplačane odškodnine. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da je mogoče v sodnem postopku kljub sklenjeni poravnavi ugotoviti drugačen obseg odgovornosti zavarovanca prve toženke. Če je zavarovalnica upravičena do vračila morebitne neutemeljeno izplačane odškodnine, če se kasneje ugotovi drugačna odgovornost njenega zavarovanca, ima po mnenju prvostopenjskega sodišča tudi oškodovanec možnost, da pride do dodatnega plačila odškodnine, v kolikor bi se v sodnem postopku ugotovila drugačna (večja) odgovornost zavarovanca prve toženke. Pritožbeno sodišče pa je presodilo, da tožnik od prve toženke ne more terjati ničesar več. V poravnavi je prostovoljno priznal svoj soprispevek in se dogovoril glede višine škode. Poudarilo je, da tožnik tudi ni zatrjeval ničnosti poravnave, niti je ni izpodbijal, pač pa je trdil le, da ta predstavlja dogovor o akontaciji odškodnine.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je stališče pritožbenega sodišča o veljavnosti sklenjene poravnave zmotno. Z njo sta se tožnik in prva toženka dogovorila, da zajema popolno kritje vse škode, ki je nastala oškodovancu in da se oškodovanec po plačilu dogovorjenega zneska odpoveduje vsakršnim odškodninskim zahtevkom napram zavarovalnici in drugim pravnim in fizičnim osebam. Hkrati pa sta določila obveznost tožnika vrniti celotno ali sorazmerni del odškodnine v primeru, da bo pozneje, v kazenskem, pravno-kazenskem, civilnem postopku ali kakorkoli drugače ugotovljeno, da je sam zakrivil ali sozakrivil nesrečo oziroma da zavarovanec za nesrečo ni odgovoren. V zvezi z navedenimi določbami poravnave revizijsko sodišče poudarja, da tožnikove odpovedi višjim zahtevkom ni mogoče presojati ločeno od ostalih določb dogovora, saj določila tega dogovora pomenijo celoto (prim. 1059. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zato je treba njegove posamezne določbe razlagati v medsebojni povezavi.

9. Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da povzeti dogovor kljub takšnemu naslovu ni poravnava. Pogodbo je treba opredeliti zlasti glede na njeno vsebino in ne zgolj po naslovu. Za pogodbo o poravnavi je ključno, da z njo osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti (prvi odstavek 1050. člena OZ). Odprava spora oziroma negotovosti predstavlja podlago (causo oziroma pogodbeni razlog) poravnave (prim. B. Podgoršek: Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 4. knjiga, str. 1105 in S. Cigoj: Teorija obligacij, Ljubljana 2003, str. 401). S sklenitvijo povzetega dogovora pa stranki medsebojnega spora nista prekinili in nista odpravili negotovosti o medsebojnih obveznostih in pravicah. Iz njegove vsebine jasno izhaja, da je mogoče tudi po njegovi sklenitvi (ne)utemeljenost izplačila v poravnavi dogovorjenega zneska odškodnine ponovno ugotavljati v sodnih ali drugih postopkih. Dogovor, ki sta ga sklenila tožnik in prva toženka, torej nima podlage, ki je lastna pogodbi o poravnavi, kot jo urejajo 1050. do 1059. členi OZ.

10. Po prvem odstavku 39. člena OZ mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena (tretji odstavek 39. člena OZ). Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Po prvem odstavku 86. člena OZ je nična tudi pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodba je lahko nična tudi zato, ker nasprotuje temeljnim pravnim načelom obligacijskega prava (prim. odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 19/1999 z dne 17. 6. 1999, II Ips 67/1999 z dne 16. 3. 2000, II Ips 409/2004 z dne 7. 4. 2005). Ničnost pogodbe je praviloma vezana na nedopustnost njene podlage (kavze). Zato je treba tudi nemoralnost ravnanja stranke pogodbenega razmerja upoštevati v okviru pogodbene podlage (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 432/2008 z dne 9. 7. 2008). V našem pogodbenem pravu je poudarjen ekstenziven koncept kavze. Pomembno je ne samo, k čemu se je nekdo zavezal, temveč tudi, zakaj je to storil, zakaj se je zavezal in kaj sta pogodbeni stranki želeli doseči z razmerjem, ki sta ga ustvarili (prim. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 841/2005 z dne 14. 2. 2008). Vzrok sklenitve pogodbe je tako pomemben, da njegova odsotnost ali nedopustnost povzroči ničnost pogodbe.

11. Ob ugotovitvi, da sklenjeni dogovor z dne 9. 1. 2002 nima podlage (kavze), ki pritiče pogodbi o poravnavi, v okviru domneve iz tretjega odstavka 39. člena OZ ni mogoče domnevati obstoja kakršnekoli druge pogodbene podlage (npr. darilne). Po drugem odstavku 1054. člena OZ je sicer mogoče ugotoviti, da so pogodbeniki pod imenom poravnave v resnici opravili kak drug pravni posel z drugačno pogodbeno podlago, vendar pa so zato potrebne ustrezne trditve strank. Trditve o vzrokih za sklenitev spornega dogovora je navajal le tožnik. Sklicujoč se na načelo enakopravnosti pogodbenih strank in interese gospodarsko močnejših toženk je zahteval, da se njegove zaveze iz poravnave ne upošteva, ampak se mu v okviru pravdnega postopka omogoči ugotavljanje drugačne stopnje soodgovornosti in uveljavljanje dodatne odškodnine. Upoštevaje vsebino sklenjenega dogovora revizijsko sodišče pritrjuje tožnikovim revizijskim trditvam, da je bil pogodbeni razlog za sklenitev spornega dogovora izključno obvarovanje pravnega položaja prve toženke. Z njim se tožnik ne le odpoveduje višji odškodnini od dogovorjene, ampak se hkrati zavezuje vrniti dogovorjeni znesek odškodnine, če bi se kasneje na kakršenkoli način izkazalo, da ni podana odgovornost zavarovanca prve toženke. Ob tem, ko sporni dogovor tožniku odvzema pravico do uveljavljanja drugačnega obsega odgovornosti od dogovorjenega, toženki v tem smislu pušča odprto pot. Upoštevanje navedenega dogovora bi po presoji revizijskega sodišča privedlo do izigranja tožnika kot šibkejše stranke pogodbenega razmerja. Tožnik zato v reviziji utemeljeno poudarja, da nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava – načelu enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih iz 4. člena OZ, načelu vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ kot tudi omejitvam pogodbene svobode iz 3. člena OZ. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da je sporni dogovor med tožnikom in prvotoženko po četrtem odstavku 39. člena in prvem odstavku 86. člena OZ ničen, zato mu ni mogoče nuditi pravnega varstva. Kršitev navedenih načel ni pogojena s pomanjkanjem tožnikove prave pogodbene volje, namen njihove kršitve in zakon pa ne odkazujeta na kakšno drugo sankcijo - npr. na izpodbojnost dogovora, kot to zmotno zaključuje pritožbeno sodišče. Na ničnost mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (92. člen OZ), zato tudi ni pomembno, ali se je tožnik nanjo izrecno skliceval. Zadostuje, da so bile zatrjevane in ugotovljene tiste dejanske okoliščine, ki omogočajo ugotovitev ničnosti.

12. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča pritožbenega sodišča o veljavnosti spornega dogovora med tožnikom in prvo toženko z dne 9. 1. 2002 se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi navedbami prve toženke. Ker je njena pritožba ostala neizčrpana, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.

13. Na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP je odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.