Jedro

Upnik ugotovitvam sodišča prve stopnje nasprotuje s trditvami, da se slabo finančno stanje gospodarske družbe navzven praviloma najprej izkazuje v likvidnostnih težavah, pri tem pa prezre, da je dolžnik samostojni podjetnik posameznik, ki odgovarja za obveznosti z vsem svojim premoženjem. Zato je za oceno možnosti poplačila upnikove terjatve iz premoženja dolžnika pomemben še podatek o višini dolžnikovega premoženja glede na višino obveznosti, ki pa ga upnik ni zatrjeval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zavarovanje upnikove denarne terjatve s predhodnima odredbama: „Rubež denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet A. d.d. in B. d.d. vse do višine zneska, za katerega je odredilo predhodno odredbo“ in „ Prepoved organizaciji za plačilni promet A. d.d. in B. d.d., da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa zneska, za katerega je odredilo predhodno odredbo.“

2. Upnik se je zoper sklep pritožil, uveljavljal je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter sodišču druge stopnje predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in izda sklep o zavarovanju s predlagano predhodno odredbo, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Predlagatelj je predlagal izdajo dveh vrst predhodnih odredb. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da so v 1. odstavku 260. člena ZIZ vrste predhodnih odredb taksativno naštete in da med njimi ni rubeža denarnih sredstev. Zato upnik s predlogom za rubež dolžnikovih denarnih sredstev na računu pri pooblaščenih organizacijah za plačilni promet že iz tega razloga ne more uspeti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo uveljavljane pritožbene razloge le še glede odločitve o zavrnitvi predlagane predhodne odredbe iz 4. točke prvega odstavka 260. člena ZIZ.

4. V primeru izdane predhodne odredbe iz 4. točke prvega odstavka 260. člena ZIZ, zneska dolžnikovih denarnih sredstev na računu pri pooblaščeni organizaciji za plačilni promet , ki ga je sodišče prepovedalo izplačati, ni mogoče prenesti s tega računa, dokler traja prepoved, razen za poravnavo zavarovane terjatve (261. člen ZIZ).

5. V obravnavanem primeru je upnik predlagal predhodno odredbo na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki ga je izvršilno sodišče na podlagi dolžnikovega ugovora razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zato izpolnjen prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe, zavrnilo pa je trditve tožeče stranke o tem, da so izpolnjeni tudi objektivni pogoji za zaključek, da obstaja nevarnost na stopnji verjetnosti, da se upnik iz dolžnikovega premoženja, glede na trend njegovega poslovanja, ne bo mogel poplačati, niti da bo uveljavitev njegove terjatve precej otežena.

6. Da bi izkazal nevarnost, da v prihodnosti, ko (če) bodo izpolnjeni pogoji za izvršbo, dolžnik ne bo imel več premoženja, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo, bi moral upnik zatrjevati take okoliščine, ki omogočajo sklepanje oziroma govorijo v prid ugotovitvi, da se bo dolžnikovo premoženje, na katerega je mogoče seči z izvršbo, zmanjšalo pod vrednost upnikove terjatve. Sodišče prve stopnje je zavrnilo upnikove razloge, s katerimi je utemeljeval verjetnost nevarnosti, da bo brez predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upniku je odgovorilo, da višina upnikove terjatve glede na finančne podatke dolžnika ne opravičuje izdaje predlagane začasne odredbe. Ocenilo je, da je iz bonitetnega poročila (A3) razvidno, da ima dolžnik relativno ugodno oceno – B**, da posluje povprečno, lahko ima likvidnostne težave, toda še vedno dosega dobro donosnost, da je zelo zadolžen in je občasno plačilno nediscipliniran. Glede plačilne discipline je ugotovilo, da dolžnikov plačilni indeks 50 ne odstopa od povprečja dejavnosti. Iz bilance stanja in izkaza uspeha za lato 2011 pa je ugotovilo, da posluje z dobičkom in da njegovo poslovanje ni alarmantno slabše kot v letu 2010. 7. Upnik ugotovitvam sodišča prve stopnje nasprotuje s trditvami, da se slabo finančno stanje gospodarske družbe navzven praviloma najprej izkazuje v likvidnostnih težavah, pri tem pa prezre, da je dolžnik samostojni podjetnik posameznik, ki odgovarja za obveznosti z vsem svojim premoženjem (7. člen ZGD-1). Zato je po oceni pritožbenega sodišča za oceno možnosti poplačila upnikove terjatve iz premoženja dolžnika pomemben še podatek o višini dolžnikovega premoženja glede na višino obveznosti, ki pa ga upnik ni zatrjeval. 8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da o višini in vrstah dolžnikovega premoženja, upnik v predlogu ni zatrjeval drugega kot le to, da so se sredstva dolžnika znižala glede na zadnji dve leti za 14,61 %. Da bi dosegel presojo sodišča prve stopnje o vplivih zatrjevanega slabega finančnega poslovanja na premoženje dolžnika oziroma na njegovo zmanjšanje, bi moral zatrjevati tudi s katerim premoženjem dolžnik sploh razpolaga, česar pa ni trdil. Zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje sicer ni imelo nobene podlage za sklepanje, da predhodna odredba ni potrebna glede na višino upnikove terjatve, vendar to ne spremeni dejstva, da upnik relevantnih trditev o višini dolžnikovega premoženja glede na višino njegovih obveznosti pravočasno ni zatrjeval. Čim pa je tako, mora pritožbeno sodišče pritrditi sodišču prve stopnje, da upnik ni izkazal z zadostno stopnjo verjetnosti nevarnost, da izvršba na dolžnikovo premoženje, brez izdane predhodne odredbe ne bo uspešna.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15 in 239. členom ZIZ).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Ker upnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do vračila pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).