Jedro

Če prvotožnik ni pridobil lastninske pravice na sporni nepremičnini, niti obligacijske pravice od tožencev zahtevati razpolagalno dejanje, takšne pravice tudi ni mogel prenesti na drugotožnika in tretjetožnico. Bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke 354. člena ZPP/77 ni podana, če dokaz, ki ga sodišče prve stopnje ni ocenilo, ni odločilnega pomena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem naj bi: 1/ bila tožena stranka dolžna priznati, da sta tožnika A. in N. B. vsak do ene idealne polovice solastnika parc. št. 110/83, njiva v izmeri 85 m2, ki je vpisana v zemljiškoknjižnem vložku 599 k.o.... ter 2/ izstaviti tožnikom za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo pri parceli št 110/83 vknjižila solastninska pravica na ime A. in N. B., vsakega do ene polovice. Sodišče prve stopnje je tožnikom naložilo, da so dolžni v 15 dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 144.210,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77; Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92). V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje pozablja, da M. M. za zemljišče parc. št. 110/83 ni imel ustne pogodbe, ampak pisno pogodbo. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo izjavo V. R., do njene izjave ni zavzelo stališča, niti je ne povzema; kar pa bi bilo nedvomno potrebno, saj je edina resnično verodostojna priča o tem, da je pravni posel o sporni parceli obstajal. V. R. je povedala, da je S. K. prišel na njeno povabilo in povedal, da je na podlagi "laične pogodbe" prodal parcelo M. Poleg tega je sodišče prve stopnje prezrlo potrdilo o nakupu parc. št. 110/76 v izmeri cca 650 m2 ter potrdilo o vplačilu. Prvotoženec je izjavil, da je bila kupnina v celoti poravnana. Pri vpisu v zemljiško knjigo pa so imeli probleme poleg prvotožnika tudi V. Razlika je le v tem, da je bila pogodba M. v naravi realizirana. Iz spisa P 341/97 in P 311/97 je razvidno, da sta soseda S. in M. S. tožnika štela za nesporna uporabnika parc. št. 110/83, saj sta k njima prišla po soglasje za gradnjo; do takrat ni bilo spora o tem kdo je lastnik. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ima tožeča stranka status poštenega pogodbenika v skladu s pravilom paragrafa 372 Občega državljanskega zakonika; je torej zakoniti in dobroverni posestnik. V zadevi P 341/97 je priča A. V. izjavila, da sporno zemljišče ni funkcionalno zemljišče k njeni hiši, torej si parcele ni nikoli lastila. Tožnik zato zatrjuje, da ima pisno listino iz katere so razvidni predmet nakupa, stranke in cena; stvar je bila tudi izročena v posest; zato tožeča stranka meni, da je dokazala, da je lastnik sporne parcele. Zaradi navedenega pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je predvsem določba 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR; Ur. l. SFRJ 6/88 in 36/90), ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v javno (tj. zemljiško) knjigo. Z zavezovalnim pravnim poslom (npr. pogodbo) se prejšnji lastnik zaveže prenesti lastninsko pravico; z razpolagalnim pravnim poslom (izvedba vknjižbe lastninske pravice pridobitelja) pa šele pride do prenosa lastninske pravice. Ker v obravnavani zadevi do razpolagalnega pravnega posla (še) ni prišlo; v zemljiški knjigi so namreč kot lastniki sporne nepremičnine vpisani toženci, je bilo potrebno natančneje analizirati med strankami sklenjene zavezovalne pravne posle. Na tak način je bilo potrebno ugotoviti ali je prvotoženec s prvotožnikom sklenil pogodbo za sporno nepremičnino in se s tem zavezal prenesti lastninsko pravico nanj ter ali je takšno pogodbo sklenil prvotožnik z drugotožnikom in tretjetožnico. Prvotožnik zatrjuje, da je postal lastnik sporne nepremičnine parc. št. 110/83 v izmeri 85 m2 s kupno pogodbo z datumom 19. 12. 1978, podpisano 19. 12. 1979 (priloga A9 v spisu). Sodišče prve stopnje je pravilno analiziralo navedeno pogodbo ter ugotovilo, da je bila predmet te pogodbe le parcela št. 110/67 v izmeri 455 m2. Kvadratura 650 m2, ki se tudi pojavlja v pogodbi, predstavlja le oceno pogodbenikov o velikosti parcele, kar je jasno vidno tudi iz dikcije pogodbe - " 650 m2 več ali manj". Že v pogodbi pa so pogodbene stranke pustile prazen prostor za novo parcelno številko zemljišča ter izmero, kot jo bo odmeril geometer. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ob omenjeni pisni pogodbi ni bil sklenjen še ustni dogovor, na podlagi katerega bi se prvotoženec zavezal na prvotožnika prenesti lastninsko pravico na sporni nepremičnini, ko bo to mogoče. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da s prodajno pogodbo z dne 19. 12. 1979 prvotoženec s sporno nepremičnino ni razpolagal. Drugotožnik in tretjetožnica pa naj bi postala lastnika sporne nepremičnine s prodajno pogodbo med njima ter prvotožnikom in N. M. z dne 3. 1. 1994 (priloga A8 v spisu). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prvotožnik ni mogel na drugo in tretjetožečo stranko prenesti nepremičnine, ki je ni pridobil. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je prodajna pogodba z dne 3. 1. 1994 popolnoma jasna. Iz nje izhaja, da sta prodajalca M. M. in N. M. s kupno pogodbo z dne 19. 12. 1979 kupila vsak do polovice zemljišče parc. št. 110/67 v izmeri 455 m2 ter prodajata A. in N. B. nepremičnino, stanovanjsko hišo, ki stoji na parceli 110/67 s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem. Iz navedene pogodbe torej nedvomno izhaja, da sta drugotožnik in tretjetožnica kupila le zemljišče parc št. 110/67 oz. hišo na njem. Na podlagi takšne, jasne pogodbe pa nista mogla postati tudi lastnika zemljišča št. 110/83, ki v pogodbi ni niti omenjeno. Pritožbeno sodišče tudi dodaja, da iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. P 341/97 z dne 15. 6. 1998 (na katero se pritožnik sklicuje), potrjene s sodbo VSL, opr. št. I Cp 1419/98 z dne 19. 9. 1999 izhaja, da sta A. in N. B. dolžna izročiti S. in M. S. zemljišče št. 110/83, njiva v izmeri 85 m2, k.o. .... V obravnavani zadevi je bilo med drugim ugotovljeno, da sta B. (tam toženca) sicer dobroverna posestnika sporne nepremičnine (kar smiselno zatrjujeta tudi v pritožbi), vendar pa sta S. domnevna lastnika nepremičnine (zemljišče sta pridobila s pravnim naslovom in na zakonit način, nista pa vedela, da nista postala lastnika), ki sta jo pridobila od V. Sodišče je tudi v tej zadevi ugotovilo, da je bil S. K. tudi po 19. 12. 1978 lastnik sporne nepremičnine in je z njo 25. 3. 1983 veljavno razpolagal. Tožniki torej niso uspeli dokazati, da bi bil sklenjen kak zavezovalni pravni posel, na podlagi katerega bi bili toženci dolžni izstaviti tožnikom za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino. Drugotožnik in tretjetožnica pa nista dokazala, da sta solastnika sporne nepremičnine, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedbe priče V. R. sicer drži. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ob ugotovljenem in zgoraj pojasnjenem dejanskem stanju ter ob jasnih pogodbenih določilih spornih pogodb, izpovedba omenjene priče ni odločilna. Četudi bi sodišče ugotovilo, da priča izpoveduje v celoti v korist tožeče stranke, ob ocenjenih listinskih dokazih do drugačne odločitve sodišča prve stopnje ne bi moglo priti. Ker torej dokaz, o katerem sicer izpodbijana sodba nima razlogov, ni v ničemer odločilen in je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, očitana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ni podana. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo (določbe ZTLR). V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena očitana, niti katera od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP/77 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (ZPP/77).