Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe ter izbrisa hipoteke na nepremičnini ID ..., k. o. ..., stavba 1315 del stavbe 601, stanovanje št. 1, vknjižene v korist tožene stranke v višini 179.000,00 CHF z zapadlostjo 30. 11. 2016 z ID omejitve ... (I. točka izreka). Ugotovilo je, da sta pogodba o dolgoročnem kreditu v CHF z dne 13. 12. 2006 s pripadajočim aneksom z dne 15. 6. 2017 ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 15. 12. 2006, sklenjena med pravdnimi strankami, nična (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je vknjižba hipoteke na nepremičninah parc. št. 173/1 k. o. ... (ID ...), parc. št. 173/2 k. o. ... (ID ...) in parc. št. 173/3 k. o. ... (ID ...), katerih solastnika sta prva in druga tožeča stranka, vsak do 1/2, vknjižena v korist tožene stranke v višini 179.000,00 CHF z zapadlostjo 30. 11. 2036 z ID omejitve ..., neveljavna (III. točka izreka). Vzpostavilo je prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se pri nepremičninah parc. št. 173/1 k. o. ... (ID ...), parc. št. 173/2 k. o. ... (ID ...) in parc. št. 173/3 k. o. ... (ID ...), katerih solastnika sta prvo in drugo tožeča stranka, vsak do 1/2, izbriše hipoteka, vknjižena v korist tožene stranke v višini 179.000,00 CHF z zapadlostjo 30. 11. 2036 z ID omejitve ... (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora prvi tožeči stranki plačati 15.352,35 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe (V. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 57,52 % priznanih pravdnih stroškov, tožeča stranka pa toženi stranki 42,48 % njenih priznanih pravdnih stroškov (VII. točka izreka).

2.Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopenjsko sodbo v VII. točki izreka spremenilo tako, da tako, da se v VII. točki izreka delež 57,52 % nadomesti z deležem 89,43 % in delež 42,48 % z deležem 10,57 %, v preostalem delu je njeno pritožbo zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki odmerjene pritožbene stroške.

3.Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije. Predlaga, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede naslednjih vprašanj:

"(1) Ali sta sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje zagrešili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko se v izpodbijani sodbi nista opredelili do pritožbenih razlogov tožene stranke glede izključitve Direktive 93/13 v smislu drugega odstavka 1. člena Direktive 93/13?

(2) Ali sta nižji sodišči zagrešili relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko sta svojo odločitev oprli na izpovedbe prič, za katere tožeča stranka ni povedala, kaj konkretno naj bi izpovedale?

(3a) Ali je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice tožene stranke do poštenega sojenja oz. enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in 6. člena EKČP s tem, ko se je selektivno opredelilo oz. podalo pomanjkljivo dokazno oceno glede pisne izjave in izpovedbe bančnega uslužbenca A. A.?

(3b) Ali sta sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje zagrešili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice tožene stranke do poštenega sojenja oz. enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in 6. člena EKČP s tem, ko se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do pritožbenih razlogov tožene stranke v zvezi s pomanjkljivo dokazno oceno pisne izjave in izpovedi bančnega uslužbenca A. A. oz. se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede vsebine izpovedi bančnega uslužbenca A. A.?

(4) Ali sta sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje zagrešili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko v sodbi utemeljita, da so bila pojasnila tožene stranke presplošna oz. da tožnikoma ni bilo pojasnjeno neomejeno tveganje, brez da bi se oprlo na dejanske zaključke izpovedi A. A.?

(5) Ali bi sodišče druge stopnje moralo skladno z drugim odstavkom 1. člena Direktive 93/13 izključiti uporabo te Direktive v konkretnem primeru in odločitev sprejeti na podlagi nacionalne zakonodaje, zlasti ZPotK (kot je veljal v času sklepanja kreditne pogodbe) in ne določil ZVPot, saj je ZPotK kot specialni zakon samostojno urejal sklepanje kreditnih pogodb s CHF valutno klavzulo?

(6) Ali je bila presoja pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni ustrezno opravila pojasnilne dolžnosti, materialnopravno pravilna oz. ali je razlaga pojasnilne dolžnosti, ki temelji na dokumentih in sodni praksi sprejeti po letu 2006 (ko je bila sklenjena kreditna pogodba) skladna s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov, kot izhaja iz 155. člena Ustave?

(7) Ali je treba pri presoji pojasnilne dolžnosti opredeliti pojem in izhajati iz pojma slovenskega "povprečnega" potrošnika v časovnem trenutku sklepanja kreditne pogodbe?

(8) Ali je presoja sodišča druge stopnje glede obstoja znatnega neravnotežja med pogodbenima strankama pravilna?

(9) Ali je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice do poštenega sojenja oz. enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in 6. člena EKČP s tem, ko se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do pritožbenih razlogov tožene stranke glede nepravilne odločitve sodišča prve stopnje o dajatvenem zahtevku tožeče stranke?

(10) Ali sta nižji sodišči pravilno odločili o dajatvenem zahtevku tožeče stranke, ko sta odločili, da tožena stranka ni upravičena do nadomestila za uporabo posojenega denarja, oz. ali so banke v primeru ničnosti kreditne pogodbe v skladu s slovenskim nacionalnim pravom upravičene do t. i. obogatitvenih obresti oz. do nadomestila za uporabo posojenega denarja?

(11) Ali sta nižji sodišči pravilno odločili o vprašanju zastaranja dajatvenega zahtevka tožeče stranke, ko sta odločili, da zastaranje ni moglo teči dokler sodna praksa ni zavzela stališča obstoja morebitne ničnosti kreditnih pogodb z valutno klavzulo oz. dokler se tožeča stranka z ničnostjo kreditne pogodbe ni seznanila s pravnomočno sodbo?

(12) Ali sta nižji sodišči zagrešili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice do poštenega sojenja oz. enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in 6. člena EKČP s tem, ko se nista opredelili do argumentov in razlogov tožene stranke glede delne ničnosti kreditne pogodbe?

(13) Ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je v primeru ugotovljene nepoštenosti pogodbenega pogoja nična celotna kreditna pogodba, ki tak nepošten pogoj vsebuje?

(14) Ali je presoja nižjih sodišč, da je zaradi ničnosti kreditne pogodbe ničen tudi sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. in 145. členu SPZ, zaradi česar ni več podlage za vpis hipoteke v zemljiški knjigi in se le-ta izbriše, materialnopravno pravilna in skladna s 33. členom Ustave in 1. členom Prvega dopolnilnega protokola EKČP?"

4.Predlog ni utemeljen.

5.Vrhovno sodišče zaradi svoje precedenčne vloge na podlagi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dopusti revizijo le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

6.Vrhovno sodišče je ocenilo, da v obravnavani zadevi zahteve iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjene, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP). Odločilo je soglasno v uvodoma navedeni sestavi senata (sedmi odstavek 324. člena ZPP).