Jedro

Ker je bilo s pravnomočno sodbo delovnega sodišča odločeno, da je bil tožniku v leto 1992 zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja (po ZTPDR oz. ZDR/90), je zahtevek za povrnitev nadomestila plač za čas po prenehanju delovnega razmerja neutemeljen. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za povrnitev nadomestila plač zavniti, ne pa zavreči tožbe, vendar pritožbeno sodišče skladno s 359. členom ZPP v odločitev ni posegalo, saj bi to pomenilo odločanje v škodo tožnika, ki se je zoper sklep edini pritožil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval izplačilo zneska 15.119.806,00 SIT s pripadki in sicer iz naslova zapadlih plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja v letu 1992 dalje. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sklep se laično pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje spoštovati pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča ne glede na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je nezakonita, kakor je nezakonita tudi odločitev Ustavnega sodišča, ki o njegovi ustavni pritožbi ni vsebinsko odločalo. Pred Evropskim sodiščem za varstvo človekovih pravic je vložen predlog za sodno varstvo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih razlogov ter razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti in sicer glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožba ne konkretizira, katere bistvene kršitve določb postopka naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje, ob preizkusu po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podan obstoj bistvenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v sporu, ki se je vodil pod opr. št. Pd 176/97, deloma uspel z zahtevkom za razveljavitev odločb disciplinskih organov tožene stranke tako, da se je izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja pogojno odložila za čas enega leta, tožnik pa je pridobil pravico do reintegracije in reparacije. Sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 772/99 potrdilo in je tako postala pravnomočna. Na revizijo tožene stranke pa je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 145/2002 sodbo pritožbenega sodišča spremenilo in pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je bilo pri odločanju o zahtevku tožnika za izplačilo zapadlih plač in drugih denarnih prejemkov iz delovnega razmerja dolžno upoštevati s sodbo Vrhovnega sodišča RS spremenjeno pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča. Z njo je bil spor v zvezi s tožnikovim prenehanjem delovnega razmerja rešen tako, da je bil njegov zahtevek za razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zavrnjen, to pa pomeni, da je tožniku pri toženi stranki delovno razmerje zakonito prenehalo junija 1992 (točen datum prenehanja delovnega razmerja iz listin v spisu ni razviden). Ker od junija 1992 pri toženi stranki ni bil več v delovnem razmerju, mu ta iz naslova delovnega razmerja ne dolguje ničesar, torej je njegov zahtevek neutemeljen.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnik za vodenje pravde v tem delovnem sporu ni imel pravnega interesa, saj se pravni interes v dajatvenih tožbah vedno predpostavlja. Pravilno bi torej bilo, da bi sodišče prve stopnje zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, namesto da je tožbo zavrglo, vendar pa pritožbeno sodišče v odločitev ni poseglo, ker bi to pomenilo odločanje v škodo tožnika, torej stranke, ki se je zoper sklep edina pritožila. Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati domnevno nezakonitost odločb Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS pa je potrebno poudariti le to, da sodišče prve stopnje ne more presojati zakonitosti odločb navedenih sodišč, ampak je na njuni odločbi vezano. Zato ni moglo in ni smelo odločati mimo teh odločb. Vložitev zahteve za sodno varstvo pri Evropskem sodišču za človekove pravice sodišča prve stopnje ne odvezuje dolžnosti, da upošteva odločbe sodišč v Republiki Sloveniji.