Jedro

Upravljalec smučišča ni ravnal v skladu z določilom 7. alinee 11. čl. in 1. odst. 12. čl. ZVJS. Smučišče je bilo odprto v času delovanja teptalnega stroja in kljub temu, da v celoti še ni bilo urejeno (steptano). V tem se kaže opustitev tožene stranke in njena odgovornost. Zaradi tega ravnanja tožene stranke je tudi prišlo do škodnega dogodka, torej je vzročna zveza med njeno opustitvijo in škodnim dogodkom podana. Glede na to, da so bile tožniku konkretne snežne razmere in stanje smučišča poznani, je lahko pričakoval določene nevarnosti (nesteptan sneg) in bi moral svojo vožnjo prilagoditi tem pričakovanim razmeram na smučišču in svojemu smučarskemu znanju (2. alinee 2. odst. 21. čl. ZVJS). Razmere na smučišču so torej tožniku narekovale bolj previdno vožnjo. V tem se kaže opustititev tožnika in vzročna zveza med njegovim ravnanjem ter škodnim dogodkom (padcem). Pritrditi je sicer treba toženi stranki, da je tudi rekreativno smučanje športna aktivnost in kot taka zvezana z določeno nevarnostjo, ki jo prevzema nase tisti, ki se s tako aktivnosto ukvarja. Vendar pa, kot poudarja sama v pritožbi, le normalno tveganje, ki izvira iz narave smučanja, zadene smučarja. Upravljalec smučišča pa mora zagotoviti na smučišču običajno varnost - torej tisto, ki jo uporabnik smučišča lahko pričakuje pri smučanju na javnem smučišču glede na upravljačeve dolžnosti, kot jih opredeljuje ZVJS.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka poleg prisojenega zneska odškodnine dolžna plačati še 320.004,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 320.000,00 SIT od izdaje prvostopne sodbe (7.11.2000) dalje in od zneska 4,30 SIT od 31.7.1986 dalje do plačila (skupno torej odškodnino v znesku 1.120.015,00 SIT), v izreku o stroških pa tako, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (v zvezi z dopolnilno sodbo) razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 800.010,72 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 800.000,00 SIT od dne izdaje prvostopne sodbe dalje in od zneska 10,72 SIT od 31.7.1986 dalje do plačila. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 98.900,00 SIT. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopno sodišče je napačno zaključilo, da je tožnikovo poškodbo pripisati tudi njegovi ne najboljši smučarski spretnosti, in bi, ker je videl na delu oddaljeni teptalni stroj, moral vedeti, da proga ne more biti v celoti urejena. Tožnik je povprečen slovenski smučar, ni pa vrhunski. Poudarja, da je nesteptan sneg zagledal na krajšo razdaljo tako, da kljub svojemu znanju ni mogel uspešno izpeljati zavoja k bregu. Na izredno kratko razdaljo je opazil nesteptan sneg, saj ga zaradi istobarvnosti snega ni mogel zaznati prej kljub normalni vidljivosti. Po smučišču je vozil s prilagojeno hitrostjo. Ni vozil smuka, temveč v slalomskih zavojih, pri katerih se zadržuje hitrost z oddrsavanjem smuči. Samo hitrost ter način vožnje je tožnik prilagodil smučišču kot tudi vidljivosti, zato ni utemeljen zaključek sodišča glede njegove nespretnosti oziroma smučarskih sposobnosti, kajti tožnik bi se izognil nesteptanemu snegu, če bi ga prej zaznal. Sodišče prve stopnje tako ne loči problema zaznave od smučarskih sposobnosti. Vzročna zveza med tožnikovim ravnanjem in ugotovljeno sokrivdo sploh ni podana. Pri prvi vožnji tožnik ni mogel vedeti, da proga ni urejena, kajti s teptalnimi stroji so se vozili tudi gorivo ipd. Drugačna bi bila situacija, če bi se tožnik že večkrat peljal ter bi videl, da teptalni stroj dela. Tudi zaključek, da sta se tožnikova sinova izognila nesteptanemu delu smučišča, ne vpliva na soodgovornost tožnika. Sinova sta namreč vozila po drugi liniji (smeri) po smučišču. Zaključek sodišča o sokrivdi je povsem v nasprotju s 21. čl. Zakona o varnosti na javnih smučiščih (v nadaljevanju ZVJS), ker tožnik ni ničesar opustil, temveč je edini vzrok za nesrečo v opustitvi zakonske dolžnosti tožene stranke, ki bi bila dolžna zapreti smučišče, vse dokler teptalni stroji ne končajo z delom. Bistvena kršitev postopka pa je podana v tem, da sodba nima razlogov o odločilnih relevantnih dejstvih, nanašajočih se na "ugotovljeno" tožnikovo sokrivdo. Tožena stranka predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje meni, da je med padcem tožnika in delom teptalnega stroja podana vzročna zveza, čeprav tega razlogi sodbe ne vsebujejo, in odloči o sokrivdi toženke. Splošno znano je, da so smučarji, kadar pridejo na smučišče in so kupili veljavne smučarske karte, dokaj nestrpni in se mnogokrat spuščajo po smučiščih, ki niso urejena, izven smučišč ali se spuščajo po smučiščih, kadar je na delu teptalni stroj, ali se s teptalnim strojem ali drugimi napravami (sanmi) prevaža tovor za potrebe obratovanja žičniških naprav. V teku tega postopka ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je dne 14.3.1986 v resnici bil na smučarski progi T. dolina na delu teptalni stroj. D.P., gorski reševalec, ki je bil tega dne tudi dežuren na smučišču, je povedal, da so se proge teptale v času, ko je bilo konec obratovanja vlečnic in ostalega sistema ter preko noči, v izjemnih primerih, kadar je zapadla večja količina snega, pa tudi preko dneva v dopoldanskem času, pri čemer so bila smučišča zaprta s prometnimi znaki, ki jih določa ZVJS. Tudi za sporni dan pove, vkolikor je bil na delu teptalni stroj, da je bilo to ustrezno označeno s prometnim znakom, da je bila proga T. dolina takrat zagotovo zaprta. Ali je kdo od smučarjev, ki so bili na smučišču, odstranil ta prometni znak ali ne, v postopku ni bilo mogoče ugotoviti, ker je bilo za toliko let nazaj težko ugotavljati dejansko stanje na dan 14.3.1986. Ne glede na to tožena stranka meni, da ni podana vzročna zveza med delom teptalnega stroja in poškodbo tožnika, ker je bilo smučišče v T. dolini poteptano več kot polovico, kar je na delu, kjer naj bi prišlo do poškodbe, med 30 in 40 m. Tožnik je z vrha, preden se je spustil na progo, videl teptalni stroj in je imel na voljo zase celo polovico smučišča, ki je bila ustrezno urejena in steptana in ni bilo nobenega razloga, da bi moral, tudi če je bil na določenem delu smučišča še nesteptan sneg, zapeljati na ta del smučišča. Tožnik je različno izpovedoval o višini novo zapadlega snega, kar kaže, da je želel iz tega škodnega dogodka izvleči zase ugodno rentno satisfakcijo. Poškodba, ki jo je tožnik utrpel na smučišču, je izključno na njegovi strani in sicer je to posledica pomanjkljivega znanja in slabe ocene razmer na smučišču. Tožena stranka opozarja na sklep vrhovnega sodišča, v katerem je zapisalo, da je smučanje nevarno kot šport in rekreacija in normalno tveganje, ki izvira iz narave smučanja, zadane smučarja samega. Smučanje je takšne vrste športna aktivnost, ki nujno vsebuje elemente tveganja, saj je pogojena s hitrostjo, obvladovanjem in tehniko smučanja ter obvladovanjem terena samega in na hitro reagiranje na situacije, ki se na smučišču pričakujejo. Z eno polovico smučišča, ki je bila steptana in ki je bila v trenutku vožnje tožnika povsem prazna, je bilo zagotovljeno vsem potrebam varnega smučanja na tem delu smučišča ne glede na postavljeni prometni znak in na opozorilo, da je proga zaprta zaradi dela s teptalnim strojem, vendar pa je kljub temu prišlo do padca tožnika in poškodbe. Tožena stranka meni, da je tožnik padel izključno v posledici neobvladovanja hitrosti in tehnike ter elementov smučanja in da tožena stranka njegovemu padcu in utrpelim poškodbam ni doprinesla ničesar, tudi v najmanjšem delu sokrivde ne. Ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. ZVJS bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti v celoti. Tožena stranka ugovarja tudi višini prisojene odškodnine, saj je sodišče napačno uporabilo 200. in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Celoten tožbeni zahtevek je enostavno zmanjšalo za 50 %, kar naj bi pomenilo sokrivdo tožene stranke in v tem obsegu tožbenemu zahtevku ugodilo, za tako odločitev pa je navedlo pomanjkljive razloge. Sodišče bi moralo najprej poškodbe tožnika in njegove posledice razvrstiti po kriterijih pravnega standarda (srednje, hujše, katastrofalne) in šele potem bi se glede na medicinsko dokumentacijo in podano izvedensko mnenje lahko odločalo o višini. Odškodnina je po posameznih elementih več kot očitno pretirana in ne vsebuje elementa pravičnosti, temveč teži h kaznovanju tožene stranke. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških v tistem delu, ki se nanaša na obresti na prisojene stroške - teh namreč sodišče prve stopnje ni prisodilo. V zvezi s tožnikovo izpovedbo na zadnji glavni obravnavi tožena stranka prilaga dokaz, da gondola ni začela voziti šele ob 9.uri, temveč že ob 8. uri in je bilo tistega dne skupno prepeljanih na V.p. 390 potnikov. Izjave tožnika torej pomenijo ustvarjanje negativnega vtisa tistega dne, ko je bil tožnik poškodovan, vse z namenom, da bi lahko upravičil postavljeni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka zlasti v tistem delu, ko je ocenjevalo vsak dokaz posebej in napravilo enotno dokazno oceno o dokazni vrednosti vseh dokazov, pri čemer se je prehitro zadovoljilo z izjavami tožnika, manj pa se je ukvarjalo oziroma sploh ni obrazložilo, zakaj posameznim pričam, ki so bile zaslišane tekom dokaznega postopka, ni poklonilo vere oziroma je njihove izjave enostavno spregledalo. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj ima sodba določene pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti v vseh njenih delih. Razlogi, na katerih temelji sodba, niso prepričljivi in nimajo opore v izvedenem dokaznem postopku. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama v odgovor, ki pa nanju nista odgovorili. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena. Obe pravdni stranki sodbi prve stopnje očitata bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker naj bi sodba ne imela razlogov o odločilnih dejstvih, zlasti razlogov o deljeni odgovornosti in vzročni zvezi, tožena stranka pa dodatno še, ker naj bi sodišče prve stopnje ne obrazložilo svoje dokazne ocene (glede izpovedbe prič) in odmere višine odškodnine. Vendar pa zatrjevani očitek ni utemeljen. Sodba prve stopnje namreč vsebuje jasne, natančne in logične razloge o vseh odločilnih dejstvih (tudi deljeni odgovornosti, vzroči zvezi in višini odškodnine), pravdni stranki pa z zatrjevanjem postopkovne kršitve v bistvu izpodbijata dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje, ki bodo obravnavani v nadaljevanju. Ob nadaljnjem preizkusu izpodbijane sodbe pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podane tudi tiste kršive določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Čeprav tožena stranka še v pritožbi izraža dvom o samem škodnem dogodku, pa konkretno ugotovljenega dejanskega stanja o tem, da je do dogodka prišlo, ne izpodbija. Izpodbija le dokazno oceno, češ, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj posameznim pričam ni poklonilo vere. Vendar pa je sodišče prve stopnje v sodbi jasno zapisalo, da priče (z izjemo tožnikovih sinov) o samem škodnem dogodku niso vedele izpovedati ničesar, temveč le na splošno, kakšen je sicer režim na smučišču. Prav tako je zapisalo, da izpovedba teh prič ne izključuje možnosti, da je do poškodbe tožnika prišlo 14.3.1986, njen obstoj pa je ugotovilo na podlagi drugih dokazov (izpovedbe tožnika in njegovih sinov, potrdila travmatološke ambulante). Dokazno oceno je sodišče prve stopnje napravilo vestno in skrbno, kot mu to narekuje določilo 8. čl. ZPP in je tožena stranka zgolj z navajanjem dejstev o običajnem urejanju smučišč v primerih, ko je ponoči snežilo, in običajnem ravnanju v primerih, ko je bilo treba smučišče teptati tudi podnevi, ne more izpodbiti, kot tudi ne z navajanjem običajnega pričakovanja in ravnanja smučarjev, ki pridejo na smučišče (smučanje po neurejenih smučiščih, izven smučišč, v času delovanja teptalnega stroja ipd.). V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je do poškodbe tožnika prišlo na smučišču v času obratovanja smučišča oziroma v času, ko obratovanje smučišča med delovanjem teptalnega stroja ni bilo prekinjeno. Tožena stranka v pritožbi zgolj ponavlja svoje trditve, da je progo ustrezno zaprla, kar pa se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni potrdilo. Trditve, da bi kdo od smučarjev odstranil znak, da je smučišče zaprto, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, v pritožbi pa ostaja njena trditev brez dokazil in brez izkaza, da tega brez svoje krivde ni mogla predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato je po določilu 1. odst. 337. čl. ZPP navajanje tega dejstva nedopustno. V zvezi s pritožbo tožene stranke v delu, s katerim izpodbija dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje, je treba navesti še sledeče: Tožnik je resda v postopku različno izpovedoval o višini snega, ki naj bi na novo zapadel čez noč od 13. do 14.3.1986, vendar pa je ob svojem drugem zaslišanju tudi pojasnil, da je višino snega ocenil le približno. Kot taki približni oceni pa se izpovedbi na narokih dne 19.9.1989 in 16.5.2000 ne razlikujeta v taki meri, da bi to lahko vzbujalo dvom v tožnikovo izpovedbo, zlasti upoštevajoč pri tem tudi časovno odmaknjenost škodnega dogodka od zaslišanja. V zvezi s širino steptanega dela smučišča pa je treba opozoriti na tožnikovo izpovedbo, kateri je sledilo tudi sodišče prve stopnje, namreč, da je bilo res steptanega približno polovico smučišča, vendar je teptalni stroj teptal smučišče od zunajne proti notranji strani tako, da je ostajala nesteptana površina (1/2 smučišča) na sredini v obliki kroga. Steptan del je torej ostajal ob straneh v ustrezno ožjem delu (skupno torej približno pol smučišča ali na vsaki strani 1/4) ali kot je izpovedal tožnik približno 15 do 20 m, torej približno pol manj, kot pa v pritožbi trdi tožena stranka. Na drugi strani pa je treba tudi tožnika opozoriti na njegovo izpovedbo na narokih, da je že ob prvem spustu po progi opazil, da je na delu teptalni stroj (in ne prevaža gorivo ali kaj drugega, kot to sedaj kot možnost ponuja v pritožbi), prav tako je opazil, na kakšen način je teptalni stroj teptal sneg in na katerem delu smučišča je še nesteptan sneg. To njegovo izpovedbo je sprejelo tudi sodišče prve stopnje. V pritožbi tožnik sicer trdi, da nesteptanega snega ni mogel zaznati pravočasno, da bi se mu lahko izognil, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik videl teptalni stroj na delu in da določen del smučišča še ni steptan in je zato moral vedeti, da proga ni v celoti urejena, kar mu je narekovalo večjo previdnost pri vožnji. Pritožbeno sklicevanje na to, da ni mogel že pri prvi vožnji pričakovati nesteptanega snega, se tako glede na njegovo izpovedbo v postopku pred sodiščem prve stopnje izkaže za neutemeljeno. Prav tako pa tudi ni relevantno, po katerem delu smučišča sta se spustila njegova sinova. Na vsaki strani smučišča je bil po njegovi izpovedbi približno enako širok del steptanega dela smučišča. Tožnik ne zatrjuje, da bi bil vzrok nesreče kakršnokoli drugo dejstvo, kot to, da je zapeljal v nesteptan sneg. Dejstvo, da je vozil po drugi liniji kot sinova, torej ni relevantno, sicer pa gre tudi pri tem za zatrjevanje dejstva, ki ga v posotpku pred sodiščem prve stopnje ni navajal (1. odst. 337. čl. ZPP) oziroma je ob zaslišanju dne 16.5.2000 celo izpovedal, da sta se po progi pred njim najprej spustila njegova sinova, on pa za njima. Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Dejstva, ki jih ob koncu pritožbe navaja tožena stranka (začetek obratovanja na dan škodnega dogodka in število smučarjev), za sam škodni dogodek niso relevantna. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana odgovornost obeh pravdnih strank in da je zato na mestu uporaba 1. odst. 192. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZOR. Naj bo zaradi odgovora na pritožbene navedbe pravdnih strank in zaradi jasnosti le na kratko ponovljeno, v čem se kaže odgovornost vsake od njiju: Po določilu 7. alinee 11. čl. ZVJS smučišče oziroma del smučišča ne sme obratovati med delom teptalnih strojev, če pa smučišče obratuje in nastopijo te okoliščine, mora upravljalec prekiniti obratovanje na vsem smučišču ali na delu smučišča za čas, dokler trajajo take okoliščine (1. odst. 12. čl. ZVJS). Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje upravljalec smučišča - tožena stranka - ni ravnal v skladu z navedenim določilom. Smučišče je bilo odprto v času delovanja teptalnega stroja in kljub temu, da v celoti še ni bilo urejeno (steptano). V tem se kaže opustitev tožene stranke in njena odgovornost. Zaradi tega ravnanja tožene stranke je tudi prišlo do škodnega dogodka, torej je vzročna zveza med njeno opustitvijo in škodnim dogodkom podana. Po določilu 2. alinee 2. odst. 21. čl. ZVJS mora smučar prilagoditi hitrost in način vožnje svojemu znanju in vremenskim razmeram. Pri tem mora seveda upoštevati tudi snežne razmere. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih, kot je bilo že obrazloženo, sprejema tudi pritožbeno sodišče, so bile snežne razmere in stanje smučišča tožniku znane, kljub temu pa se je spustil po progi. Zaradi tega je lahko pričakoval določene nevarnosti (nesteptan sneg) in bi moral svojo vožnjo prilagoditi tem pričakovanim razmeram na smučišču in svojemu smučarskemu znanju (tožnik je izpovedal, da se je s smučanjem ukvarjal rekreativno, da ni najbolj izkušen smučar in da se je po progi spustil tako, da je zavijal v večjih zavojih, zato je tudi zaključek sodišča prve stopnje o njegovih smučarskih sposobnostih pravilen). Razmere na smučišču so torej tožniku narekovale bolj previdno vožnjo zaradi možnosti, da je na progi nesteptan sneg, bolj previdna vožnja, pa bi mu nudila več možnosti, da kljub zaznavi nesteptanega snega na krajšo razdaljo, ustrezno odreagira in se mu izogne. V tem se kaže opustitev tožnika in vzročna zveza med njegovim ravnanjem ter škodnim dogodkom (padcem). Pritrditi je sicer treba toženi stranki, da je tudi rekreativno smučanje športna aktivnost in kot taka zvezana z določeno nevarnostjo, ki jo prevzema nase tisti, ki se s tako aktivnosto ukvarja. Vendar pa, kot poudarja sama v pritožbi, le normalno tveganje, ki izvira iz narave smučanja, zadene smučarja. Upravljalec smučišča pa mora zagotoviti na smučišču običajno varnost - torej tisto, ki jo uporabnik smučišča lahko pričakuje pri smučanju na javnem smučišču glede na upravljačeve dolžnosti, kot jih opredeljuje ZVJS. Kot že omenjeno, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podana deljena odgovornost pravdnih strank, vendar pa pritožbeno sodišče sodi, da je tožnikov delež soodgovornosti previsoko ocenjen glede na opustitev dolžnosti tožene stranke, da smučišče v času obratovanja teptalnega stroja in s tem urejanja smuščiča začasno zapre. Po presoji pritožbenega sodišča tožnikove soodgovornosti ni mogoče oceniti na več kot 30%. V tem delu je torej tožnikova graja uporabe materialnega prava v sodbi prve stopnje utemeljena in v tem delu je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi tudi ugodilo. Ostaja še preizkus pravilne uporabe materialnega prava sodišča prve stopnje pri odmeri višine odškodnine. Za takšno razvrstitev poškodb in posledic poškodbe tožnika, kot jo predlaga tožena stranka v pritožbi (srednje, hujše, katastrofalne) ni podlage niti v zakonu niti v sodni praksi. Sodišče mora ugotoviti obseg oškodovančeve negmotne škode in glede na to, primerjajoč jo z drugimi podobnimi škodami in prisojenimi oškodninami zanje, prisoditi pravično denarno odškodnino, ki se vklaplja tudi v širše, v sodni praksi že izoblikovane okvire odškodnin. To je sodišče prve stopnje tudi naredilo. Natančno je ugotovilo stopnjo in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu in glede na to, upoštevajoč okoliščine primera, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin, prisodilo pravično denarno odškodnino. Sodišče prve stopnje je tako upoštevalo vse kriterije iz 200. čl. ZOR in mu zato tožena stranka neupravčeno oporeka neupoštevanje načela pravičnosti in kaznovalni značaj odškodnine. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje priznalo v tožbenem zahtevku zahtevano odškodnino in jo zmanjšalo le za stopnjo odgovornosti samega tožnika, po obrazloženem torej ne kaže, da bi sodišče prve stopnje zgolj nekritično sledilo zahtevku tožeče stranke, temveč da je tožeča stranka sama glede na obseg svoje škode zahtevala odškodnino v skladu z merili ZOR, ki jih je nato sodišče prve stopnje sprejelo in jih v sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Prisojena odškodnina glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode (tega tožena stranka ne izpodbija) torej predstavlja pravično denarno odškodnino in jo je pritožbeno sodišče korigiralo le glede na spremenjeno razmerje ogovornosti pravdnih strank. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč o stroških odločilo v skladi z zahtevo tožene stranke za njihovo povrnitev, ta pa ni vsebovala tudi zahteve za povrnitev zamudnih obresti od pravdnih stroškov. Po vsem obrazloženem se tako izkaže, da pritožba tožene stranke ni utemeljena, pač pa deloma le pritožba tožnika glede temelja tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo tožbenemu zahtevku in prisojeno odškodnino zvišalo glede na novo razmerje odgovornosti še za 20% zahtevane odškodnine (4. odst. 358. čl. ZPP). V skladu z določilom 2. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka. Glede na spremenjen uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, višino priglašenih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje in delen uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku pritožbeno sodišče sodi, da je ob upoštevanju vseh okoliščin primera dolžna vsaka stranka kriti svoje stroške vsega pravdnega postopka, torej tako postopka pred sodiščem prve stopnje kot tudi pritožbenega postopka (2. odst. 154. čl. ZPP). Temu ustrezno je zato spremenilo tudi izrek o stroških v postopku pred sodiščem prve stopnje.