Jedro

Osemdnevni rok, ki ga za vložitev vloge določata prvi in deveti odstavek 74. člena ZZUOOP, je prekluzivne narave. Po njegovem izteku vloge ni več mogoče vložiti. S pretekom prekluzivnega roka pravica ugasne in se zamude prekluzivnega roka ne da nadomestiti, ne glede na vzrok zamude. Poleg tega gre za zakonski rok, ki ni podaljšljiv.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijanega sklepa_

1. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: organ prve stopnje) je na podlagi petega odstavka 74. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju: ZZUOOP) z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo tožnice za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem (1. točka izreka). Odločil je, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) in da je sklep takse prost (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnica 3. 11. 2020 vložila vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo. Tožnica je 46 delavcev napotila na čakanje 24. 10. 2020, enega delavca pa 25. 10. 2020. Ker vloga ni bila vložena v roku osmih dni od napotitve delavca na začasno čakanje na delo v skladu z ZZUOPP, je tožnica zamudila rok za vložitev vloge, zato je organ prve stopnje zavrgel vlogo v skladu s prvim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

_Povzetek odločbe organa druge stopnje_

3. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: toženka) je zavrnilo tožničino pritožbo. Toženka je s sklicevanjem na prvi odstavek 74. člena ZZUOOP ugotovila, da je tožnica vlogo vložila po izteku osem dnevnega roka od napotitve delavca na začasno čakanje na delo in po izteku osemdnevnega roka od uveljavitve ZZUOOP iz devetega odstavka 74. člena ZZUOOP. Tožnica je zamudila zakonski materialni rok, zato je po mnenju toženke izgubila pravico.

_Povzetek tožbenih navedb_

4. Tožnica vlaga tožbo zaradi vseh tožbenih razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Navaja, da je vložila popolno vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenim na začasno čakanje na delo, 3. 11. 2020 in vlogi priložila odredbe o napotitvi na čakanje na delo z dne 24. 10. 2020 za 46 delavcev in z dne 25. 10. 2020 za enega delavca.

5. Tožnica meni, da je organ prve stopnje odločitev utemeljil na nepravilni pravni podlagi in sicer 30. členu ZZUOOP, ki ureja evidenco vrednotenja nepremičnin in ni relevanten v tej zadevi. Nepravilno je tudi sklicevanje na 30. člen Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije Covid-19. Meni, da bi moral organ druge stopnje po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Izpostavlja, da se je organ druge stopnje skliceval na 74. člen ZZUOOP, kljub temu da se organ prve stopnje ni skliceval na to pravno podlago. Tožnica je pravico uveljavljala na podlagi prvega odstavka 74. člena ZZUOOP, zato meni, da je toženka nepravilno uporabila materialno pravo.

6. Tožnica dodaja, da je tudi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, saj je toženka spregledala, da so bili delavci na čakanje napoteni tudi 26. 10. 2020 (tj. 8 dni pred vložitvijo vloge) in 5. 12. 2020, ko je organ prve stopnje izdal izpodbijani sklep. Organ prve stopnje bi po mnenju tožnice moral šteti vlogo za pravočasno in ji priznati pravico samo za obdobje 8 dni pred vložitvijo zahteve in ne za obdobje od prvotne napotitve delavcev na čakanje. Tožnica meni, da bi bilo pravilno priznanje pravice za obdobje od 8 dni pred vložitvijo vloge dalje, saj ZZUOOP ne določa, da je treba pravico do delnega nadomestila izplačanega nadomestil izkoristiti v celoti (torej za ves čas napotitve delavcev na čakanje), oziroma ne določa, da zgolj delno uveljavljanje navedene pravice ni mogoče (tj. zgolj za določeno obdobje napotitve na čakanje, pri čemer se preostanku pravice upravičenec veljavno odpoveduje). Tožnica je želela uveljavljati svojo pravico do delnega povračila nadomestil po ZZUOOP za čas od 26. 10. 2020, zato meni, da bi jo bilo treba obravnavati za obdobje, za katero se pravici ni odpovedala. Takšna razlaga zakonske določbe prvega odstavka 74. člena ZZUOOP je po njenem prepričanju edina namensko skladna razlaga, saj je namen interventne zakonodaje pomoč prebivalstvu in gospodarstvu ob izbruhu epidemije COVID-19. Dodaja, da so k temu, da vloge ni vložila prej, botrovale številne okoliščine, povezane z zaostrenimi epidemiološkimi razmerami v Republiki Sloveniji v času vlaganja vloge, kot na primer delo od doma zaposlenih, in znatno oteženo pridobivanje ustrezne dokumentacije in podpisov za vložitev vloge, ker so tožničini zakoniti zastopniki v Avstriji.

7. Tožnica uveljavlja tudi kršitev 14. člena ZUP, ker je toženka prekoračila zakonsko določen petnajstdnevni rok za odločanje in ji s tem onemogočila učinkovito zavarovanje in uveljavljanje svojih pravic iz 7. člena ZUP ter ji povzročila znatno premoženjsko škodo. Če bi bil izpodbijani sklep izdan v zakonitem roku, bi tožnica lahko vsaj delno zavarovala in ponovno uveljavljala svoje pravice po ZZUOOP. Tožnica meni, da bi jo morala toženka opozoriti, da ji glede na njeno dejansko stanje pripada pravica do delnega povračila nadomestila plač od 26. 10. 2020. 8. Tožnica na podlagi navedenega predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in odloči, da se vloga za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo z dne 3. 11. 2020 šteje za pravočasno, da se vlogi ugodi za obdobje od 26. 10. 2020 dalje, oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijani sklep in vrne zadevo v ponoven postopek. Priglaša stroške postopka v upravnem sporu.

_Navedbe toženke_

9. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

_Presoja sodišča_ _K I. točki izreka_ Tožba ni utemeljena.

10. Predmet spora je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je bila kot prepozna zavržena vloga za priznanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač, ki jo je tožnica vložila 3. 11. 2020 (v nadaljevanju vloga 3-11-20).

11. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da so bili z ZZUOOP določeni začasni ukrepi za omilitev in odpravo posledic epidemije virusa SARS-CoV-2 (COVID-19). Eden izmed teh ukrepov je tudi povračilo nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo, ki ga ZZUOOP ureja v 4. točki II. poglavja (z naslovom Začasni ukrepi na področju dela), in sicer v členih od 68 do 78. Delodajalec uveljavi pravico do povračila izplačanih nadomestil plače z vlogo, ki jo vloži v elektronski obliki pri Zavodu v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo. Vlogo je v roku iz prejšnjega stavka mogoče vložiti najpozneje do 15. januarja 2021 (vse prvi odstavek 74. člena ZZUOOP). Če je delodajalec napotil delavce na začasno čakanje na delo že pred uveljavitvijo ZZUOOP za obdobje od 1. oktobra 2020, lahko vloži vlogo iz prvega odstavka 74. člena ZZUOOP v osmih dneh od uveljavitve ZZUOOP (torej od 24. 10. 2020), če izpolnjuje vse pogoje za uveljavitev pravice (deveti odstavek 74. člena ZZUOOP).

12. Izpodbijana odločitev, da je vloga 3-11-20 prepozna, je po presoji sodišča pravilna. Osemdnevni rok, ki ga za vložitev vloge določata prvi in deveti odstavek 74. člena ZZUOOP, je namreč prekluzivne narave. Po njegovem izteku vloge ni več mogoče vložiti.1 S pretekom prekluzivnega roka pravica ugasne in se zamude prekluzivnega roka ne da nadomestiti, ne glede na vzrok zamude.2 Poleg tega gre za zakonski rok, ki ni podaljšljiv.

13. Glede na jasno določbo ZZUOOP je mogoče vlogo za uveljavljanje pravice do povračila izplačanih nadomestil plače vložiti v roku osmih dni od napotitve delavca na začasno čakanje na delo. Ni sporno, da je tožnica napotila 46 delavcev na začasno čakanje na delo 24. 10. 2020, enega delavca pa 25. 10. 2020. Vlogo bi morala tožnica vložiti najkasneje do vključno 2. 11. 2020. Med strankama pa ni sporno, da je vložila vlogo 3. 11. 2020. Glede na obrazloženo, je vloga 3-11-2o vložena po izteku prekluzivnega zakonskega roka in zato prepozna.

14. Neutemeljene so tožničine navedbe, da je njena vloga pravočasna najmanj v delu, ki se nanaša na napotitev za obdobje od 26. 10. 2020 dalje. Tožnica je namreč vložila le vlogo 3-11-20. Ni sporno, da je z vlogo 3-11-20 uveljavljala napotitev delavcev od 24. 10. 2020 in 25. 10. 2020. Tožnica pa ne zatrjuje, da bi vložila vlogo, s katero bi uveljavljala napotitev od 26. 10. 2020. Ni mogoče sprejeti stališče, kot ga predlaga tožnica, da je treba šteti, da je z vlogo 3-11-20 zahtevala napotitev tudi od 26. 10. 2020 dalje. Sama namreč navede, da je z vlogo 3-11-20 uveljavljala napotitev 46 delavcev 24. 10. 2020 in enega dne 25. 10. 2020 in glede na jasno določbo prvega odstavka 74. člena ZZUOOP je vloga, vložena 3. 11. 2020, prepozna.

15. V tožbi navedeni razlogi, ki pojasnjujejo, zakaj je tožnica vložila vlogo prepozno, so sicer s življenjsko sprejemljivi, a pravno neupoštevni. Tožnica je namreč zamudila prekluziven zakonski rok, ki ni podaljšljiv, drugih procesnih institutov za odpravo posledic zamude, pa niti ni uveljavljala.

16. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker naj bi organ prve stopnje pri odločanju uporabil napačno materialno pravo, organ druge stopnje pa je uporabil drugo materialno pravno podlago. Sodišče pojasnjuje, da je odločanje o pritožbi del upravnega postopka. Organ druge stopnje ima na podlagi 247. člena ZUP in naslednjih, v postopku odločanja o pritožbi široka pooblastila, saj lahko pod določenimi pogoji reši zadevo tudi v obsegu, ki presega meje preizkusa iz navedenega člena. Tako zato, da v upravnem postopku ne bi bila izdana nezakonita odločba, organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP preizkusi odločbo v delu, ki jo pritožnik izpodbija. Preizkusi jo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev določb postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.3 V skladu s tretjim odstavkom 248. člena ZUP ima organ druge stopnje pooblastilo, da če spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar je obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. Organ druge stopnje je tako povsem pravilno pritožbo zavrnil, v obrazložitvi navedel pravilne razloge za odločitev in s tem nadomestil obrazložitev organa prve stopnje.4 Odločitev organa druge stopnje, ki je potrdil odločitev organa prve stopnje, a hkrati uporabil pravilno pravno podlago, je torej tudi po presoji sodišča pravilna.

17. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je organ prve stopnje zato, ker je prekoračil zakonsko določen petnajstdnevni rok za odločitev, tožnici onemogočil učinkovito zavarovanje in uveljavljanje pravic po ZZUOOP in ji s tem povzročil znatno premoženjsko škodo. Navedeni rok, ki ga določa peti odstavek 74. člena ZZUOOP, je namreč zakonski instrukcijski rok, kar pomeni, da mora organ v tem času opraviti določeno dejanje v postopku. Prekoračitev instrukcijskih rokov pa nima posledic, če zakon tega izrecno ne določa. Če organ ne odloči v predpisanem roku, ima stranka možnost, da odločitev doseže z za to predvidenimi pravnimi sredstvi, to je pritožbo oziroma tožbo zaradi molka organa5. Tožnica v obravnavanem primeru ne zatrjuje, da bi uporabila takšna pravna sredstva. Zgolj zaradi prekoračenja instrukcijskega roka izpodbijani sklep torej ni nepravilen oziroma nezakonit. Tožničine navedbe, da ji je bila s prekoračitvijo instrukcijskega roka povzročena škoda, zato niso utemeljene.

18. Po presoji sodišča ni utemeljen niti tožbeni ugovor glede kršitve 7. člena ZUP, ker organ prve stopnje ni opozoril tožnice, da ji pripada pravica do delnega povračila nadomestil plač od 26. 10. 2020 dalje. Ker je rok za uveljavljanje uveljavljene pravice iz prvega odstavka 74. člena ZZUOOP prekluziven in ni podaljšljiv, toženka namreč ni bila dolžna opozarjati tožnice, temveč je vlogo 3-11-20 pravilno zavrgla kot prepozno v skladu s 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP6. 19. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

20. Sodišče je po ugotovitvi, da relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

**K II. točki izreka**

21. Sodišče je tožbo zavrnilo, zato na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Tako tudi Upravno sodišče RS v sodbah II U 142/2021-12 z dne 22. 11. 2021, tč. 13 obrazložitve, I U 1151/2021-19 z dne 16. 11. 2021, tč. 20 obrazložitve. 2 Prim. sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije II U 2/2014 z dne 2. 7. 2014. 3 Enako tudi v sodbi Upravnega sodišča RS I U 829/2015 z dne 27. 1. 2017. 4 Erik Kerševan et. al., Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2020, 2. knjiga, str. 603. 5 Glej 28. člen ZUS-1. 6 Ta določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če ni bila vložena v predpisanem roku, pri čemer navedena določba v ZUP ne velja samo za procesne, pač pa tudi za materialne roke (Janez Čebulj in ostali, Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Ljubljana, 2020, Uradni list Republike Slovenije, komentar k 99. členu, str. 601.).