Jedro

Tožena stranka je v nasprotju s četrtim odstavkom 6. člena Odvetniške tarife tožnikov strošek odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko določila glede na trajanje naroka in ne glede na trajanje potovanja od tožnikove pisarne do tožnika.

V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv se plačilo odvetniku zmanjša za polovico le v delu, ki se nanaša na plačilo za odvetnikovo delo, torej v delu, ki je po OT definiran kot odvetniška storitev in ne izdelek.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 330/18 z dne 28. 2. 2022 se v implicitno zavrnilnem delu odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku odmerila nagrado in stroške zastopanja upravičenke do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v višini 1.250,78 EUR.

2.V obrazložitvi je navedla, da je bil tožnik z odločbo Bpp 330/2018 določen za izvajanje pravne pomoči upravičenki za zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. I K 18282/18. Strokovna služba za BPP je tožniku odmerila nagrado in stroške za opravljeno delo v skladu s tedaj veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ki je pričela veljati 10. 1. 2015.

3.Za posvet s stranko je tožniku priznala 50 točk, za pregled listin in dokumentacije 50 točk, za subsidiarni obtožni predlog 200 točk, za narok 3. 9. 2020 250 točk, za vlogo z dne 15. 6. 2021 20 točk in za narok dne 10. 6. 2021 250 točk.

4.Za narok dne 14. 9. 2021 je tožena stranka tožniku priznala 250 točk, za trajanje naroka 50 točk ter za odsotnost iz pisarne 60 točk, saj je narok trajal 1 uro in 5 minut. V presežku (20 točk) je tožnikov zahtevek zavrnila, saj za odsotnost iz pisarne pripada odvetniku za vsake začete pol ure po 20 točk. Za narok dne 14. 10. 2021 je tožena stranka tožniku priznala 250 točk, za odsotnost iz pisarne pa 40 namesto priglašenih 80 točk. Za narok dne 23. 11. 2021 mu je priznala 250 točk in kilometrino, za odsotnost iz pisarne pa 20 namesto priglašenih 80 točk. Za narok dne 21. 12. 2021 je tožena stranka tožniku priznala 250 točk in kilometrino, za trajanje naroka 50 točk, za odsotnost iz pisarne pa 60 namesto priglašenih 80 točk. Za narok dne 25. 1. 2022 pa mu je priznala 250 točk in kilometrino, za trajanje naroka 50 točk in za odsotnost iz pisarne 60 namesto priglašenih 80 točk.

5.Skupaj je tožena stranka tožniku priznala 2.820 točk oziroma 1.692 EUR, materialne stroške v višini 22,92 EUR in kilometrino v višini 207,20 EUR. Znesek odvetniških storitev je znižala za polovico in povečala za 22 % DDV. Zavrnitev oz. ne priznanje nagrade in stroškov tožnika je tožena stranka podala v obrazložitvi izpodbijane odločbe, v izreku pa navedla znesek priznanih nagrade in stroškov tožnika.

Tožba

6.Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v zavrnilnem delu odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek toženi stranki. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7.Navaja, da mu je tožena stranka v zvezi z narokom dne 14. 9. 2021 za odsotnost iz pisarne priznala le 60 namesto priglašenih 80 točk. Trajanje odsotnosti iz pisarne je priznala za čas trajanja naroka namesto za čas, ki ga je tožnik porabil za pristop na obravnavo, in ki nima zveze s trajanjem naroka, saj je bila za trajanje naroka tožniku priznana ločena nagrada. Na enak način mu je za narok dne 14. 10. 2021 priznala 40 namesto 80 točk, za narok 23. 11. 2021 20 namesto 80 točk, za narok 21. 12. 2021 60 namesto 80 točk ter za narok 25. 1. 2022 60 namesto priglašenih 80 točk. OT v zvezi s tem v 4. točki 6. člena določa, da pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk. Nagrada za trajanje naroka je določena v prvem odstavku 6. člena OT, peti odstavek 6. člena OT pa določa, da se čas trajanja naroka ne všteva v čas odsotnosti iz pisarne.

Odločitev tožene stranke je napačna tudi v delu, v katerem je materialne stroške prištela točkam za zastopanje, to številko pomnožila z 0,6 EUR in nato skupen znesek razdelila na pol. Pri materialnih stroških namreč ne gre za nagrado, temveč za stroške, ki se kot taki priznavajo v celotnem znesku.

Odgovor na tožbo

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo uvodoma navaja, da je vložitev tožbe nepotrebna in nekorektna, saj bi lahko v primeru očitne pomote na podlagi tožnikovega opozorila izdala dopolnilni oziroma popravni sklep. V obravnavani zadevi je bila nagrada sicer izračunana pravilno oz. celo v previsokem znesku. Drži, da trajanje naroka ni v neposredni zvezi z odsotnostjo iz pisarne. Vendar iz podatkov na spletu izhaja, da traja pot med naslovom tožnikove pisarne in Okrožnim sodiščem v Novem mestu 26 minut. V skladu s četrtim odstavkom 6. člena OT pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk. Za en narok torej tožniku pripada 20 točk za potovanje v eno smer in 20 točk za potovanje v drugo smer, torej 40 točk (ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv)) pa 20. Tožniku je za narok 14. 9. 2021 priznala 60 točk, čeprav bi jih bila dolžna priznati le 20, za narok 14. 10. 2021 mu je priznala 40 točk, čeprav bi jih bila dolžna priznati le 20. Za naroka 21. 12. 2021 in 25. 1. 2022 mu je priznala po 60 točk, čeprav bi jih bila dolžna priznati le 20. Presežek torej znaša 140 točk, kar predstavlja 84,00 EUR. Tudi če bi sodišče odločilo, da tožniku pripadajo materialni stroški v polnem znesku, se lahko iz previsoko odmerjenega zneska v celoti poplačajo tudi materialni stroški. Ob tem tožena stranka poudarja, da postane pravnomočen zgolj izrek sklepa, ne pa tudi njegova obrazložitev. Sklepno predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške tega postopka, ki so ji nastali.

Sodna presoja

K I. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je tožena stranka zgolj delno ugodila tožnikovi zahtevi za priznanje nagrade in odmero stroškov za izvajanje BPP.

Med strankama ni sporno, da je bil tožnik z odločbo toženke Bpp 330/18 z dne 21. 8. 2018 določen za izvajanje BPP za zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. I K 18282/18 od 21. 8. 2018 dalje. Prav tako ni sporno, da je tožnik opravil storitve BPP in pravočasno vložil stroškovnik zanje. Sporno pa je, ali je tožena stranka tožniku pravilno odmerila urnino za čas potovanja za stranko v zvezi z naroki, ki so potekali 14. 9. 2021, 14. 10. 2022, 23. 11. 2021, 21. 12. 2022 in 25. 1. 2022 ter povračilo materialnih izdatkov.

Tožnik utemeljeno navaja, da je tožena stranka urnino odmerila napačno. OT v četrtem odstavku 6. člena določa, da odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko pripada za vsake začete pol ure 20 točk, v petem odstavku istega člena pa, da se čas trajanja naroka oziroma dela za stranko ne všteva v čas odsotnosti iz pisarne. Tožena stranka je v nasprotju z zgoraj citiranima določbama tožnikov strošek odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko določala glede na trajanje naroka in ne glede na trajanje potovanja od tožnikove pisarne do sodišča. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pritrjuje tožnikovim navedbam glede uporabe četrtega odstavka 6. člena OT, med strankama pa ostaja sporno, koliko časa je tožnik porabil za potovanja na naroke. Iz tožnikovih navedb implicitno izhaja, da naj bi za vsako potovanje na narok v eno smer porabil več kot pol ure, tožena stranka pa trdi, da potovanje od tožnikove pisarne do Okrožnega (pravilno: okrajnega, pri čemer imata obe sodišči sedež na istem naslovu, op. sodišča) sodišča v Novem mestu traja le 26 minut.

Tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotovila relevantnega dejanskega stanja, zaradi česar je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.

Po presoji sodišča tudi drži tožnikova trditev, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo pri odmeri materialnih stroškov. Na podlagi tedaj veljavnega petega odstavka 17. člena ZOdv, mu je namreč priznala le polovico zneska predhodno odmerjenih materialnih stroškov, čeprav se ta določba nanaša le na plačilo za delo.

Peti odstavek 17. člena ZOdv je v času izdaje izpodbijane odločbe v prvi povedi določal, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. OT v 2. členu določa, da je odvetniška storitev delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa (prvi odstavek) ter da so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za davek na dodano vrednost v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji (drugi odstavek). V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv se plačilo odvetniku zmanjša za polovico le v delu, ki se nanaša na plačilo za odvetnikovo delo, torej v delu, ki je po OT definiran kot odvetniška storitev in ne izdatek. Materialni stroški so izdatki (drugi odstavek 11. člena OT), zato je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, ko je tožniku v tem delu priznala le polovico priglašenega zneska.

Glede na zgoraj navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v implicitno1 zavrnilnem delu odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v povezavi s četrtim in petim odstavkom istega člena.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in je tožnik v postopku imel pooblaščenko, ki je odvetnica, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Glede na obrazložitev izpodbijane odločbe, iz katere jasno izhaja, da toženka del nagrade in stroškov tožniku ni priznala, izrek implicitno vsebuje zavrnitev zahtevka na priznanim zneskom. Tožnik ga izrecno naslovi kot zavrnilni del.