Jedro

V zvezi s pritožbenimi trditvami o neizkazani konkretni prisili nad zastopnikom predlagatelja oziroma Župne cerkve Sv. M. v T. pri sklepanju obeh spornih pogodb, ki bi jo bilo po prepričanju obeh pritožnikov potrebno dokazati za obstoj podlage predloga po 5. členu ZDEN, je treba pojasniti, da glede na namen ZDEN-a, ki je v popravi krivic, storjenih s strani takratnih državnih organov oziroma predstavnikov oblasti, njihovih ravnanj naravnanih k sklenitvi pravnega posla, ni mogoče presojati le v okviru obligacijskih pravil ODZ-ja oziroma ZOR-a o sili, grožnji in zvijači pri sklenitvi pogodbe, temveč je potrebno, tako kot poudarja prvostopno sodišče, v vsakem primeru opraviti analizo, kaj je ravnanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti v okviru takratnih družbenih razmer pomenilo in kakšen vpliv je imelo na voljo upravičenca.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim vmesnim ugotovitvenim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podan pravni temelj za denacionalizacijo premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi kupoprodajnih pogodb, sklenjenih dne 27. junija 1956 med Župno cerkvijo Sv. M. v T. in Okrajnim ljudskim odborom Trbovlje ter dne 1. oktobra 1956 med Župno cerkvijo Sv. M. v T. in Občino Trbovlje, v pomenu 5. člena Zakona o denacionalizaciji. Odločilo je še, da bo o obliki in višini odškodnine ter zavezancih in stroških postopka sodišče odločalo s končnim sklepom. Predlog za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe, sklenjene med Župno cerkvijo Sv. M. v T. kot prodajalko in gospodarsko organizacijo Strojno tovarno Trbovlje z dne 12.12.1957 in dodatka h kupni pogodbi z dne 30.8.1968, za nepremičnine parc. št. 26/1, 26/2 in 27 k.o. Trbovlje, pa je zavrnilo.

Proti vmesnemu sklepu se pritožujeta drugi in tretji nasprotni udeleženec, pri čemer uba uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Oba tudi prvenstveno predlagata spremembo izpodbijanega sklepa, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Oba pritožnika menita, da ni podan temelj po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju besedila ZDEN), ker ni konkretno dokazano, da bi bila nad predlagateljem pri sklepanju kupnih pogodb izvršena konkretna sila, kar navaja celo sodišče v razlogih, pri čemer sodišče zmotno meni, da to niti ni potrebno. Po prepričanju pritožnikov pa ne zadostuje, da v konkretnem primeru ni bilo prave pogodbene volje na strani predlagajoče stranke, pri čemer naj bi njeno odsotnost povzročili različni drugi, tudi psihični pritiski, kot je tudi brezizglednost upiranja odsvojitvi, pač pa je treba dokazati konkretno grožnjo, silo ali zvijačo državnega organa ali predstavnika oblasti, zaradi katerega je predlagajoča stranka podpisala navedeni pogodbi.

Drugi nasprotni udeleženec v zvezi z izpovedbo priče O. S., ki sicer ni bil prisoten pri sklepanju kupnih pogodb in iz katere izhaja, da je župnik F. Z. pogodbe moral podpisati, saj bi bil sicer spoznan za narodnega sovražnika ter da je bil tudi bolan, imel je levkemijo, zato se ni mogel upirati, zaključuje, da povedano ni moglo vplivati na tedanje razmere v tolikšni meri, da bi bil župnik prisiljen podpisati kupne pogodbe. Po prepričanju tretjega nasprotnega udeleženca, pa niti izpovedba O. S. niti izpovedba V. P. nista relevantni, ker priči nista vedeli povedati nič konkretnega o okoliščinah ob sklenitvi spornih pogodb in o zadevi vesta le to, kar jima je povedal podpisnik pogodb, župnik F. Z. Oba pritožnika pa opozarjata, da sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče F. A., ki je zatrdil, da je imel župnik dobre odnose s tedanjo oblastjo, kar kaže na to, da je sporne pogodbe očitno sklenil brez prisile ali grožnje.

Tretji nasprotni udeleženec še opozarja, da ni moč enačiti vseh podobnih primerov v takratnem obdobju, kot to navaja sodišče, poleg tega je upravičenec pravna oseba, pri čemer se lahko sila, grožnja ali zvijača v pomenu zakonskega določila uporabi le proti fizični, ne pa tudi proti pravni osebi. Dejstvo je, da bi lahko država cerkvi nepremičnine kadar koli podržavila z upravno odločbo, pa tega ni storila, ampak je sklenila kupoprodajne pogodbe in plačala kupnino po cenah, kot so veljale v tistem času. Zgolj sklicevanje na grožnje z odvzemom zemjišč, po mnenju tretjega nasprotnega udeleženca ne zadošča pogojem iz 5. člena ZDEN.

Pritožbi nista utemeljeni.

K obema pritožbama: V zvezi s pritožbenimi trditvami o neizkazani konkretni prisili nad zastopnikom predlagatelja oziroma Župne cerkve Sv. M. v T. pri sklepanju obeh spornih pogodb, ki bi jo bilo po prepričanju obeh pritožnikov potrebno dokazati za obstoj podlage predloga po 5. členu ZDEN, je treba pojasniti, da glede na namen ZDEN-a, ki je v popravi krivic, storjenih s strani takratnih državnih organov oziroma predstavnikov oblasti, njihovih ravnanj, naravnanih k sklenitvi pravnega posla, ni mogoče presojati le v okviru obligacijskih pravil ODZ-ja oziroma ZOR-a o sili, grožnji in zvijači pri sklenitvi pogodbe, temveč je potrebno, tako kot poudarja prvostopno sodišče, v vsakem primeru opraviti analizo, kaj je ravnanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti v okviru takratnih družbenih razmer pomenilo in kakšen vpliv je imelo na voljo upravičenca. Kot ugotavlja tudi samo sodišče, predlagatelj sicer ni dokazal direktne prisile nad župnikom F. Z., ki je za in v imenu prodajalca podpisal obravnavani sporni kupoprodajni pogodbi, saj je ta že pokojni in ga iz tega razloga sodišče ni moglo zaslišati, prav tako tudi ni zaslišalo predstavnikov nasprotne pogodbene stranke, ker to, po vsej verjetnosti zaradi nezmožnosti zaslišanja ustreznih oseb, ni bilo predlagano. Je pa po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prepričljivo presodilo vse okoliščine, ki so župnika F. Z. pripeljale do odločitve, ki je v primeru, če bi lahko izrazil pravo voljo, gotovo ne bi sprejel, kljub nasprotnim nedokazanim trditvam pritožbe. Iz izpovedb zaslišanih prič ter besedila obeh spornih pogodb v zvezi s tem prvostopno sodišče zanesljivo ugotavlja sledeča relevantna dejstva: dva cerkvena predstavnika, ki sta se v tistem času in tistem kraju skušala upreti državni oblasti oziroma nista ukrepala takoj v skladu z njeno voljo, sta bila pregnana, pri čemer je potrebno posebej izpostaviti od takratnega župnika v letu 1951 zahtevano dejanje, da iz farovške njive takoj pospravi (v 48 urah) vse pridelke zaradi gradnje partijskega doma in ker je župnik odgovoril, da tega ne more tako hitro napraviti, so pripeljali ljudi, ki so sami pospravili vse pridelke, takoj zatem pa je oblast začela graditi partijski dom, župnika pa so izgnali. Nadalje, da je bila zemlja oziroma parcele, za katere sta bili naknadno sklenjeni sporni kupoprodajni pogodbi, dejansko odvzeta že leta pred sklenitvijo spornih pogodb, izhaja tako iz pričevanja zaslišanih prič kot iz same listinske dokumentacije. Prva pogodba obravnava ravno zemljišča, na katerih je bil zgrajen že omenjeni partijski dom, iz druge pogodbe pa je razvidno, da je bil za zemljišča, ki so predmet te pogodbe, že pričet razlastitveni postopek, ki pa je bil ustavljen le iz razloga, ker je bila namesto razlastitve sklenjena kupoprodajna pogodba. Nadalje je ugotovljeno dejstvo, da je bil župnik ob času sklepanja pogodb težko bolan. Na podlagi ugotovljenih dejstev se kar sam ponuja edino možen logičen zaključek, da je bilo torej nakup predlagateljevih zemljišč treba "izpeljati" za postavitev državnih (družbenih) objektov oziroma saniranja stanja v primeru, ko so bili ti objekti že zgrajeni pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, pri čemer prvostopno sodišče pravilno dokazno oceni vpliv teh objektivnih pritiskov, kot dejanski odvzem zemljišč in že pričeta gradnja ali izgradnja določenih objektov na njih ter že pričet postopek razlastitve odvzetih zemljišč, na župnikovo voljo pri sklepanju obeh kupoprodajnih pogodb. Ob upoštevanju nadaljnjega dejstva, da je bilo župniku, tako kot vsem ostalim krajanom, gotovo dobro znano, kaj se je zgodilo z njegovim predhodnikom, ker ni čez noč z njiv pobral poljskih pridelkov zaradi takojšnje zgraditve partijskega doma, na istih parcelah, za katerih je potem on sam sklenil kupoprodajno pogodbo, ne more biti prav nobenega dvoma, da je pri župniku obstajal močan psihičen pritisk na njegovo voljo pri sklepanju pravnih poslov, tako da ta ni mogla biti svobodno izražena. Ob takratnih razmerah, kakršne so vladale, po prepričanju pritožbenega sodišča zastopniku predlagatelja niti ni bilo potrebno groziti, npr. s tem, kaj se mu bo zgodilo, če ne bo podpisal, saj se je v obravnavanem primeru, zaradi dogodkov v zvezi z njegovim predhodnikom, tega gotovo še predobro zavedal. Prav obravnavani primer kaže, da je torej potrebno grožnjo oziroma silo po ZOR-u oziroma ODZ-ju presojati širše, torej vedno v povezavi s takratnimi družbenimi razmerami in s tem, kako so zaradi takratnih družbenih razmer nastali pritiski vplivali na voljo sopogodbenikov predstavnikov oblasti. Da je bila sklenitev obravnavanih dveh pogodb le še gola formalnost, pa kaže tudi župnikova izjava priči P., da ga ni nihče vprašal, če se s kupnino strinja.

V povezavi s povedanim, se seveda izkaže pritožbena trditev tretjega nasprotnega udeleženca o tem, da so izpovedi prič, na katere je prvostopno sodišče delno oprlo svojo odločitev, nerelevantne, kot neutemeljena. Prav tako je tudi nesprejemljiva trditev drugega nasprotnega udeleženca, ki kljub izpovedbi priče O. S., da je župnik pogodbe moral podpisati, saj bi bil sicer spoznan za narodnega sovražnika, poleg tega je imel tudi levkemijo, zaradi česar vsega se ni mogel upirati, meni, da vse navedeno ni moglo vplivati na župnika v tolikšni meri, da bi bil prisiljen podpisati kupne pogodbe. Kar pa se tiče pritožbenih trditev obeh nasprotnih udeležencev, da je imel F. Z. dobre odnose s tedanjo oblastjo, kar naj bi kazalo na to, da je sporne pogodbe očitno sklenil brez prisile ali grožnje, pritožbeno sodišče v zvezi s prvostopnimi ugotovitvami izraža močan dvom, da bi bili ti odnosi še vedno tako dobri, v kolikor bi si župnik upal odkloniti sklenitev obeh kupoprodajnih pogodb, v vsakem primeru pa bi nedvomno do odvzema prišlo, saj je bil dejansko že izveden, kot izhaja tudi iz besedil obeh kupoprodajnih pogodb.

Pravno zmotna pa je pritožbena trditev tretjega nasprotnega udeleženca, da se sila v smislu 60. člena ZOR ne more uporabiti proti pravni osebi, kar bi za obravnavani primer pomenilo, da člen 5 ZDEN-a ne more predstavljati pravne podlage, ker je Ustavno sodišče RS v svoji odločbi z dne 12.3.1993 (Ur. list RS 13/93) v členu 5 ZDEN razveljavilo besedo "fizične", s čimer se torej za upravičenca do denacionalizacije štejejo vse osebe, tudi pravne.

Ker je torej sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo in na tako popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP/77 v zvezi s členom 37 ZNP).