Jedro

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče ugotovilo prekinitev postopka zaradi prenehanja družbe P. d.o.o. Ljubljana, kot ene od dveh toženih strank. Tak sklep je le deklaratoren in posledica ugotovljenega dejstva prenehanja pravne osebe po 3. točki 1. odstavka 205. člena ZPP. Ugovor sodne pristojnosti slovenskega sodišča v predmetnem sporu bosta zato lahko pritožnika uveljavljala v nadaljevanju postopka, ko bo sodišče presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka. Pristojnost bo sodišče lahko presojalo po pravnomočnosti sklepa o nadaljevanju postopka.

Izrek

Pritožba tožene stranke P.T. d.d., Bosna in Hercegovina, se zavrže. Pritožbi Š.H. in S. H. se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopno sodišče ugotovilo prekinitev postopka zaradi prenehanja ene od dveh toženih strank - P. d.o.o. Ljubljana, Š.H. in S.H. pa pozvalo, naj prevzameta pravdo.

Zoper navedeni sklep so pritožbo vložili P. d.d. ter Š.H. in S.H..

Uveljavljali so pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagali so, da pritožbeno sodišče pritožbam ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Navedle so, da je P.T. d.d. samo eden od ustanoviteljev, ni pa pravni naslednik P. d.o.o. Ljubljana. Po Aktu o ustanovitvi d.o.o. ustanovitelji odgovarjajo samo s premoženjem d.o.o., ne pa s svojim premoženjem. Izjava, ki so jo dali ustanovitelji ob prenehanju d.o.o., da odgovarjajo za plačilo eventuelnih obveznosti družbe, ne more biti podlaga za nadaljevanje postopka zoper njih. Tudi če bi to bila podlaga, pa bi se lahko nanašala samo na že obstoječe obveznosti, ne pa šele na ugotavljanje, ali le-te obstojijo.

Ugovarjali so stvarni in krajevni pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, saj ima prvotožena stranka svoj sedež v Bosni in Hercegovini, Š.H. in S.H. pa sta državljana Bosne in Hercegovine s stalnim prebivališčem v T.. Sicer pa so bile ustanoviteljske pravice družbe P. d.o.o. Ljubljana prenešene na drugo osebo. Pritožbenih stroškov niso priglasili.

Pritožba P.T. d.d. ni dopustna.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče le ugotovilo prekinitev postopka zaradi prenehanja ene od toženih strank - družbe P. d.o.o. Ljubljana in pozvalo Š.H. in S.H., naj prevzameta pravdo. S tem sklepom torej ni sodišče odločilo niti o pravnem položaju P.T. d.d. v tem postopku, niti o njenih pravicah in obveznostih. Navedeni pritožnik zato nima pravnega interesa za pritožbo, v čem bi bil njegov pravni interes, pa v pritožbi tudi ne pojasnjuje. Pravni interes je namreč potrebno presojati glede na morebitne ugodne posledice za pritožnika, v kolikor bi s pritožbo uspel. Takih posledic pa si glede na vsebino izpodbijanega sklepa ne more nadejati. Ker pa je izkazan pravni interes ena od predpostavk dopustnosti pritožbe (3. odstavek 343. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP zavrglo kot nedopustno.

Pritožbi Š.H. in S.H. nista utemeljeni.

Kot je bilo že povedano, je z izpodbijanim sklepom prvostopno sodišče ugotovilo prekinitev postopka zaradi prenehanja družbe P. d.o.o. Ljubljana, kot ene od dveh toženih strank. Tak sklep je le deklaratoren in posledica ugotovljenega dejstva prenehanja pravne osebe po 3. točki 1. odstavka 205. člena ZPP. Tega dejstva pritožnika ne izpodbijata. Smiselno pa izpodbijata sklep v delu, v katerem ju je sodišče pozvalo, naj pravdo prevzameta kot pravna naslednika.

Pritožnika v pritožbi priznavata, da sta ob prenehanju družbe podala izjavo v smislu 1. odstavka 394. člena ZGD. Čim pa je tako, ju je sodišče utemeljeno pozvalo, naj kot pravna naslednika prvotno tožene stranke, ki je prenehala po skrajšanem postopku, prevzameta pravdo.

Pravna naziranja pritožnikov o njuni odgovornosti za obveznosti družbe, ki je prenehala, pa predstavljajo njun ugovor pasivne legitimacije v predmetnem sporu, ki pa ga bosta lahko uveljavljala, sodišče pa njegovo utemeljenost presojalo šele, v nadaljevanju postopka, ko bo presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka. Navedeni pritožbeni razlogi so zato za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa v tej fazi postopka irelevantni. Povedano velja tudi za njun ugovor sodne pristojnosti slovenskega sodišča v predmetnem sporu.

Pristojnost bo sodišče lahko presojalo šele, po pravnomočnosti sklepa o nadaljevanju postopka. Že na tem mestu pa je poudariti, da se sodišče ne bo moglo opreti na določbo 3. odstavka 17. člena ZPP o ustalitvi pristojnosti, če bo ugotovilo, da glede na spremenjene okoliščine sploh ni pristojnosti domačega sodišča. Na vprašanje sodne jurisdikcije je namreč dolžno paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti (primerjaj 18. člen ZPP).

Ker torej izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prvostopno sodišče pa tudi ni zagrešilo ob reševanju pritožbe uradno upoštevnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbi Š.H. in S.H. kot neutemeljeni. zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.