Jedro

Predlog za zaupanje mld. otroka v varstvo in vzgojo drugi osebi bi moralo sodišče obravnavati kot tožbo, oziroma o njem odločiti kot o tožbenem zahtevku v pravdnem postopku. Podlaga takšnemu zahtevku je določba 4. odstavka 421. člena ZPP. Okoliščina, da je bilo v nepravdnem postopku odločeno o stvari, ki bi se morala reševati po pravilih pravdnega postopka, je razlog za razveljavitev takšne odločitve le v primeru, če je nepravdno sodišče pri tem zagrešilo katero od bistvenih kršitev določb postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se mladoletna T.Š.L., rojena X.Y.1993 zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo D. Z. Š., nasprotni udeleženki materi pa je naložilo plačevanje mesečne preživnine v višini 110,00 EUR. Določilo je tudi stike mladoletne z nasprotno udeleženko, in sicer vsako soboto od 10.00 do 12.00 ure, vsaki stranki pa je naložilo, da nosi svoje stroške postopka.

Proti takšni odločitvi je nasprotna udeleženka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, predlog predlagatelja pa zavrže, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da predlagateljica kot nasprotnega udeleženca ni navedla očeta A. Š., češ da je ta pasiven, predlog sodišča, da naj se za nasprotnega udeleženca šteje tudi oče, pa nima opore v procesnem pravu. Sodišče prve stopnje bi bilo dolžno pozvati predlagatelja na dopolnitev predloga in ravnati v skladu s procesnim sklepom, ker pa tega ni storilo, je potrebno predlog zavreči. Zaključek sodišča, da je hčerki bolje pri D. Z. Š. kot pri njej, temelji na nedokazanih in neresničnih trditvah predlagatelja, da se zdravstveno in psihično stanje matere poslabšujeta in da ne zmore več delovati v korist hčerke. Poleg tega pa bi sodišče v zvezi s tem vprašanjem moralo izvesti predlagan dokaz z izvedencem psihologom.

Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki pa nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

O varstvu in vzgoji otrok izda sodišče sklep v nepravdnem postopku le v primeru, ko se starša o tem sporazumeta (2. odstavek 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Predlog za zaupanje mld. otroka v varstvo in vzgojo drugi osebi, bi zato moralo sodišče obravnavati kot tožbo, oziroma o njem odločiti kot o tožbenem zahtevku v pravdnem postopku. Podlaga takšnemu zahtevku je materialnopravna določba 4. odstavka 421. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Okoliščina da je bilo v nepravdnem postopku odločeno o stvari, ki bi se morala reševati po pravilih pravdnega postopka, je razlog za razveljavitev takšne odločitve le v primeru, če je nepravdno sodišče pri tem zagrešilo katero od bistvenih kršitev določb postopka. Takšne kršitve nasprotna udeleženka ne uveljavlja, niti je ni našlo pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijane odločitve po uradni dolžnosti.

Pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo pozvati predlagatelja na dopolnitev predloga oziroma na njegovo razširitev tudi na očeta mld. T.. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje to storilo. Predlog z vabilom na narok za glavno obravnavo je poslalo tudi očetu, ki pa na predlog ni odgovoril niti se obravnave ni udeležil. Po opozorilu sodišča pa je predlagatelj na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal kot nasprotnega udeleženca tudi očeta mld. T. (naknadno sosporništvo, 2. odstavek 191. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je sprejelo razširitev predloga (tožbe) in izdalo odločbo tudi proti A. Š., čeprav v takšno razširitev tožbe ni izrecno privolil (molk se namreč ne more šteti za privolitev v subjektivno razširitev tožbe), tako kot to zahteva omenjena določba ZPP. Odločbo mu je tudi vročilo, nanjo pa se ni pritožil, s čimer je bila sanirana navedena pomanjkljivost postopka, s katero bi lahko bilo poseženo v njegove pravice.

Pritožnica je zaslišana kot stranka izpovedala, da se strinja, da mld. hčerka (v času odločanja stara 17 let) živi pri D. Z.Š.. Navedla je tudi, da se je hčerka tako sama odločila in da temu, da gre k njej, ni nasprotovala. Navedla je, „da je po njeni oceni hčerka dovolj stara, da se lahko trezno odloči, kje bo živela in kje ji bo bolje“. Ob takšni pritožničini izpovedi in glede na druge izvedene dokaze ter končno tudi željo in mnenje mld. hčerke, da želi živeti pri D. Z. Š., je nerazumljiva pritožbena trditev, da je zaključek sodišča, da je hčerki pri Š. bolje, brez materialnopravne vrednosti. Glede na navedeno in ob ugotovitvi, da se pritožnica zdravi odvisnosti od mamil, da je zato deset let jemala metadon, da se pripravlja na detoksikacijo, da bo potem odšla na zdravljenje v bolnico, prvostopenjsko sodišče pravilno ni sledilo dokaznemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem psihologom, ki naj bi odgovoril na vprašanje, ali so podane takšne spremenjene okoliščine, da pritožnica ne zmore več delovati v hčerino korist. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi odločitev sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).