Jedro

Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da v opisanem dejanju niso konkretizirani znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je to kaznivo dejanje možno storiti s poškodovanjem, uničenjem ali tako, da se tuja stvar napravi nerabna. Obtožni predlog očita prvo izvršitveno ravnanje, to je poškodovanje tuje stvari, pri tem pa je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da državna tožilka v obtožnem predlogu ni opisala konkretnih okoliščin poškodovanja, t.j. opisala je izvršitveno ravnanje in način poškodovanja (več brc v desni bočni del vozila oškodovanca), ne pa poškodbene posledice. Državna tožilka bi torej morala opisati, v čem je poškodovanje zadnjega desnega boka in prednjega desnega ogledala (npr. vdrtje pločevine, zvitje ali zlom ogledala, razbitje stekla ogledala, ipd.). Sam izraz poškodovanje predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari, kar pa v opisu obtožnega akta ni konkretizirano.

Na podlagi določbe drugega odstavka 276. člena ZKP je mogoče odpraviti le formalne pomanjkljivosti obtožnega akta. Te se sicer lahko nanašajo tudi na sestavino obtožnice iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP, to je opis dejanja, vendar pa ta določba ne dopušča, da se po tej poti sanirajo (vsebinske) napake obtožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom iz razloga po prvem odstavku 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), t.j. da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, delno zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu (št. Kt 11325/2020 z dne 11. 9. 2020) zoper osumljenega A. A., zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. 2. Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvi točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da v opisanem dejanju niso konkretizirani znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je to kaznivo dejanje možno storiti s poškodovanjem, uničenjem ali tako, da se tuja stvar napravi nerabna. Obtožni predlog očita prvo izvršitveno ravnanje, to je poškodovanje tuje stvari, pri tem pa je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da državna tožilka v obtožnem predlogu ni opisala konkretnih okoliščin poškodovanja, t.j. opisala je izvršitveno ravnanje in način poškodovanja (več brc v desni bočni del vozila oškodovanca), ne pa poškodbene posledice. Državna tožilka bi torej morala opisati v čem je poškodovanje zadnjega desnega boka in prednjega desnega ogledala (npr. vdrtje pločevine, zvitje ali zlom ogledala, razbitje stekla ogledala, ipd.). Sam izraz poškodovanje predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari, kar pa v opisu obtožnega akta ni konkretizirano.1

5. Državna tožilka ugotovitev izpodbijanega sklepa o neobstoju zakonskega znaka ne izpodbija. S pritožbo prvostopenjskemu sodišču očita, da bi jo, v skladu z določbo drugega odstavka 276. člena v povezavi z 429. členom ZKP, po preizkusu in ugotovitvi, da obtožni akt ni sestavljen po predpisih, sodišče moralo pozvati, da obtožni akt v roku treh dni popravi.

6. Naziranja državne tožilke pritožbeno sodišče zavrača. Drugi odstavek 276. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP ureja formalne pomanjkljivosti obtožnega akta. Po tej določbi sodišče po ugotovitvi, da so v obtožnici napake ali pomanjkljivosti (269. člen ZKP), vrne obtožni akt državnemu tožilcu, da se opažene pomanjkljivosti odpravijo, tožilec pa mora nato v (podaljšljivem) roku treh dni predložiti popravljeno obtožnico. Vendar pa je na način oziroma na podlagi povzete določbe drugega odstavka 276. člena ZKP mogoče odpraviti le formalne pomanjkljivosti obtožnega akta. Te se sicer lahko nanašajo tudi na sestavino obtožnice iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP, to je opis dejanja, vendar pa ta določba ne dopušča, da se po tej poti sanirajo (vsebinske) napake obtožbe. Obravnavani obtožni predlog je bil z izpodbijanim sklepom zavržen po ugotovitvi, da je pomanjkljivost opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v tem, da ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Tovrstna presoja sodišča, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP), presega formalni preizkus obtožnega akta, kakršnega ureja drugi odstavek 276. člena ZKP. Glede na ugotovitev, da je podan razlog iz 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, je prvostopenjsko sodišče zato v tej zadevi ravnalo zakonito, ko je v skladu s prvim odstavkom 437. člena ZKP obtožni predlog s sklepom zavrglo.

7. Glede na navedeno so bili razlogi, s katerimi je pritožnica izpodbijala sklep sodišča prve stopnje, neutemeljeni, zato je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo.

1 O tem sodba VS RS I Ips 13007/2012 z dne 14. 9. 2017.