Jedro

Sama okoliščina, da obstaja možnost, da bi lahko tožnici kot toženkini sestri po njeni smrti postali dedinji, ne zadošča, da bi kot zainteresirani osebi uveljavljali ničnost pogodbe, ki jo je sklenila toženka. Tožena stranka ima tako prav, ko trdi, da tožeča stranka v tej zadevi ni aktivno legitimirana.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 24.10.1990, ki sta jo sklenila toženka kot preživljanka in toženec kot preživljalec. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je pogodba, s katero je prva toženka prepustila drugemu tožencu premoženje, ki ga bo imela ob smrti, tipična dedna pogodba, ki jo Zakon o dedovanju prepoveduje. Zakon o denacionalizaciji, ki je bil uveljavljen po sklenitvi te pogodbe, nima retroaktivne veljavnosti. Poudarja še, da je bila prva toženka ob sklenitvi pogodbe nesposobna za razsojanje, kar bi moralo sodišče pred odločanjem o zadevi ugotoviti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče se sicer ne strinja s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da se določba 3.odst. 80.čl. Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS, št. 27/91) nanaša na razpolaganje, do kakršnega je prišlo s sporno pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 24.10.1990, kolikor ta vsebuje premoženje, ki naj bi ga dobila preživljanka kot dedinja po svojem očetu v primeru vrnitve zaplenjenega premoženja. Citirana zakonska določba obravnava dednopravne pogodbe, ki jih pred izdajo odločbe o denacionalizaciji sklene upravičenec. Toženke pa kot dedinje po očetu, kateremu je bilo premoženje zaplenjeno, ni mogoče šteti za upravičenko po določbah Zakona o denacionalizaciji.

Pritrditi pa ni mogoče reviziji, da sta sodišči prve in druge stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zmotno uporabili materialno pravo. Tožeča stranka zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo sklenila toženca dne 24.10.1990. Po 109.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih lahko ničnost uveljavlja vsaka zainteresirana oseba. Tožnici sta svojo zainteresiranost obrazložili tako, da lahko pričakujeta, da bosta ob razglasitvi ničnosti pogodbe imeli kot sestri status dedinj po toženki. Tožena stranka je izrecno ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke in zatrjevala, da tožnici ne bosta njeni dedinji, zlasti ne oporočni. Pogoj, da gre za zainteresirano osebo, mora obstajati že tedaj, ko se ničnost uveljavlja. Sama okoliščina, da obstaja možnost, da bi lahko tožnici kot toženkini sestri po njeni smrti postali dedinji, ne zadošča, da bi kot zainteresirani osebi uveljavljali ničnost pogodbe, ki jo je sklenila toženka. Tožena stranka ima tako prav, ko trdi, da tožeča stranka v tej zadevi ni aktivno legitimirana. Že iz tega razloga je odločitev sodišč o zavrnitvi zahtevka materialnopravno pravilna. Zato se revizijsko sodišče z ostalimi revizijskimi ugovori ni ukvarjalo. Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).