Jedro

Med pravdnima strankama je nesporno, da se je meja med strankama dokončno uredila v nepravdnem postopku N 134/2015. Sodišče druge stopnje pa nadalje ugotavlja, da pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (341. člena ZPP), s tem, ko je ugotovljeni posek grmovja na zemljišču v lasti tožnice, torej enkratno dejanje storjeno konec leta 2017 potem, ko je tožnica sama navedla, da ne vtožuje motilnega dejanja iz leta 2015, ki se prav tako nanaša na enkratni posek vej istega grmovja, okvalificiralo kot vznemirjanje, ki terja negatorno zaščito. Ker tako ne gre za trajno ali ponavljajoče se vznemirjanje, po izdaji sklepa o ureditvi meje v nepravdnem postopku pa toženka z vznemirjanjem ni več nadaljevala, tudi pred tem pa je šlo zgolj za enkratni dogodek posekanja vejevja ribeza

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki spremeni tako, da sedaj glasita:

I. Tožbeni zahtevek se zavrne še v delu, ki glasi: „Toženi stranki se v 15 dneh prepoveduje dostop na nepremičnino z ID znakom 1147/4 in 1144/1, ki sta last tožeče stranke in kakršnikoli poseganje v rastje in v stvari na nepremičnini z ID znakom 1144/1 oziroma podobno vznemirjanje tožeče stranke kot lastnice teh nepremičnin.“

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 694,24 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 196,80 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je pod točko I. izreka toženi stranki (v nadaljevanju toženki) prepovedalo dostop na nepremičnini z ID znakom 1147/4 in 1144/1 v lasti tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) in kakršnokoli poseganje v rastje in v stvari na nepremičnini z ID znakom 1144/1 oziroma podobno vznemirjanje tožeče stranke kot lastnice teh nepremičnin. V II. točki izreka je v presežku glede prepovedi poseganja toženke v rastje in stvari na nepremičnini z ID znakom 1147/4 zavrnilo. V III. točki izreka je naložilo toženki plačilo stroškov postopka v znesku 868,15 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega pristopa zmotno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa je podana bistvena kršitev določb iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Materialna podlaga predmetnega spora je namreč določba 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Tožnica je zatrjevala, da je toženka neupravičeno hodila po delu njene nepremičnine in ji porezala tri grme, zato bi sodišče prve stopnje predmetni spor moralo obravnavati kot motenjsko tožbo, za katero pa so zamujeni vsi roki in je potrebno tožbo zavreči. Prav tako je nedopustno obravnavanje predmetnega spora, saj je v času, ko je bila vložena tožba med pravdnima strankama pred Okrajnim sodiščem v Mariboru potekal nepravdni postopek o določitvi oziroma ureditvi meje med nepremičninami pravdnih strank, v predmetni zadevi pa je Okrajno sodišče v Mariboru že pravnomočno odločilo. Toženka je v citirani nepravdni zadevi trdila, da je postala lastnica spornega dela nepremičnine na podlagi priposestvovanja in je zahtevala novo ureditev meje. V ta namen je tudi predložila dokaze, med drugim fotografije, iz katerih je razvidno, da sporno mejno ploskev dejansko uporablja in vzdržuje. Tožnica pa je te navedbe in dokaze uporabila kot dokaz utemeljenosti svojega tožbenega zahtevka. Tako je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi obravnavalo isto dejansko in pravno stanje, kot se je obravnavalo v nepravdnem postopku, zaradi ureditve meje. Šlo je za en dogodek in že iz tega razloga v konkretnem primeru ne moremo govoriti o trajnem ponavljajočem se vznemirjanju. Sodišče prve stopnje je tudi eutemeljeno dovolilo spremembo tožbe. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne vse s stroškovnimi posledicami.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

6. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v prvem odstavku 99. člena SPZ po katerem lahko, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.

7. Toženka se zahtevku protivi in trdi, da je tožba bila vložena v času, ko je glede sporne nepremičnine potekal mejni spor pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, da je sporne grme porezala v oktobru 2017 in da je šlo za enkratno dejanje, sicer pa je po spornem delu nepremičnine hodila zato, ker je ves čas zatrjevala, da je sporno zemljišče priposestvovala oziroma ga je uporabljala zaradi popravila ograje v letu 2015, kar pa ni predmet tega postopka.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno o zahtevku tožnice odločalo in kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana o čemer ima sodba sodišča prve stopnje ustrezne razloge v 10. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne. Sodišče prve stopnje ni ponovno odločalo o poteku meje in priposestvovanju, kar je bil predmet nepravdnega postopka, ampak je obravnavalo zahtevek na prepoved vznemirjana lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o spremembi tožbe v skladu s 185. členom ZPP, slednje je namreč v interesu ekonomičnosti postopka.

9. Med pravdnima strankama je nesporno, da se je meja med strankama dokončno uredila v nepravdnem postopku N 134/2015, ki je postala pravnomočna s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 483/2018 z dne 31. 8. 2018 in sedaj meja poteka tam, kot to trdi tonica in kot je bila urejena v katastrskem postopku z odločbo GURS 90312-686/2005 z dne 2. 9. 2005 ob obstoječi kovinsko betonski ograji.

10. Sodišče druge stopnje pa nadalje ugotavlja, da pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (341. člena ZPP), s tem, ko je ugotovljeni posek grmovja na zemljišču v lasti tožnice, torej enkratno dejanje storjeno konec leta 2017 potem, ko je tožnica sama navedla, da ne vtožuje motilnega dejanja iz leta 2015, ki se prav tako nanaša na enkratni posek vej istega grmovja, okvalificiralo kot vznemirjanje, ki terja negatorno zaščito.

11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je s strani toženke s posekom grmov ribeza prišlo do protipravnega vznemirjanja tožnice. Slednje pa po oceni sodišča druge stopnje ne zadošča za utemeljenost negatornega varstva1, upoštevaje konkretno ugotovljene okoliščine enkratnega vznemirjanja. Enkratno ravnanje, posekanje grmovja v letu 2017 in predhodni vstop na parcelo toženke, tako nima za posledico tožničine negatorne zaščite. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je bila v času, ko je prišlo do posekanja spornega grmovja meja še delno neurejena oziroma je glede nje potekal spor med pravdnima strankama2. Tožnica pa tudi ni zatrjevala oziroma sodišče njenemu zatrjevanju po ponovnem posegu oz. posekanju češnje ni sledilo, torej do ponovnega posega na zemljišče v lasti tožnice po tem, ko je meja bila pravnomočno ugotovljena ni bilo.

12. Ker tako ne gre za trajno ali ponavljajoče se vznemirjanje, po izdaji sklepa o ureditvi meje v nepravdnem postopku pa toženka z vznemirjanjem ni več nadaljevala, tudi pred tem pa je šlo zgolj za enkratni dogodek posekanja vejevja ribeza, za ugoditev zahtevku ne zadošča, kakršnokoli drugačno poseganje toženke v nepremičnino tožnice izven njenih zatrjevanj v nepravdnem postopku z namenom ugotovitve priposestvovanja dela nepremičnine tožnice, pa tožnica ni zatrjevala.

13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu to je I. in posledično III. točko izreka spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

14. V posledici zavrnitve celotnega zahtevka je sodišče druge stopnje odločalo še o stroških pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Toženka je v celoti uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti nastale stroške postopka v skladu s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP ter veljavno Odvetniško tarifo (OT).

15. Sodišče druge stopnje je za postopek na prvi stopnji toženki priznalo 200 točk za odgovor na tožbo, 200 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 18. 4. 2018, 200 točk za zastopanje na prvem naroku dne 12. 7. 2018, 150 točk urnine, 100 točk za zastopanje na ogledu na kraju samem dne 24. 8. 2018, 40 točk za čas potovanja pooblaščenca toženke zaradi ogleda na kraju samem (peti odstavek 6. člena Odvetniške tarife), 100 točk za zastopanje na naroku dne 11. 10. 2018, 200 točk urnine za narok z dne 11. 10. 2018, 2 % materialne stroške, 10,00 EUR za predujem za narok na kraju samem, kar glede na vrednost Odvetniške točke v času oprave storitev 0,459 EUR in 22% DDV na odvetniške storitve znaša 694,24 EUR, kar je tožnica dolžna povrniti toženki kot izhaja iz izreka sodbe sodišče druge stopnje (I. točka izreka).

16. Toženka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je v skladu s 165. in 154. členom ZPP tožnica dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer za sestavo pritožbe 250 točk, 2 % materialne stroške in sodno takso za pritožbo v višini 54,00 EUR, ter 22 % DDV na odvetniške storitve, kar znaša skupaj 196,80 EUR.

1 Anton Frantar, Varstvo pred posegi in motnjami – negatorjija, Podjetje in delo GV Založba št. 5-6, letnik 1995, str. 569 2 Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, str. 503