Jedro

Če splošni akt določa, da se direktorja predčasno razreši iz razlogov določenih v zakonu, se iz teh razlogov direktorja lahko razreši, četudi ta zakon več ne velja, razlogi pa ne nasprotujejo veljavnim predpisom.

Izrek

1. Revizija se glede zahtevka v zvezi z izrečenim ukrepom prenehanja delovnega razmerja in v zvezi z razrešitvijo funkcije direktorice zavrne kot neutemeljena.

2. Revizija se glede zahtevka v zvezi z odstranitvijo z dela in iz organizacije zavrže kot nedovoljena.

3. Reviziji se glede zahtevka za razveljavitev sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 5.12.1991, s katerim je bil razveljavljen sklep delavskega sveta o dodelitvi stanovanja tožnici z dne 9.10.1991 ugodi in odločbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita ter zadeva v tem delu odstopi v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Kranju.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Kranju je z odločbo opr. št. S zavrnilo tožničine zahtevke: za razveljavitev sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 8.12.1991, potrjenega s sklepom delavskega sveta z dne 13.1.1992, s katerim je bila tožnica odstranjena z dela iz organizacije od 9.12.1991 do dokončne odločitve v disciplinskem postopku; za razveljavitev sklepa delavskega sveta z dne 3.1.1992, potrjenega s sklepom delavskega sveta z dne 4.2.1992, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja; za razveljavitev sklepa delavskega sveta z dne 3.1.1992, s katerim je bila tožnica razrešena funkcije direktorice tožene stranke; in za razveljavitev sklepa delavskega sveta z dne 5.12.1991, s katerim je bil razveljavljen sklep delavskega sveta o dodelitvi stanovanja tožnici v Ulica .... Sodišče ugotavlja, da je bil zoper tožnico uveden disciplinski postopek za hujše kršitve delovnih obveznosti, za katere se izreče disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, zato so izpolnjeni razlogi za odstranitev iz 95. člena zakona o delovnih razmejih. Prav tako je sodišče ugotovilo, da je tožnica storila hujše kršitve delovnih obveznosti, za katere je bila spoznana za odgovorno, razen, da bi predrugačila in uporabila tak račun za prenočišče v Hotelu Radin v Radencih, in da so podani pogoji za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Dalje sodišče ugotavlja, da je izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja tudi razlog za predčasno razrešitev. Stanovanje tožnici ni bilo dodeljeno po postopku, kot ga določa pravilnik o reševanju stanovanjske problematike v delovni organizaciji Mestni hoteli, ki se je uporabljal, zato je delavski svet ravnal pravilno, da je ugotovil nezakonitost sklepa z dne 9.10.1991 in preklical dodelitev stanovanja tožnici.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z odločbo opr. št. Pdp zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. V izpodbijani odločbi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je njegova odločitev pravilna glede vseh tožničinih zahtevkov. Tožnica ni imela sklepov pristojnih organov za udeležbo na tečaju nemškega jezika, saj bi o izobraževanju moral odločati delavski svet, o službenem potovanju pa komisija za delovna razmerja. Tožničino ravnanje zato predstavlja prekoračitev njenih pooblastil, izostanek z dela pa je neopravičen, kar je hujša kršitev delovnih obveznosti po 26. členu pravilnika o delovnih razmerjih in plačah. Drugostopno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica zlorabila položaj in prekoračila pooblastila s tem, da je s prikazovanjem neresničnih okoliščin delavskemu svetu dosegla, da je ta sprejel sklep o dodelitvi stanovanja.

Tožnica je pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da ji je pravica do izobraževanja bila zagotovljena v splošnih aktih podjetja in posebej v pogodbi o delu. Res, da ni bilo posebnega sklepa delavskega sveta o napotitvi na tečaj, vendar je bil s tem seznanjen kolegij. Tudi, če ni imela formalnega kritja za udeležbo na tečaju, je nemogoč konstrukt, da je neopravičeno izostala z dela. V prošnji za dodelitev stanovanja se je res sklicevala na pravilnik o reševanju stanovanjske problematike z dne 18.3.1985, ker ji je bil predložen kot veljavni. Tudi če bi veljal pravilnik delovne organizacije Mestni hoteli z dne 15.6.1988, še to ni razlog za razveljavitev sklepa delavskega sveta, še zlasti, ker sodišče ni razčistilo vprašanja veljavnosti pravilnika, kaj šele skladnost določil enega in drugega pravilnika. Sodišče je napačno zaključilo, da ni šlo za kadrovsko stanovanje, saj je v prošnji kot predmet označen - dodelitev kadrovskega stanovanja. Dalje tožnica v reviziji opisuje svoje stanovanjske razmere. Tožnica meni, da so ji bile kršene pravice, ker se je njena stanovanjska zadeva na seji delavskega sveta 5.12.1991 obravnavala pod točko razno in tako ni vedela, da bo na dnevnem redu njeno stanovanje, zato se seje ni udeležila. Če pa bi iz vabila bilo razvidno, kaj bo na seji, bi se seje zanesljivo udeležila. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in odločbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnica je po svojem pooblaščencu 4.11.1995 vložila še dopolnitev revizije, vendar je sodišče ne povzema, ker je vložena po roku za revizijo (1. odstavek 382. člena ZPP).

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je revizija bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjasnilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija glede zahtevka v zvezi z izrečenim disciplinskim ukrepom prenehanja delovnega razmerja in v zvezi z razrešitvijo funkcije direktorice ni utemeljena.

Revizija glede zahtevka v zvezi z odstranitvijo z dela in iz organizacije ni dovoljena.

Revizija glede zahtevka za razveljavitev sklepa delavskega sveta z dne 5.12.1991, s katerim je bil razveljavljen sklep delavskega sveta o dodelitvi stanovanja z dne 9.1.1991, je utemeljena.

V zvezi z revizijo, ki se nanaša na izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in na razrešitev funkcije direktorice, revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, zaradi katerih razlogov jo je dovoljeno vložiti (385. člen ZPP). Pri uveljavljanju revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka je treba v reviziji določno navesti, katera od bistvenih kršitev navedenih v prvem odstavku 385. člena ZPP bi naj bila podana in s katerim ravnanjem bi naj kršitev sodišče storilo. V obravnavanem primeru tožnica v reviziji ne navaja, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi naj bila podana, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodne odločbe v tej smeri ni moglo preizkusiti. Sodišče samo tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizisko sodišče ugotavlja, da je materialno pravo bilo pravilno uporabljeno in da zato tudi ni podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pravilno ugotavljata nižji sodišči, da bi o tožničinem izobraževanju moral odločati delavski svet, ker je po določbi 51. člena statuta tožene stranke to v njegovi pristojnosti. Tožnica je zlorabila svoj položaj in prekoračila svoja pooblastila, ker je brez ustreznega sklepa delavskega sveta izposlovala plačilo stroškov tečaja nemškega jezika. S tem je storila hujšo kršitev delovne obveznosti po 12. alinei 26. člena pravilnika o delovnih razmerjih in plačah, za katero se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ni sporno, da tožnica za službena potovanja, ki se ji očitajo kot neopravičen izostanek z dela, ni imela potrebnega sklepa komisije za delovna razmerja. Po določbi 71. člena pravilnika o delovnih razmerjih in plačah, o službenem potovanju direktorja odloča komisija za delovna razmerja. Za izostanek z dela torej ni imela ustreznega dovoljenja, zato je njene izostanke šteti kot neupravičene, kar je prav tako hujša kršitev delovne obveznosti, za katero se mora obvezno izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja (1. alinea 26. člena pravilnika), saj je neupravičeno izostala z dela pet zaporednih delovnih dni. Tožnica je sicer imela pravico do izobraževanja, vendar pa bi to pravico morala uveljavljati v skladu s splošnimi akti, ne pa samovojno. Vedenje posameznih delavcev za njeno izobraževanje in "službeno potovanje" ne more nadomestiti odločitve pristojnih organov.

Po določbi 1. odstavka 78. člena statuta tožene stranke je direktor lahko razrešen pred potekom mandata v primerih, ki jih določa zakon. V času sprejema statuta (26.12.1989) je veljavni zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88) v 3. odstavku 58. člena določal, da je direktor podjetja lahko razrešen pred potekom časa, za katerega je bil imenovan, če so bile zaradi izvajanja sklepa ali akta, ki ga je predlagal, kršene pravice delavcev ali družbena lastnina ter če je bila po njegovi krivdi povzročena škoda družbeni skupnosti. Šteti je, kot da so ti razlogi prevzeti v statut, zato so se lahko upoštevali pri odločanju o predčasni razrešitvi tožnice, čeprav takrat (3.1.1992) citirana zakonska določba več ni veljala. Tožnica je kot direktorica bila odgovorna za zakonitost dela podjetja (77. člen statuta), sama pa je kršila zakonitost, ko je trošila družbena sredstva za svoje izobraževanje in potovanja brez ustreznega sklepa pristojnega organa. S takim ravnanjem je kršila pravice delavcev (da po svojih organih odločajo o uporabi sredstev) in tudi oškodovala družbeno lastnino. To pa so razlogi za predčasno razrešitev.

Po določbi 25. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) revizija ni dovoljena v sporih, ki se nanašajo na odstranitev z dela ali iz organizacije. Po določbi 392. člena ZPP nedovoljeno revizijo zavrže revizijsko sodišče s sklepom, če ni storilo tega v mejah svojih pravic (389. člen ZPP) že sodišče prve stopnje.

Tožnica je 29.4.1992 pri Sodišču združenega dela v Kranju vložila zahtevo za varstvo pravic, s katero zahteva razveljavitev sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 5.12.1991, s katerim bi naj bil razveljavljen sklep delavskega sveta z dne 9.10.1991 o dodelitvi stanovanjske pravice tožnici na stanovanju v Ulici .... Po 158. členu stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94) sta z uveljavitvijo tega zakona (19.10.1991) prenehala veljati zakon o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84) in zakon o stanovanjskem gospodarstvu (Uradni list SRS, št. 3/81 - 8/90), ki sta vsebovala tudi določbe o stvarni pristojnosti sodišč združenega dela v stanovanjskih sporih. Stanovanjski zakon, ki je začel veljati v času obstoja sodišč združenega dela, ne določa, da bi za stanovanjske spore bila pristojna sodišča združenega dela. Le za spore, ki so bili sproženi pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, to je pred 19.10.1991, je v stanovanjskem zakonu določeno, da se nadaljujejo po dosedanjih predpisih (158. člen stanovanjskega zakona). Glede na navedeno za stvarno pristojnost sodišča združenega dela v stanovanjskih sporih, sproženih po 19.10.1991, po presoji revizijskega sodišča ni več podlage.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče odločilo kot izhaja iz izreka sodbe oziroma sklepa.

Revizijsko sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku v skladu s 1. odstavkom 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije.