Jedro

Zaključek prvostopnega sodišča, da je tožnik do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine upravičen šele od 5.9.1993 ne pa od 1.9.1991, je pravilen. Tožnik je namreč do 4.9.1992 prejemal denarno nadomestilo za čas brezposelnosti in bil zavarovanec, po določbi 1. odstavka 172. člena ZPIZ, ki jo je treba analogno upoštevati, pa pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Na drugačno odločitev ne more vplivati nesporno dejstvo, da mu je z odločbo zveznega zavoda z dne 30.12.1992 pravica do vojaške starostne pokojnine priznana od 15.7.1991 dalje.

Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Ob pritožbi se po uradni dolžnosti sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se med besedama "pokojnine" in "od" vstavi beseda "že", v ostalem pa se potrdi v nespremenjenem besedilu.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan izplačevati akontacijo vojaške pokojnine od 1.11.1991 dalje. Ugotovilo je, da je dokončna odločba toženca št. 9872578 z dne 7.7.1994, na podlagi katere je upravičen do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine od 5.9.1993 dalje, pravilna in zakonita.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Navaja, da prvostopno sodišče ni pravilno ocenilo denarnih prejemkov, ki jih je prejemal od XY. Šlo je za poseben primer in za posebne okoliščine, zaradi katerih mu je zavod izplačeval denarno nadomestilo, obenem pa od njega zahteval podpis izjave, da ga bo vrnil, ko bo prejel pokojnino. Do denarnega nadomestila sploh ni bil upravičen, saj je izpolnjeval pogoje za upokojitev in je tudi že vložil ustrezno zahtevo, ki pa, povsem brez njegove krivde (zaradi višje sile), ni bila rešena v običajnem roku. Zato denarnega nadomestila ni mogoče obravnavati kot prejemek v smislu 17. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Nadalje navaja, da ne razume stališča prvostopnega sodišča, po katerem naj ne bi bilo pomembno, če vrne že izplačano nadomestilo, saj prav obveznost vrnitve dokazuje, da v resnici ni šlo za običajno denarno nadomestilo, pač pa za premostitveno pomoč. Če vrne denar, kot se je z izjavo zavezal, bo to pomenilo, da je bil od 1.11.1991 do 4.9.1993 v resnici brez dohodkov, zato odločitev prvostopnega sodišča prav gotovo ne more vzdržati. Tudi če bi se izkazalo, da mu prejetih zneskov ne bo potrebno vrniti, česar pa sodišče ni ugotovilo, bi bil znatno oškodovan, saj je akontacija njegove pokojnine znatno višja od denarnega nadomestila. Sicer je pa denarno nadomestilo dve leti prejemal le zato, ker je toženec nerazumljivo dolgo odločal o njegovi pravici, na kar ni imel nobenega vpliva. Ker mu je pravica do pokojnine priznana že od 15.7.1991 dalje, je upravičen do izplačevanja akontacije pokojnine od 1.11.1991, saj izpolnjuje vse predpisane pogoje po odloku. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo in odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve, v mejah pritožbenih razlogov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je ustrezno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe poudarja le še naslednje.

Pritožba ne osporava bistvene ugotovitve sodišča, da je tožnik v obdobju od 5.9.1991 do 4.9.1993 prejemal denarno nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Nima prav pritožba, da je prvostopno sodišče nepravilno uporabilo določila Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. list RS, št. 5/91, 12/92, 71/93 in 38/94). Pravni temelj za odločitev v konkretnem sporu ni ta zakon, temveč Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. list RS, št. 4/92), na katerega pritožba prav tako opozarja. Tožnik je sodno varstvo uveljavljal zoper dokončno odločbo toženca št. 9872578 z dne 7.7.1994, ne pa zoper odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje, OE Kranj, št. 2-2365/1-91 z dne 7.11.1991. Ta odločba, s katero je bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, je dokončna in pravnomočna, saj se zoper njo ni pritožil niti ni uveljavljal sodnega varstva pravic. Zato sodišče ne more odločati o zakonitosti in pravilnosti omenjene odločbe, saj je bistvo spora, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, le v datumu, od katerega je tožnik upravičen do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine.

Prav ima pritožba, da Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin v 1. členu določa, da R Slovenija od 1.11.1991 prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci po tem odloku. Te določbe pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni možno interpretirati tako, da je vsak upravičenec, ne glede na konkretne okoliščine njegovega primera, upravičen do izplačevanja akontacije že od 1.11.1991, ne pa od kasnejšega datuma. Res je bila tožniku z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev Beograd št. 099921 z dne 30.12. 1992, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, priznana pravica do starostne pokojnine od 15.7.1991 dalje z utemeljitvijo, da je do prenehanja aktivne vojaške službe dopolnil skupaj 42 let, 4 mesece in 19 dni pokojninske dobe. Toda pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni moglo mimo dejstva, da je bil tožnik v obdobju prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti zavarovan v skladu z določbo 14. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list SRS, št. 27/83 s spremembami), ki je veljal do konca marca 1992 in v skladu s 17. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92 s spremembami), ki velja od 1.4.1992. Po določbi 17. člena zakona (smiselno enako po citirani določbi 14. člena) se osebe, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, obvezno zavarujejo za čas prejemanja denarnega nadomestila. Zato nima prav pritožba, da v tožnikovem primeru ne gre za prejemek v smislu 17. člena zakona, saj je iz odločbe Republiškega zavoda za zaposlovanje nedvoumno razvidno, da gre prav za tak prejemek. Da je bil tožnik v obdobju prejemanja denarnega nadomestila pokojninsko zavarovan, je razvidno tudi iz listine Republiškega zavoda za zaposlovanje - obračuna, ki jo je tožnik predložil tožencu, saj so navedeni konkretni zneski prispevkov, ki so bili plačani tožencu za čas prejemanja denarnega nadomestila. Pri svoji odločitvi je prvostopno sodišče utemeljeno upoštevalo tudi določbo 172. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Po 1. odstavku tega člena pripada pokojnina uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, po 2. odstavku pa se osebi, ki ob uveljavitvi ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Take določbe Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin sicer nima, vendar je treba upoštevati, da odlok glede določenih vprašanj, ki jih sam ne ureja, napotuje prav na Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To izhaja iz določb 3., 4., 5., 7. in 8. člena odloka.

Pritožbena navedba, da je postopek za priznanje upravičenosti do izplačevanja akontacije trajal nesorazmerno dolgo, je za samo odločitev pravno irelevantna. Sicer pa bi lahko tožnik, potem ko je v začetku januarja 1993 prejel odločbo o upokojitvi, v skladu s predpisi uveljavil, da se mu izplačevanje nadomestila ustavi oz. da se odpravi odločba Republiškega zavoda za zaposlovanje. Prav ima tožnik, da po določbi 19. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti pravice do denarnega nadomestila med drugim ne more uveljaviti zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za upokojitev, razen tisti, ki izpolnjuje pogoje za predčasno upokojitev. Toda kot že omenjeno je to pravico uveljavil in tega nadomestila ni možno obravnavati kot premostitveno pomoč, ne glede na njegovo izjavo, ki jo je podal 25.10.1991. Glede na pritožbeno navedbo, da je tožnik znatno oškodovan, pritožbeno sodišče ugotavlja, da med denarnim nadomestilom, ki ga je prejemal, in med akontacijo vojaške pokojnine ni bistvene razlike. Po odločbi zveznega zavoda je bil tožnik za mesec september 1991 upravičen do pokojnine v znesku 11.382,00 din (kar je toženec pri odmeri pokojnine tudi upošteval), za isti mesec pa je prejel denarno nadomestilo v višini 13.268,00. V mesecu septembru 1993 je prejel denarno nadomestilo v višini 48.849,70 SIT, akontacija pokojnine za ta mesec pa je znašala 49.636,48 SIT oz. znaša razlika 786,78 SIT. Ta razlika pa je za samo odločitev pravno irelevantna.

Glede na obrazloženo je pritožba ostala brezuspešna. Po uradni dolžnosti pa je bilo potrebno izpodbijano sodbo spremeniti zato, da je že iz samega izreka sodbe jasno razvidna odločitev, kot tudi izhaja iz same obrazložitve, da je sodišče tožnikov zahtevek, da mu je toženec dolžan izplačevati akontacijo vojaške pokojnine že od 1.11.1991 dalje, ne pa šele od 5.9.1993 dalje, zavrnilo.