Jedro

Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve mora predlagatelj (poleg verjetnosti obstoja terjatve) izkazati nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Nevarnost mora biti konkretizirana - ne zadošča samo objektivna možnost, da bo dolžnik (tožena stranka) razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska. Ne gre torej za to, da tožeča stranka ne more terjatve uveljaviti drugače kot s tožbo, temveč za to, da je potem, ko bo pridobila izvršilni naslov, ne bo mogla uveljaviti v izvršbi, ker to onemogoča dolžnik z odtujevanjem, skrivanjem ali kakšnim drugačnim razpolaganjem s svojim premoženjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožnik sam nosi stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se prvemu tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin, katerih lastnik je, ter naložilo A. d. d., da mora prvemu tožencu ali komu drugemu po njegovem nalogu odreči izplačilo 35.000,00 EUR s toženčevega TRR.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je verjetno izkazal nevarnost odtujitve premoženja. Dejstvo namreč je, da je prvi toženec v zapuščinskem postopku po pokojni B. B. zamolčal, da sta ustvarila skupno premoženje. Še v odgovoru na tožbo toženec kljub dejstvu, da je z zapustnico živel določeno obdobje v zunajzakonski skupnosti, zanika, da sta pridobila skupno premoženje. Iz tega, da prikriva zapustničino premoženje, izhaja jasen namen toženca prilastiti si celotno premoženje, ki sta ga ustvarila s pokojno. Že ves čas ravna prav z namenom, da tožnik ne bi prišel do dela zapuščine, ki mu pripada. Zato obstoji resna nevarnost, da bo prvi tožnik po prejemu tožbe skušal premoženje skriti ali odtujiti. Neutemeljene so zato zahteve sodišča, da bi za izkaz nevarnosti moral navesti dodatna aktivna ravnanja v smeri onemogočanja ali otežitve uveljavitve terjatve. Takšno aktivno ravnanje je že zamolčanje premoženja v zapuščinskem postopku. V primeru nadaljnjega aktivnega ravnanja prvega toženca bi bilo zavarovanje z začasno odredbo že prepozno, saj bi prvi toženec npr. že dvignil denar in ga zapravil. S prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin prvi toženec ne bo utrpel prav nobene škode, lahko jih bo uporabljal še naprej, kot jih je do sedaj. Če nima namena premoženja skrivati, potem prepoved obremenitve in odtujitve na njegov položaj v ničemer ne vpliva. Enako velja glede blokade denarja – ostal bo na toženčevem računu, zato mu škoda ne bo nastala. Tožnik pa bi v primeru uspeha s tožbenim zahtevkom utrpel precejšnjo škodo, saj bodisi sploh ne bi mogel pridobiti deležev nepremičnin, ki mu pripadajo, bodisi bi prejel deleže, ki bi bili obremenjeni s hipoteko ali služnostjo. Zato je izpolnjen tudi pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tudi verjetnost obstoja vtoževanih terjatev je izkazana.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Začasne odredbe so sodne odločbe, katerih namen je dejansko zavarovanje tožbenega zahtevka še pred izdajo končne odločbe. Glede na tako naravo so izjemni ukrepi za varstvo pravice stranke, zato je treba zakonsko predpisane pogoje za njihovo izdajo presojati strogo. Tožnik uveljavlja začasno odredbo tako v zavarovanje denarne(1) kot v zavarovanje nedenarne terjatve(2). Čeprav je prvi pogoj za izdajo obeh utemeljenost vtoževane terjatve (prvi odstavek 270. in prvi odstavek 272. člena ZIZ), se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem ni ukvarjalo, ker je ugotovilo, da niso podani nadaljnji pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe.

6. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve mora predlagatelj (poleg verjetnosti obstoja terjatve) izkazati nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Nevarnost mora biti konkretizirana - ne zadošča samo objektivna možnost, da bo dolžnik (tožena stranka) razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska. Ne gre torej za to, da tožeča stranka ne more terjatve uveljaviti drugače kot s tožbo, temveč za to, da je potem, ko bo pridobila izvršilni naslov, ne bo mogla uveljaviti v izvršbi, ker to onemogoča dolžnik z odtujevanjem, skrivanjem ali kakšnim drugačnim razpolaganjem s svojim premoženjem. Tožnik v zvezi z utemeljitvijo nevarnosti navaja le okoliščine, ki so lahko razlog za vložitev predmetne tožbe, ne pa takih okoliščin, ki bi lahko bile podlaga, da bi sodišče vtoževano denarno terjatev zavarovalo pred morebitno brezuspešno izvršbo. Ne zatrjuje, da prvi toženec nima nobenega premoženja, iz katerega bi se lahko poplačal v primeru uspeha z denarnim zahtevkom, niti ne navaja nobenega ravnanja prvega toženca, ki bi kazalo na to, da z namenom izogniti se plačilu razpolaga s svojim premoženjem. Glede na z argumenti podprto prepričanje toženca, da s pokojno nista ustvarila skupnega premoženja, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da mu ni mogoče očitati aktivnega ravnanja v smeri preprečitve uveljavitve tožnikovega zahtevka iz naslova skupnega premoženja pokojne in prvega toženca.

7. Za začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Za izpolnitev pravnega standarda neznatna škoda ne zadostuje navajanje, da bo toženec nepremičnine lahko še naprej uporabljal, kot jih je do sedaj, denar pa bo ostal na njegovem računu. Lastninska pravica je najširša oblast nad stvarjo. Ne obsega le možnosti uporabe nepremičnine, lastnik ima npr. tudi možnost vse druge izključiti iz uporabe nepremičnine, z njo lahko prosto razpolaga. Prepoved obremenjevanja in razpolaganja z nepremičnino je mogoče izreči le v primerih, ko je omejevanje lastnikovih upravičenj nujno potrebno. Okoliščin, ki bi utemeljevale nujnost omejitve lastninske pravice prvega toženca, tožnik ni izkazal. In pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi prvi toženec imel toliko denarnih sredstev, da mu kljub blokadi 35.000,00 EUR ne bi nastala škoda. Več dejstev zaenkrat govori za to, da bi bilo tožencu z blokado denarnih sredstev vsaj otežkočeno preživljanje.

8. Za zavarovanje nedenarne terjatve pa skladno s 1. alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ zadošča objektivna nevarnost uveljavitve terjatve, to je obstoj zunanjih, od ravnanja dolžnika v smeri preprečitve uveljavitve upnikove terjatve oziroma njene otežitve neodvisnih dejavnikov, mora pa biti konkretna. Tožnik konkretne nevarnosti ni izkazal. Zatrjevanje prvega toženca, da so vsa denarna sredstva na njegovem bančnem računu in vse nepremičnine, katerih zemljiškoknjižni lastnik je, dejansko njegova lastnina, ne utemeljuje obstoja nevarnosti razpolaganja s premoženjem z namenom izogniti se uveljavitvi terjatev iz naslova dedovanja skupnega premoženja. Zgolj možnost obremenitve in odtujitve nepremičnin ne predstavlja podlage za izdajo začasne odredbe. Vsaka omejitev lastninske pravice mora biti primerna in neobhodno potrebna za dosego cilja, dosežena korist mora biti v sorazmerju s posegom v lastninsko svobodo. Tožnik zatrjuje, da prvi toženec razpolaga z znatnimi denarnimi sredstvi. S tem sam negira svoje trditve, da v primeru neizdaje začasne odredbe ne bo mogel uveljaviti svojih terjatev.

9. Tudi predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ tožnik ni izkazal. Kot rečeno je prepoved obremenitve nepremičnine in razpolaganja z njo hud poseg v lastninsko pravico, ki je ena od ustavnopravno varovanih pravic (33. člen Ustave RS). Prvi toženec je po podatkih zemljiške knjige izključni lastnik nepremičnin glede katerih tožnik zahteva prepoved obremenitve in odtujitve. Tožnik se sklicuje le na to, da prvi toženec ne priznava, da je del njegovega premoženja premoženje tožnikove pokojne matere in da bo prvi toženec lahko nepremičnine še naprej uporabljal, denarnih sredstev pa ima dovolj. Kakšna bi bila škoda, če bi v zapuščino sodil del nepremičnin, ki bi bile obremenjene, tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedel. V zapuščino bo, tudi če bi tožnik uspel s celotnim tožbenim zahtevkom, sodil manjši solastni delež nepremičnin. Tožnik ne zatrjuje, da želi v nepremičninah živeti, zato ob hkratnem zatrjevanju, da toženec razpolaga z znatnimi denarnimi sredstvi, ne izkaže, da bi utrpel hujše neugodne posledice od prvega toženca, če bi ta z nepremičnino razpolagal. 10. V izpodbijanem sklepu ugotovljenega dejanskega stanja pritožba ne izpodbija konkretizirano. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe materialnopravno pravilna. Tudi procesnih kršitev pritožba ne graja obrazloženo. Uradoma upoštevnih procesnih kršitev, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP(3), prvo sodišče ni zagrešilo. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspel, tožnik skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam nosi svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Zahteva plačilo 35.000,00 EUR iz naslova denarnih prihrankov, ki naj bi bili skupno premoženje prvega toženca in pokojne tožnikove mame.

Op. št. (2): Zahtevki za ugotovitev, da v zapuščino po pokojni B. B. sodi ½ nepremičnin, katerih zemljiškoknjižni lastnik je prvi toženec, ½ denarnih sredstev na bančnem računu prvega toženca in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

Op. št. (3): ZPP se v postopku zavarovanja uporablja skladno s 315. členom ZIZ