Jedro

Revizijsko sodišče je ocenilo, da je odločitev o tem, ali je določilo pogodbe, ki je sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, nejasno in je treba zato pri razlagi uporabiti določbo 83. člena OZ, sicer pravno vprašanje, vendar pa je odgovor nanj odvisen od okoliščin posamičnega primera. Predlagateljica ni izkazala, da bi bile okoliščine v obravnavanem primeru takšne, da bi bila odločitev revizijskega sodišča v tej zadevi pomembna za razvoj prava preko sodne prakse. Zato je revizijsko sodišče predlog zavrnilo (II. odstavek 367. c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo delno ugodilo tožničinemu zahtevku in ji prisodilo odškodnino v vrednosti do dogovorjene višje zavarovalne vsote nad 20 % od zneska za izračun dajatve zavarovalnice, navedenega v polici št. ..., ob upoštevanju odbitja 10 % od dajatve zavarovalnice pred odbitkom soudeležbe, vendar ne manj kot 15.000 SIT oziroma 69,59 EUR. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo, pritožbi toženke pa je ugodilo v celoti ter vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

2. Tožnica je v skladu s 367. b členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 do 45/2008, v nadaljevanju ZPP) podala predlog za dopustitev revizije zoper odločbo sodišča druge stopnje. Meni, da je sodišče napačno uporabilo določbe 82. in 83. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/2007, v nadaljevanju OZ). Tožnica poudarja, da so določbe VI. odstavka 14. člena Splošnih pogojev zavarovanja stanovanjskih premičnin PG-sta-04-10 (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki razlikujejo med odgovornostjo za škodo gostom in tisto, ki nastane ostalim tretjim osebam, nejasne, zato se morajo, glede na to, da je bila pogodba o zavarovanju sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini in bila predlagana v celoti s strani ene stranke, skladno z določbami 83. člena OZ razlagati v korist druge stranke, v tem primeru tožnice. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je pomen besede »gost« v določbah VI. odstavka 14. člena Splošnih pogojev povsem jasen in je pojasnjen tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ter presodilo, da je bila tožnica v času nastanka škodnega dogodka gostja zavarovancev, zato je zanjo veljalo nižje škodno kritje zavarovalnice, kot to določa 2. točka VI. odstavka 14. člena Splošnih pogojev. Pri razlagi te norme torej ni bilo potrebno uporabljati določb 83. člena OZ, temveč je bilo treba izhajati iz I. odstavka 82. člena OZ. Tožnica je poudarila, da glede tega vprašanja še ni prakse Vrhovnega sodišča. 3. Predlog ni utemeljen.

4. Revizijsko sodišče je ocenilo, da je odločitev o tem, ali je določilo pogodbe, ki je sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, nejasno in je treba zato pri razlagi uporabiti določbo 83. člena OZ, sicer pravno vprašanje, vendar pa je odgovor nanj odvisen od okoliščin posamičnega primera. Predlagateljica ni izkazala, da bi bile okoliščine v obravnavanem primeru takšne, da bi bila odločitev revizijskega sodišča v tej zadevi pomembna za razvoj prava preko sodne prakse. Zato je revizijsko sodišče predlog zavrnilo (II. odstavek 367. c člena ZPP).