Jedro

Pri tožnici popolna nezmožnost za delo ni podana. Za delo, na katerem je delala, to je na delu delavke, sicer ni več zmožna, s skrajšanim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, pa je še zmožna opravljati drugo delo, ki ga bo opravljala občasno sede, z dvigovanjem bremen do 5 kg, v normalno ogretih in suhih prostorih. Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje zahtevanega pogoja starosti 61 let iz 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 9. 2014, v odločbi št. ... z dne 17. 3. 2014 pa je datum „20. 10. 2006“ nadomestilo z datumom „23. 10. 2006“, v ostalem pa je odločbo z dne 17. 3. 2014 pustilo nespremenjeno v veljavi. Obenem je tožbeni zahtevek, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, zavrnilo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se s sodbo, kakor tudi z izpodbijanima odločbama toženca ne strinja, ker je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in posledično nepravilno ugotovljeno, da je pri njej še nadalje podana III. kategorija invalidnosti in zavrnjena njena zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V obrazložitvi mnenja invalidska komisija še navaja, da niso izkoriščene vse možnosti zdravljenja in da tudi diagnostične preiskave ne zadoščajo za korektno oceno njene delazmožnosti. Mnenje je podano izključno na podlagi bosanske medicinske dokumentacije. Invalidska komisija v A. je 11. 3. 2014 menila, da pri njej ni mogoče ugotoviti invalidnosti, čeprav njene diagnoze niso čisto navadne. Ima maligno neoplazmo materničnega vratu, kronični kolitis in kronični post-IRR. Meni, da gre za težka obolenja, ki bi jih invalidska komisija morala upoštevati in jo poklicati na osebni pregled.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 12. 9. 2014, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 17. 3. 2014. S slednjo odločbo je toženec odločil, da tožnica delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 20. 10. 2006, nima pravice do invalidske pokojnine. V zadevi je sporno vprašanje, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

6. Glede na datum zahteve za priznanje pravice do invalidske pokojnine, vložene dne 17. 4. 2012 pri bosanskem nosilcu zavarovanja, je pravna podlaga za odločanje podana v Sporazumu o socialnem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 37/2008-MP 10/08, v nadaljevanju Sporazum) in Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 67. členu med drugim določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pravico do invalidske pokojnine pa pridobi tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Izpolnjen mora biti še nadaljnji pogoj, to je dopolnitev minimalne pokojninske dobe (68. člen ZPIZ-1) oziroma za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja splošni pogoj določen v 66. členu ZPIZ-1. Minimalna pokojninska doba določena v 68. členu ZPIZ-1, predstavlja pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj eno tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), všteto v delovna dela kot polna leta.

7. V 60. členu ZPIZ-1 je določeno, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po 1. alineji drugega odstavka citirane določbe se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Po 3. alineji iste določbe pa se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

8. Sodišče prve stopnje je v postopku razčiščevalo, ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma ali je pri njej podana še preostala delovna zmožnost. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, ki je tožnico tudi osebno pregledala. Po proučitvi medicinske dokumentacije in na podlagi izvida osebnega pregleda je invalidska komisija druge stopnje dne 14. 12. 2015 v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialista internista gastroenterologa menila, da je pri tožnici od 23. 10. 2006 dalje zaradi bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica ni več zmožna s polnim delovnim časom za delo, na katerem je delala, to je na delu delavke. S krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno pa je zmožna opravljati delo na drugem delu z omejitvami: zmožna je za delo, ki ga bo lahko občasno opravljala sede, z dvigovanjem bremen do 5 kg, v normalno ogretih objektih in suhih prostorih. S takšnim mnenjem se tožnica ni strinjala. Vztrajala je pri ugotovitvi I. kategoriji invalidnosti brez konkretnih pripomb ali razlogov za dvom v objektivnost podanega mnenja.

9. Iz dokumentacije, ki jo je povzela invalidska komisija druge stopnje izhaja, da so pri tožnici leta 2000 diagnosticirali maligno spremembo na materničnem vratu. Po zdravljenju je ostala 18 cm stenoza rektuma in poobsevalne spremembe na ledvicah v smislu fibroze. Onkolog aprila 2011 navaja, da je brez težav, da redno odvaja blato, je pa prisotna palpatorna občutljivost trebuha nad sinfizo s palpatornimi znaki fibroze. Na osebnem pregledu invalidska komisija druge stopnje, razen palpatorne bolečnosti in previsokega krvnega tlaka, ni ugotovila odstopa od normale.

10. Iz podanih mnenj v predsodnem postopku in dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje izhaja, da tožnica kljub ugotovljenim zdravstvenim težavam še vedno ima preostalo delovno zmožnost. Za delo, na katerem je delala, to je na delu delavke sicer ni več zmožna, s skrajšanim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, pa je še vedno zmožna opravljati drugo delo, ki ga bo opravljala občasno sede, z dvigovanjem bremen do 5 kg, v normalno ogretih in suhih prostorih. Takšno stanje je invalidska komisija druge stopnje ugotovila za obdobje do dokončne odločbe toženca ter do tega dne, to je do 12. 9. 2014, je upoštevala tudi v razpoložljivi dokumentaciji izkazano tožničino zdravstveno stanje, vključno s še dvema izvidoma, ki jih je tožnica prinesla na osebni pregled ter tudi na podlagi izvidov osebnega pregleda, ki razen previsokega krvnega tlaka in palpatorne obolečnosti, niso pokazali drugega odstopa od normale.

Na podlagi takšnih ugotovitev in tožničinega zdravstvenega stanja, ki izhaja iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je skladno z dokumentacijo in predhodnimi mnenji (razen pravilnega datuma nastanka invalidnosti 23. 10. 2006, namesto 20. 10. 2006), je edino lahko zaključilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker pri njej ni podana I. kategorija invalidnosti po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti pa ne izpolnjuje zahtevanega pogoja starosti 61 let ter tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, ne da bi bilo potrebno ugotavljati ali tožnica glede na določbe ZPIZ-1 in Sporazuma sploh izpolnjuje pogoje pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

11. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.