Jedro

Utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi posameznemu delavcu, brez katerega delodajalec lahko dosega cilje svojega poslovanja, je lahko podan že ob negativnih ekonomskih trendih, zaradi katerih delodajalcu grozi izguba (torej v smislu preprečevanja negativnega poslovnega izida) in ne šele, ko je delodajalec daljše časovno obdobje v izgubi. Tožena stranka je dokazala, da prodajni plani niso bili doseženi in da je bilo potrebno zaradi nedoseganja planiranega prometa v poslovalnicah zmanjšati število izvajalcev na delovnem mestu „prodajalec“ za dva izvajalca.

Dejstvo, da je tožena stranka zaposlovala nove delavce (in nadomeščala odsotne delavce), ni dovolj za zaključek, da je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici. Odpoved bi bila nezakonita le, če bi sodišče ugotovilo, da je tožena stranka z novim redno zaposlenim delavcem nadomestila delo tožnice, oziroma da je imela ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnico na razpolago drugo ustrezno delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2013 nezakonita in se razveljavi ter da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko še v veljavi in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji izplačati plačo oziroma nadomestilo plače in sicer od odpovedi dalje do vrnitve nazaj na delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih neto mesečnih plač, od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 619,15 EUR v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi ter po potrebi vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe napačno navedlo, da tožena stranka ni dokazala obstoja ekonomskega razloga ter da je tožena stranka želela predvsem obiti določbe ZDR o ponudbi nadomestne zaposlitve odpuščenim delavcem. Dejstvo o obsegu dela in prometa v poslovalnici A. v B. je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi tožnice in prič C.C. ter D.D., ki naj bi izpovedali, da je tožena stranka v poslovalnici zaposlovala dodatne delavce. Po stališču sodišča prve stopnje bi, glede na pravilo o dokaznem bremenu, morala tožena stranka zatrjevan ekonomski razlog prepričljivejše utemeljiti in predložiti dokaze o nespremenjenem številu zaposlenih v tej poslovalnici. Sodišče izpovedi tožnice ni pravilno povzelo niti je ni dokazno ocenilo. Tožnica ni vedela ali se je število vseh zaposlenih povečalo glede na obdobje, ko je bila tam zaposlena. Tožnica je le izpovedala, da je prišlo do novih zaposlitev, pri čem ni izpovedala, da je šlo za povečanje števila zaposlenih. Priča C.C. je sicer izpovedala, da je bilo v času po odpovedi delovnega razmerja tožnici zaposlenih več ljudi, vendar ni vedela, koliko jih je bilo v poslovalnici zaposlenih v času pred in koliko jih je bilo zaposlenih v času po odpovedi tožnici. Priča je le pavšalno izpovedala, da je prišlo do novih zaposlitev, ni pa vedela, kdo je bil na novo zaposlen. Dokazna ocena izpovedi priče C.C. je pomanjkljiva in napačna, saj je sodišče njeno izpoved ocenilo za najverjetnejšo, ker je edina še zaposlena, kar pa ne more biti razlog za oceno verodostojnosti izpovedi. Sodišče bi moralo izpoved priče D.D. dokazno oceniti tudi v primerjavi z izpovedjo priče C.C. in priče E.E., pa tega ni storilo. Priča E.E., ki je bila poslovodkinja omenjene poslovalnice vse do 1. 2. 2014 (kar je samo en mesec pred narokom) in je bila zato od vseh prič najbolj seznanjena s številom zaposlenih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici in po njej, in je jasno izpovedala, da je tožena stranka po februarju 2013 zaposlovala le nadomestne delavce, v kolikor so obstoječi delavci odhajali v bolniško ali na porodniško ali pa so podali odpoved, kar pomeni, da dodatno tožena stranka ni zaposlovala. Dokazna ocena sodišča, da je E.E. manj prepričljiva od C.C., ker ni več zaposlena v predmetni poslovalnici, kljub temu, da je do njene premestitve prišlo šele mesec dni pred narokom, je zato napačna. E.E. je v primerjavi z C.C. izpovedala bolj natančno, jasno in konkretno, medtem ko je izpoved C.C. le pavšalna. E.E. je jasno izpovedala, da sta v obdobju, ko je tožnica prejela odpoved, bila zaposlena eden ali dva delavca za določen čas treh mesecev in da je bilo zaposlenih 34 delavcev februarja 2013, 32 delavcev maja 2013, enako je bilo še pred njenim odhodom, to je 1. 2. 2014. Podobno kot E.E. je izpovedala priča F.F., ki je bil takrat vodja kadrovske službe pri toženi stranki. Izpovedal je, da tožena stranka v poslovalnici ni zaposlovala na novo, temveč je šlo za nadomeščanje in da ni logično, da bi pri toženi stranki najprej odpuščali in potem ponovno zaposlovali. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ocenilo izpoved te priče za neprepričljivo, saj je navedena priča jasno izpovedala v zvezi z objavo prostih delovnih mest za določen čas. Prav tako je priča G.G. izčrpno opisala slabo ekonomsko situacijo in razloge za zmanjšanje števila zaposlenih. Dejstvo, da ta priča s konkretnim zaposlovanjem v poslovalnici ni bila seznanjena, še ne pomeni, da je izpoved priče neprepričljiva. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče štelo trditve tožene stranke o nedoseganju plana v poslovalnici za dokazane, ker so izkazane s priloženo listino. Sodišče je tudi zaključilo, da tožnica ni bila šikanirana oziroma da tožena stranka ni kršila prepovedi trpinčenja na delovnem mestu, ter da s strani tožnice zatrjevana trenja kažejo na običajne nesporazume oziroma nesoglasja vezana na opravljanje službenih obveznosti. Po mnenju pritožbe ugotavljanje ali se je promet v predmetni poslovalnici zmanjšal ali ne, sploh ni odločilno za ugotavljanje utemeljenosti poslovnega razloga, ker je bila odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih oziroma odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici sprejeta na podlagi dokazanega dejstva o nedoseganju plana. Delodajalec namreč lahko delovni proces organizira v skladu s svojimi poslovnimi odločitvami, med katere sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih v poslovalnici. Tožena stranka si je postavila določene plane za to poslovalnico, ki v obdobju ocenjevanja niso bili doseženi, zato je sprejela odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih. Sodišče pa se glede dokazanega dejstva o nedoseganju planov v primerjavi z drugimi dejstvi sploh ni opredelilo, zato se odločitve ne da preizkusiti.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je dokazna ocena sodišča o neobstoju ekonomskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilna in da je pritožbeno problematiziranje izpovedi tožnice in prič C.C. ter D.D. neutemeljeno. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasled.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je delodajalec ugotovil, da v poslovalnici, v kateri je bila zaposlena tožnica, prodajni plani niso doseženi, da je nižji promet v primerjavi z enakim obdobjem preteklega leta in da je promet na zaposlenega več kot 13 % pod planom. Razlika v prometu na zaposlenega znaša v nominalnem znesku 1.484,25 EUR, kar na letnem nivoju pomeni več kot 17.000,00 EUR na zaposlenega. Zaradi navedenega je tožena stranka sprejela sklep, da je potrebno v poslovalnici zmanjšati število izvajalcev na delovnem mestu prodajalec (4003) za dva izvajalca. Tožnica je prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določbi 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Na podlagi 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Takšen razlog mora biti po določbi drugega odstavka 88. člena ZDR utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Utemeljenost odpovednega razloga mora skladno s prvim odstavkom 82. člena ZDR dokazati delodajalec.

Organizacijske rešitve delodajalca v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja ostajajo v avtonomni sferi delodajalca. Sodišče ne presoja ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna, prav tako je lahko utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi posameznim delavcem, brez dela katerih delodajalec lahko dosega cilje svojega poslovanja, podan že ob negativnih ekonomskih trendih, zaradi katerih delodajalcu grozi izguba (torej v smislu preprečevanja negativnega poslovnega izida) in ne šele, ko je delodajalec že v izgubi (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbah opr. št. VIII Ips 2/2012 z dne 18. 9. 2012 in VIII Ips 72/2013 z dne 10. 6. 2013).

V konkretnem sporu je bilo sporno predvsem ali je nedoseganje plana v poslovalnici, ki ga je tožena stranka izkazala z listinami, utemeljen poslovni razlog in ali je tožena stranka sočasno, ko je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici, na novo zaposlovala na delovnem mestu, ki ga je predhodno zasedala tožnica. Glede na zgoraj navedeno je sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vezano na dejanski odpovedi razlog, naveden v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je zaključilo, da je tožena stranka tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zaposlovala nove delavce in zato stranka ni izkazala, da je obstajal ekonomski razlog za odpoved delovnega razmerja tožnici. Tak dokazni zaključek pa je po stališču pritožbenega sodišča preuranjen.

V odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je bil naveden poslovni razlog nedoseganje plana v poslovalnici, ki ga je tožena stranka tudi izkazala z listinami, za katere je sodišče zaključilo, da se ne skladajo z izpovedmi prič. Sodišče se je oprlo predvsem na izpoved priče C.C., ki je bila zaposlena v omenjeni poslovalnici in je izpovedala, da je bilo zaposlenih „absolutno več delavcev in da jih še več potrebujejo“: Smiselno enako je izpovedala tudi priča D.D., vendar je sodišče prve stopnje pričo ocenilo kot neverodostojno, ker v poslovalnici več ni zaposlena. Da je v poslovalnici prišlo do novih zaposlitev, je sodišče zaključilo tudi na podlagi izpovedi priče E.E., ki je izpovedala, da so nadomeščali le odsotne delavce. Sodišče prve stopnje je verjelo priči C.C. predvsem zato, ker priči D.D. in E.E. nista več zaposleni v omenjeni prodajalni. Vendar je zaključek sodišča prve stopnje nejasen in nerazumljiv. Finančni kazalci, med katerimi so tudi kazalci o doseganju plana, se namreč ugotavljajo z listinami in tudi niso odvisni od števila zaposlenih delavcev. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, je lahko utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi posameznemu delavcu, brez katerega delodajalec lahko dosega cilje svojega poslovanja, podan že ob negativnih ekonomskih trendih, zaradi katerih delodajalcu grozi izguba (torej v smislu preprečevanja negativnega poslovnega izida) in ne šele, ko je delodajalec daljše časovno obdobje v izgubi. Tožena stranka pa je predložila listine, s katerimi je dokazala, da prodajni plani niso bili doseženi, da je nižji promet v primerjavi z enakim obdobjem lanskega leta ter da je promet na zaposlenega več kot 13 % pod planom in znaša 86,74 %. Z navedenimi listinami je tožena stranka dokazala, da je bilo potrebno zaradi nedoseganja planiranega prometa v poslovalnicah zmanjšati število izvajalcev na delovnem mestu „prodajalec 4003“ za dva izvajalca. V kolikor je odpovedni razlog, naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obstajal ob sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je taka odpoved zakonita glede na določbo 1. točke 88. člena ZDR. Nezakonita bi bila odpoved lahko le v primeru, v kolikor bi sodišče ugotovilo, da je bila neutemeljeno odpovedana pogodba o zaposlitvi ravno tožnici, to pa bi bilo lahko v primeru, da dejansko tožničino delo ne bi postalo nepotrebno in bi njeno delo opravljal novo zaposlen delavec. Tožnica pa navedenega v postopku ni zatrjevala. Samo dejstvo, da je tožena stranka zaposlovala nove delavce (in nadomeščala odsotne delavce) ni dovolj za zaključek, da je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici. Odpoved bi bila torej nezakonita le, če bi sodišče ugotovilo, da je tožena stranka z novim redno zaposlenim delavcem nadomestila delo tožnice, oziroma, da je imela ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnico na razpolago drugo ustrezno delo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, ob ponovni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov in ob pravilni uporabi materialnega prava, ponovno odločiti o tožbenem zahtevku. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da sodišče presoja dejanski obstoj razloga, navedenega v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.