Jedro

Iz 2. točke izpodbijane sodbe, kjer je sodišče povzelo zakonske znake kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1, je videti, da je uporabilo novelo KZ-1I, čeprav je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil pred uveljavitvijo te novele, ko je bila dikcija šestega odstavka 308. člena KZ-1 drugačna in je kot zakonski znak bila predpisana povzročitev nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi in ne kot izhaja iz novele KZ-1I, izpostavljanje koga nevarnosti za življenje ali zdravje, kar za obtoženca ni milejši zakon. Treba je zato uporabiti zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (prvi odstavek 7. člena KZ-1).

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obtoženega A. A. se deloma ugodi ter se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti ter v korist soobtoženega B. B. spremeni tako, da se: - kaznivo dejanje pravno opredeli po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1; - obtoženemu A. A., na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 v zvezi z 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 in prvi alineji 50. člena KZ-1, izreče kazen 2 (dve) leti zapora ter denarna kazen v višini 80 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, skupaj torej 800,00 EUR; stranska kazen izgona tujca iz države pa se zniža na 2 (dve) leti; - obtoženemu B. B., na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1, v zvezi z 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 in prvi alineji 50. člena KZ-1 izreče kazen 2 (dve) leti zapora ter denarna kazen v višini 130 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, skupaj torej 3.900,00 EUR; stranska kazen izgona tujca iz države pa se zniža na 2 (dve) leti, v ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva, sta storila kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na podlagi šestega odstavka 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 51. člena KZ-1 je obtoženemu A. A. izreklo kazen dve leti in deset mesecev zapora in stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, skupaj torej 1.000,00 EUR, ki jo mora obtoženec plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarne kazni ne da prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da za vsak dva začeta dnevna zneska denarni kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas odvzema prostosti od 5.12.2021 od 17.30 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za dobo treh let, pri čemer se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar vse bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni stroški postavljenega zagovornika bremenijo proračun. Obtoženemu B. B. je na podlagi šestega odstavka 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti in deset mesecev zapora in stransko denarno kazen 150 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, skupaj torej v višini 4.500,00 EUR, ki jo mora obtoženec plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarne kazni ne da prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas odvzema prostosti od 5.12.2021 od 17.30 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za dobo treh let, pri čemer se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženi B. B. dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrado in potrebne stroške postavljenega zagovornika krije proračun.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo zagovornica obtoženega A. A.. Navaja, da sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter stroških kazenskega postopka, pri čemer pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi.

3. Pritožba je delno utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti ter v korist soobtoženega B. B..

4. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je po njenem mnenju podana, ker je obrazložitev odločbe o kazenskih sankcijah generična in vsebinsko splošna, izredno skopa ter brez ustrezne konkretizacije, ker se sodišče prve stopnje ni dovolj konkretizirano opredeli do osebnih okoliščin na strani obtoženca in je zaradi tega potrditvah pritožnice sodba pomanjkljiva ter brez razlogov o odločilnih dejstev, hkrati pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nadalje pritožnica vidi enako kršitev v obrazložitvi v 7. točki izpodbijane sodbe, ko je sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje kot posebno olajševalno okoliščino štelo priznanje krivde in neobsojenost obtoženca, po drugi strani pa navedlo, da posebnih olajševalnih okoliščin ni našlo.

5. Zgoraj navedene kršitve niso podane. Pritožnica nima prav, da obrazložitev odločbe o kazenski sankciji ni konkretizirana ter da nima razlogov o odločilnih dejstvih kot tudi, da je podano očitano nasprotje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z osmim odstavkom 364. člena ZKP, ki določa, da je treba v obrazložitvi povedati, katere okoliščine je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni ter kateri razlogi so bili odločilni, ko je spoznalo, da je treba kazen omiliti. Kot pravilno navaja pritožnica je sodišče prve stopnje izrečeno zaporno kazen obrazložilo v 7. do 10. točki, izrečeno denarno kazen v 11. točki ter izrečeno stransko kazen izgona tujca iz države v 12. točki izpodbijane sodbe. Pri tem je povedalo, katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri glavne in stranskih kazni ter kateri razlogi so bili za sodišče odločilni, da je treba kazen omiliti, saj je sodišče prve stopnje obtožencu omililo kazen zapora kot izhaja iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnica nima prav, da je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve prišlo samo s seboj v nasprotje, ko naj bi navedlo, da posebnih olajševalnih okoliščin ni našlo, saj je nasprotno zapisalo, da ni našlo posebnih oteževalnih okoliščin z utemeljitvijo, da je teža kaznivega dejanja predvidena že s predpisano zaporno kaznijo za kvalificirano obliko kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje kazni ni omililo zato, ker bi ugotovilo posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni (druga alineja 50. člena KZ-1), ampak na podlagi 2. točke drugega odstavka 51. člena in prve alineje 50. člena KZ-1 (če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati). Pritožnica nadalje nima prav, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih pomembnih za izrek kazni, saj iz obrazložitve, ki jo izpostavlja tudi pritožnica izhaja drugače. Dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, kar sodi v okvir pritožbenega razloga iz prvega odstavka 374. člena ZKP.

6. Pritožnica nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo ustavna jamstva v kazenskem postopku, konkretno 29. člen Ustave Republike Slovenije, ko obtožencu ni omogočilo izvajanja dokazov v njegovo korist in ni zaslišalo obtoženčeve žene in očeta z obrazložitvijo, da naj bi bilo že vse podprto z listinskimi dokazi. Po oceni pritožnice je bilo sodišče prve stopnje dolžno zaslišati predlagani priči ter se še dodatno prepričati o navedbah obrambe, da je obtoženec del izrazito tradicionalne družine migrantov in glede na zatrjevani vpliv družine na obtoženca. Pritožnica se ne more izogniti občutku, da se je sodišče zaslišanju prič izognilo zgolj zaradi časovne stiske.

7. Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Kot izhaja iz 8. točke izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo zaslišanje družinskih članov, ki naj bi izpovedovali o življenju in delu družine A. A., ker je odločilna dejstva ugotovilo na podlagi zagovora obtoženca (ki je tudi dokaz), navedbe obtoženca o njegovih poslov v družini pa so bile potrjene še z listinami, ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo in prebralo. V čem naj bi tradicionalnost obtoženčeve družine in njen vpliv na obtoženca lahko imele pravno upošteven vpliv na odločbo o kazenski sankciji pritožnica v pritožbi ne pojasni. Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz 9. točke izpodbijane sodbe, verjelo navedbam obtoženca oziroma njegove obrambe, vendar te okoliščine ni štelo kot posebne olajševalne.

8. Ko je pritožbeno sodišče preizkušalo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v smeri, ali je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon, je ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, saj obravnavano kaznivo dejanje po šestem odstavku 308. člena ZKP ni podano, ker do povzročitve nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja, ni prišlo. Pritožbeno sodišče je že v več sodbah (opr. št. III Kp 5859/2019 z dne 18.4.2019, III Kp 35091/2018 z dne 7.3.2019 in III Kp 55097/2021 z dne 18.8.2022) pojasnilo, da mora pri kaznivem dejanju po šestem odstavku 308. člena KZ-1 (pred novelo KZ-1I) nastati že konkretna nevarnost za življenje in zdravje drugih in ne zgolj hipotetična nevarnost. Obravnavano kaznivo dejanje je bilo storjeno 5.12.2021, novela KZ-1I, pa je stopila v veljavo 15.12.2021. Iz 2. točke izpodbijane sodbe, kjer je sodišče povzelo zakonske znake kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1, je videti, da je uporabilo novelo KZ-1I, čeprav je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil pred uveljavitvijo te novele, ko je bila dikcija šestega odstavka 308. člena KZ-1 drugačna in je kot zakonski znak bila predpisana povzročitev nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi in ne kot izhaja iz novele KZ-1I, izpostavljanje koga nevarnosti za življenje ali zdravje, kar za obtoženca ni milejši zakon. Treba je zato uporabiti zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (prvi odstavek 7. člena KZ-1). Obtožba je obtožencu očitala, da je tujce prevažal v premajhnem in temnem zadnjem delu kombiniranega vozila, namenjenemu prevozu tovora, v katerem se je nahajalo tudi orodje, stojalo za orodje in alu lestev ter je bilo brez sedežev in varnostnih pasov, svetlobe in prezračevanja, s čimer je bilo ogroženo zdravje in življenje tujcev tako zaradi pomanjkanja prezračevanja kot zaradi nevarnosti, ki predstavlja tak način prevoza oseb zaradi nevarnih situacij v prometu, nenadnega močnega zaviranja ali trčenja vozila, v katerem bi se lahko potniki brez varnostnih pasov poškodovali zaradi nenadzorovanega premetavanja po prostoru, vanje pa bi lahko odletelo oziroma nanje padlo orodje, stojalo za orodje in alu lestev, ki so se nahajale v istem prostoru s potniki. Čeprav je sodišče prve stopnje pritrdilo zgoraj povzetim obtožbenim očitkom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da kvalifikatorni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, to je povzročitev nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi, v opisu kaznivega dejanja ne izhaja. Zgolj vožnja v premajhnem in temnem prostoru, brez sedežev in varnostnih pasov ter v prostoru, v katerem se je nahajalo tudi orodje, stojalo za orodje in alu lestev, sama po sebi še ni nevarna, ne zatrjuje pa se, da bi potniki zaradi teme ali neprezračevanja prostorov že imeli kakršnekoli težave (npr. slabost, težko dihanje, ipd.). Zgoraj povzet opis dejanja zanika nastanek prepovedane posledice, saj jo zatrjuje le v pogojni obliki, torej, če bi prišlo do nevarnih situacij v prometu, nenadnega močnega zaviranja ali trčenja vozila, ko bi vanje lahko tudi odletelo oziroma nanje padlo orodje, stojalo za orodje in alu lestev, ki so se nahajali v istem prostoru s potniki. Ta očitek dopušča tudi drugačno možnost, to je, da do tega sploh ne bi prišlo. Ker opis dejanja ne konkretizira zakonskega znaka nastanka nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, je pravilna pravna opredelitev po tretjem in ne po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti, tudi glede soobtoženega B. B.. Slednje ima podlago v 387. členu ZKP (razlogi zaradi katerih je bilo odločeno v korist obtoženca, so v koristi tudi soobtoženca, ki se ni pritožil, zato je treba ravnati kot da bi se pritožil tudi soobtoženec). Izpodbijano sodbo je spremenilo tako, da je obravnavano kaznivo dejanje pravno opredelilo po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Zaradi spremembe pravne opredelitve je pritožbeno sodišče moralo izreči kazensko sankcijo na navedeni pravni podlagi, pri čemer je pri višini zaporne in denarne kazni izhajalo iz okoliščin, kot jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje, pri tem pa je presodilo tudi utemeljenost pritožbenih navedb. Glede na blažjo pravno opredelitev in vse okoliščine primera je obema obtožencema izreklo vsakemu kazen dve leti zapora ter obtoženemu A. A. denarno kazen v višini 80 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar je skupaj 800,00 EUR, obtoženemu B. B. pa denarno kazen v višini 130 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, skupaj 3.900,00 EUR. Pritožbeno sodišče je pri izreku zaporne kazni obtoženemu A. A. poleg okoliščine, da je krivdo za kaznivo dejanje priznal ter okoliščine, da še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, upoštevalo tudi okoliščini, ki jih utemeljeno izpostavlja pritožnica, to je, da mora skrbeti za dva mladoletna otroka ter da je kaznivo dejanje obžaloval, saj sta to okoliščini, ki sta v sodni praksi priznani kot olajševalni. Druge okoliščine, ki jih še izpostavlja pritožnica v pritožbi se ustrezno izrazijo v izrečeni zaporni kazni v trajanju dveh let, pri čemer ni mogoče zanemariti okoliščine, da je obtoženec 10 tujcev prevažal v tovornem delu vozila na način, kot je opisan v izreku izpodbijane sodbe, kar je gotovo obteževalna okoliščina na njegovi strani. Pritožbeno sodišče nadalje ocenjuje, da finančne težave obtoženca in njegove družine ne morejo opravičiti storitve kaznivega dejanja in jih zato ni šteti kot olajševalne. Glede izrečene denarne kazni, je sodišče prve stopnje izhajalo iz ugotovljenih dnevnih zneskov 10,00 EUR (glede obtoženega A. A.) oziroma 30,00 EUR (glede obtoženega B. B.), znižalo pa je število dnevnih zneskov na 80 glede obtoženega A. A. in 130 glede soobtoženega B. B., ker je prišlo do spremembe pravne opredelitve na milejše kaznivo dejanje. Ta sprememba je imela za posledico tudi izrek nižje stranske kazni izgona tujca, katero je sodišče druge stopnje obema obtožencema izreklo v trajanju dveh let. Pritožbeno sodišče je tako ocenilo, da so tako izrečene zaporna kazen, denarna kazen in izgon tujca povsem primerne teži kaznivega dejanja, stopnji in krivdi obtožencev ter okoliščinam v katerih je bilo dejanje storjeno ter olajševalnim in obteževalnim okoliščinam in so so tudi primerljive s kaznimi izrečenimi v podobnih primerih.

9. Pritožnica navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje obtoženca oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka, pri tem se sklicuje na obtoženčeve finančne obveznosti do bank. Sodišče oprosti obtoženca plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo njegovo vzdrževanje ali oseb, ki jih je obtoženec dolžan vzdrževati. Zgolj okoliščina, da ima obtoženec hipotekarni kredit v višini mesečne obveznosti 284,32 EUR in potrošniški kredit v višini 7.057,32 EUR ne pomeni, da je s plačilom teh obveznosti ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Kot izhaja iz obtoženčevih osebnih podatkov, je samozaposlen oziroma kot izhaja iz pritožbenih navedb ima družbo A. ter je lastnik nepremičnin v Italiji, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi ga moralo sodišče prve stopnje oprostiti plačila teh stroškov.

10. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP ni pokazal drugih nepravilnosti.

11. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice obtoženega A. A. deloma ugodilo ter izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti in v korist soobtoženemu B. B. spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (394. člen ZKP), v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12. Odločitev pritožbenega sodišča je deloma v korist obtoženca, zato izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).