Jedro

Tožbo zoper drugostopenjski dokončni posamični upravni akt je mogoče v skladu s 1. odst. 72. člena ZDSS-1 vložiti v 30 dneh od njegove vročitve, kar pomeni, da sodišče v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost posamičnih upravnih aktov iz predsodnega postopka, praviloma glede na dejansko stanje, kakršno je obstajalo do izdaje izpodbijane drugostopenjske odločbe. To pa pomeni, da sodišče ne more prevzemati pristojnosti nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja in samo odločati o začasni nezmožnosti za delo za daljša obdobja po izdani drugostopenjski odločbi. Pravica in dolžnost izbranega osebnega zdravnika je, da v primeru zaključenega bolniškega staleža po 30-ih dneh ponovno sam ugotovi začasno nezmožnost za delo, indicirano delo iz zdravstvenih razlogov oz., če tega ne ugotovi, ima zavarovanec ponovno možnost zahtevati odločitev imenovanega zdravnika ter v primeru morebitne negativne odločitve uveljavljati redno pravno sredstvo pred zdravstveno komisijo. Zato ni mogoče slediti tožnikovi zahtevi za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni do zaključka postopka o uveljavljanju pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, saj tožbenih zahtevkov (za priznanje bolniškega staleža) v tovrstnih sporih ni mogoče postavljati ad infinitum.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu glede ugotovljene začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni le do 15. 1. 2013, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo št. ... z dne 28. 6. 2012 ter drugi stavek 1. odstavka prvostopenjske odločbe št. ... z dne 22. 5. 2012 ter ugotovilo, da je bil tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo tudi v obdobju od 1. 6. 2012 do 15. 1. 2013. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se mu prizna začasna nezmožnost za delo tudi po 15. 1. 2013. Navaja, da se pritožba nanaša zgolj na tisti del sodbe, v katerem je priznana začasna nezmožnost za delo le do 15. 1. 2013. Sklicuje se na izpoved zaslišane priče, ki da je na glavni obravnavi 15. 1. 2013 izpovedala, da njegova delovna nezmožnost še traja, vendar ga sodišče po uradni dolžnosti ni poučilo, da mora predložiti nove dokaze, v kolikor bolniški stalež uveljavlja še naprej. Za priznanje začasne nezmožnosti za delo le do 15. 1. 2013 nima podlage v dejanskem stanju glede na razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, ki jo prilaga v pritožbenem postopku. Medicinskih izvidov ni predložil, ker mu sodišče tega ni naložilo, niti ni izvedlo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prepreka navedbe pritožnika, navaja, da je bil že na prvem naroku za glavno obravnavo v skladu s 286. členom ZPP poučen o dolžnosti navedbe vseh dejstev in ponudbe dokazov, pomembnih za odločitev in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede priznanja bolniškega staleža le do 15. 1. 2013) izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti zatrjevane relativne bistvene kršitve, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč v zvezi s pritožbo pojasnjuje predvsem naslednje.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 72/2006 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZVZZ) in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju Pravila). Za odločanje o začasni nezmožnosti za delo do 30 dni, je po cit. ZZVZZ pooblaščen izbrani osebni zdravnik, nad 30 dni pa po 81. členu ZZVZZ v zvezi z 235. členom cit. pravil imenovani zdravnik oz. zdravstvena komisija o pritožbah zoper prvostopenjske odločbe imenovanega zdravnika (82. člen ZZVZZ). Ker je tožbo zoper drugostopenjski dokončni posamični upravni akt mogoče v skladu s 1. odst. 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) vložiti v 30 dneh od njegove vročitve, pomeni, da sodišče v sodno socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost posamičnih upravnih aktov iz predsodnega postopka, praviloma glede na dejansko stanje, kakršno je obstajalo do izdaje izpodbijane drugostopenjske odločbe. To pa pomeni, da sodišče ne more prevzemati pristojnosti nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja in samo odločati o začasni nezmožnosti za delo za daljša obdobja po izdani drugostopenjski odločbi. Pravica in dolžnost izbranega osebnega zdravnika je, da v primeru zaključenega bolniškega staleža po 30-ih dneh ponovno sam ugotovi začasno nezmožnost za delo, indicirano delo iz zdravstvenih razlogov oz., če tega ne ugotovi, ima zavarovanec ponovno možnost zahtevati odločitev imenovanega zdravnika ter v primeru morebitne negativne odločitve uveljavljati redno pravno sredstvo pred zdravstveno komisijo. Sodišče prve stopnje tudi glede na navedeno utemeljeno ni sledilo tožnikovi zahtevi za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni do zaključka postopka o uveljavljanju pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, saj tožbenih zahtevkov v tovrstnih sporih ni mogoče postavljati ad infinitum.

V obravnavani zadevi namreč ni prišlo do smiselno zatrjevane relativne bistvene kršitve iz 1. odst. 286.a člena v zvezi s 1. odst. 339. člena ZPP, ki bil lahko kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Iz zapisnika s prvega naroka za glavno obravnavo z dne 27. 11. 2012 namreč določno izhaja, da je bilo dano izrecno opozorilo strankam, da navedeta vsa dejstva, potrebna za utemeljitev njunih predlogov in ponudita dokaze, ki so potrebi za ugotovitev odločilnih dejstev. Na podlagi izpovedi lečečega psihiatra mag. A.A., na obravnavi 15. 1. 2013, da gre pri tožniku za stanje prolongirane depresije, slabo odzivne na terapijo, ki še vedo traja, da ga je tožnik sigurno obiskal meseca decembra 2012, v mesecu januarju 2013 pa še ne, je imelo prvostopenjsko sodišče v tej izpovedi, v povezavi s predloženimi medicinskimi izvidi (z dne 18. 5. 2012, 15. 6. 2012, 13. 7. 2012, 21. 8. 2012, 28. 9. 2012, 15. 10. 2012, 16. 11. 2012 in 14. 12. 2012 - priloga C1 sodnega spisa) dovolj objektivizirane podlage za zaključek, da je pri tožniku začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni obstajala tudi od 1. 6. 2012 do vključno 15. 1. 2013. Drugostopenjski upravni akt v celoti, prvostopenjskega pa v delu zaključenega bolniškega staleža s 1. 6. 2012 je utemeljeno kot nezakonita odpravilo in posledično razsodilo, da je bila začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni pri tožniku podana tudi v obdobju od 1. 6. 2012 do 15. 1. 2013. V pritožbenem postopku predloženi novejši medicinski izvidi z dne 18. 1. 2013, 8. 3. 2013, 22. 4. 2013, 3. 6. 2013, 26. 7. 2013 in 16. 8. 2013 (v prilogah A2 in A3 sodnega spisa) ne morejo biti upoštevni. Glede na 337. člen ZPP namreč sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. najkasneje do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Očitek pritožnika, da mu sodišče tega ni naložilo, oz. da ni izvedlo dokaza s sodnim medicinskim izvedenstvom, pa ne more predstavljati nezakrivljene nepredložitve medicinskih izvidov v smislu 1. odst. 337. člena ZPP.

Ker sodba sodišča prve stopnje nima zavrnilnega izreka o začasni nezmožnosti za delo še po 15. 1. 2013, v skladu s 325. členom ZPP pa tudi ni bilo predloga za izdajo dopolnilne sodbe, je pritožbeno sodišče ob presoji, da je s prvostopenjsko sodbo pravilno ugotovljena začasna nezmožnost za delo le do 15. 1. 2013, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in ob uporabi 353. člena ZPP v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.