Jedro

Če vprašanje, ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, temelji na drugačni dejanski podlagi, kot je dejansko stanje obravnavane zadeve, tako vprašanje ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila pravočasno revizijo. Glede njene dovoljenosti navaja, da gre v zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice (2. in 3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Brežice z dne 20. 6. 2007. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ investitorju ... izdal gradbeno dovoljenje za dozidavo obstoječega objekta vulkanizerske delavnice in avtopralnice, legalizacijo rekonstrukcije in nadzidave tega objekta in gradnjo nadstrešnice za osebna vozila, vse na tam navedenih zemljiščih pod tam navedenimi pogoji. Tožena stranka je z odločbo z dne 23. 8. 2007 zavrnila revidentovo pritožbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (npr. X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2009, X Ips 406/2009, X Ips 414/2009, X Ips 206/2010) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila.

6. Revident kot pomembni pravni vprašanji izpostavlja vprašanji: ali dozidava obstoječega nelegalnega objekta vulkanizerske delavnice in avtopralnice, ki ni legaliziran, predstavlja spremembo namembnosti in ali je treba upoštevati pogoje varstva kulturne in zgodovinske dediščine.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča izpostavljeni vprašanji nista pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. V obravnavani zadevi je, kot to izhaja iz upravnih spisov, izpodbijano gradbeno dovoljenje izdano za dozidavo, legalizacijo nadzidave in legalizacijo rekonstrukcije že obstoječega objekta avtopralnice in vulkanizerske delavnice, ki je bil zgrajen na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja z dne 17. 9. 1997. Pred izdajo gradbenega dovoljenja pa je bilo pridobljeno tudi kulturnovarstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Novo mesto, z dne 6. 12. 2006. To soglasje je bilo dano brez pogojev in je bilo pri izdaji spornega gradbenega dovoljenja tudi upoštevano.

9. Vprašanji, ki ju revident izpostavlja, izhajata iz drugačnega dejanskega stanja kot je dejansko stanje obravnavane zadeve in zato nista pomembni pravni vprašanji po vsebini obravnavane zadeve. Poleg tega pa je treba revidentu pojasniti, da je odgovor na obe zastavljeni vprašanji mogoč tudi že z branjem določb 9. točke 2. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 in določb 44., 45. in 46. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine – ZVKD, ki je veljal v času odločanja upravnega organa prve stopnje. ZGO-1 tako v 9. točki 2. člena določa, katera dela se štejejo za spremembo namembnosti. Iz prvega odstavka 4. člena ZGO-1 pa nedvomno izhaja in v pravni teoriji in praksi tudi ni posebnih dilem, da je za izvedbo del v zvezi s spremembo namembnosti treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Določbe 44., 45. in 46. člena ZVKD pa določajo, da je treba pri posegu v prostor, ki se nahaja na območju, ki ima status nepremične dediščine, upoštevati kulturnovarstvene pogoje in pred izdajo gradbenega dovoljenja pridobiti kulturnovarstveno soglasje. Ker so citirane določbe ZGO-1 in ZVKD jasne in v pravni teoriji in praksi tudi nikoli niso povzročale posebnih dilem, vprašanji, ki ju revident zastavlja, tudi iz tega razloga nista pomembni pravni vprašanji, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

10. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010), mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Šele na podlagi izkazane trditvene podlage lahko Vrhovno sodišče presodi, ali ima izpodbijana odločitev za revidenta res zelo hude posledice. Tega revident ni storil. 11. Hude posledice je revident utemeljil z navedbo, da mu je zaradi izpodbijane sodbe nastala velika materialna škoda, ker je vrednost njegove nepremičnine manjša za 9.527,20 EUR, kar dokazuje s priloženim izvedeniškim mnenjem z dne 4. 2. 2009. Ker pa revident ni pojasnil in izkazal okoliščin, zaradi katerih zatrjevana manjša vrednost nepremičnin zanj pomeni zelo hude posledice, Vrhovno sodišče ne more presoditi, ali je ta posledica za revidenta res zelo huda, zato pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

12. Ker revident ni izkazal zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.