Jedro

Vročanje odpovedi je smiseln predmet raziskovanja takrat, ko je vprašljivo pravočasno uveljavljanje sodnega varstva (200. člen ZDR-1) ali pa je vprašljiv datum prenehanja delovnega razmerja. Vendar pa še tako napačna vročitev odpovedi ne more privesti do zaključka, da je odpoved že zgolj iz tega razloga nezakonita. Tudi če vročanje ne bi bilo pravilno in bi tožnik prejel odpoved šele po tem, ko jo je toženka vročila njegovemu pooblaščencu, ob dejstvu, da jo je podala pravočasno (kar ni bilo sporno), odpoved zgolj zaradi navedenega ne bi bila nezakonita.

Zakonsko določilo (2. odstavek 85. člena ZDR-1) ne predpisuje izključno ustnega zagovora, niti kakšnih drugih formalnosti v smislu dokaznega postopka, zato se je tožena stranka, še posebej glede na očitano ravnanje, lahko zakonito odločila tožniku omogočiti le pisni zagovor.

Priče, ki so bile prisotne na sestanku, so skladno izpovedale glede kritičnega dogodka. Vse so izpovedale, da so ob tožnikovih izjavah doživele šok in resen strah, ki ga je povzročil tožnik. Če so priče izpovedovale skladno, pa ne pomeni, da so bile naučene ali da je dogodek skonstruiran, priče pa neverodostojne, temveč nasprotno, da so dogodek vse enako zaznale. Da so se priče dejansko ustrašile za svoje življenje oziroma življenje svojih bližnjih in so torej izpovedovale verodostojno, pa potrjuje tudi listinska dokumentacija, iz katere izhaja, da je toženka za čas od spornega dogodka do podaje zagovora iskala pomoč varnostne službe, ki bi zagotovila varnost zaposlenih in objekta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2022 kot nezakonita razveljavi. Zavrnilo je reintegracijski in reparacijski zahtevek ter podredni zahtevek za plačilo denarnega povračila v znesku 6.835,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mu je sodišče kršilo pravico do sodelovanja pri izvajanju dokazov, saj je zaslišalo priče kljub upravičeni odsotnosti tožnika na naroku. Tožnik je pravočasno podal predlog za preložitev naroka zaradi službene poti v tujino, sodišče pa temu predlogu neutemeljeno ni sledilo. Pooblaščenec sam ni mogel vedeti, kaj bodo priče ob zaslišanju povedale, zato je bila prisotnost tožnika nujna. Tožnik tudi ne soglaša z razlogi za zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju prič A. A. in B. B. Priča B. B. je bila predlagana glede vročitve odpovedi tožniku in bi sodišče samo vprašanje pravilnosti vročitve tožniku moralo ustrezno razčistiti. Sodišče je ravnalo enostransko in je favoriziralo toženo stranko. Tožena stranka ni pravilno opravila vročitve odpovedi tožniku, saj je detektiv pošiljko pustil v gostinskem lokalu, kjer dela mama tožnika. Zgolj zato, ker se gostinski lokal nahaja v sklopu stanovanjske hiše, se ne more šteti, da je vročitev pravilno opravljena. Sodišče glede vročitve ni upoštevalo določbe 88. člena ZDR-1, po kateri se vročitev opravi s priporočeno pošiljko s povratnico. Stališče sodišča, da se vročitev dne 24. 11. 2022 tožnikovi mami šteje kot dan vročitve tožniku je tako napačno, prav tako je bila na ta dan napačno opravljena odjava iz zavarovanja. Odpoved je že zato nezakonita. Napačno je stališče sodišča, da je tožena stranka tožniku utemeljeno omogočila le podajo pisnega zagovora, ne pa tudi ustnega. Ni šlo namreč za okoliščine, da tožniku toženka ne bi mogla omogočiti razgovora v prisotnosti pooblaščenca. Toženka je skonstruirala očitek, da je tožnik grozil zato, da bi ga lahko odpustila. Če bi tožnik dejansko grozil, kot so izpovedovale priče, bi o tem izpovedale same in ne šele na izrecna vprašanja sodišča. Ni mogoče slediti izpovedim direktorice, C. C. in D. D. glede dogajanja dne 16. 11. 2022 in občutkov, ki naj bi jih ob tem imeli, saj tožnik ni nikomur grozil in se niso mogli počutiti ogrožene. Sicer pa iz vsebine izredne odpovedi, kot tudi iz izpovedi direktorice in na sestanku prisotnih prič ne izhaja, da je tožnik proti večim osebam resno zagrozil, da bo napadel njihovo življenje in telo. Tožnik ni bil nikoli v nobenem kazenskem ali prekrškovnem postopku, zato ni verjetno, da bi izrekel, kar se mu očita. Sicer pa tožena stranka v pisnem opozorilu sploh ni navedla, v katerih časovnih in krajevnih okoliščinah naj bi tožnik grozil, komu in kdo je bil prisoten. Tudi drugi očitki iz pisnega opozorila ne držijo. Če bi držali, bi toženka tožniku pogodbo odpovedala že prej. Sodišče se s tem aspektom neutemeljeno ni ukvarjalo. Prav tako tožnikove izpovedi ni ocenilo, poleg tega je tožniku postavljalo kapciozno - sugestivna vprašanja in tako kršilo tožnikove možnosti ustrezne izjave in poštenega zaslišanja. Enako se je dogajalo z ostalimi zaslišanimi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa v vsakem primeru v plačilo naloži njegove pravdne stroške. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)1. Toženka je tožniku v izredni odpovedi očitala storitev kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in naklepno oziroma iz hude malomarnosti storjeno hujšo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so razlog izredne odpovedi izrečene grožnje na sestanku dne 16. 11. 2022. Tega dne je namreč tožnik prisotnima sodelavcema C. C. in D. D. ter direktorici E. E., ki so mu predočili pisno opozorilo, rekel, da ni rekel, da jih bo vse postrelil, temveč, da jih bo vse pobil. Izjavo je ponovil, potrdil, ob tem pa nadrejenega D. D. še potrepljal po rami in grozil njegovi družini z izjavo, da ga zanima, kaj bosta jedla njegova otroka.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki so izpostavljene v pritožbi. Dejansko stanje o odločilnih dejstvih je ugotovilo pravilno ter popolno, sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka in jo ustrezno utemeljilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb in izvedenih dokazov obeh strank (tudi tožnikove izpovedi), neposredno ali posredno, zato ne držijo pritožbene navedbe, da je favoriziralo toženo stranko. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave je razvidno, da je sodišče vprašanja tako tožniku kot vsem pričam postavljalo korektno in ni postavljalo kapciozno-sugestivnih vprašanj. Tožnik tega svojega očitka nenazadnje niti ne konkretizira, v pritožbi ne izpostavi, katero vprašanje naj bi bilo kapciozno- sugestivno. Pritožba je tako v tem delu neobrazložena in že zato neutemeljena.

8. Ne držijo pritožbene navedbe, da tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje pri izvedbi dokazov. S to navedbo tožnik neutemeljeno zatrjuje kršitev pravice do kontradiktornosti postopka in s tem pravice do izjave (8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče naroka dne 5. 7. 2023 na predlog tožnika utemeljeno ni preložilo, saj je bil tožnik predhodno že zaslišan, na naroku pa ga je zastopal pooblaščenec - odvetnik, ki ga je zastopal že od vložitve tožbe dalje oziroma že od podaje pisnega zagovora. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da prisotnost tožnika ni bila niti nujna niti potrebna. Ne drži, da je bila tožnikova prisotnost nujna iz razloga, ker pooblaščenec ni mogel vedeti, kaj bodo priče ob zaslišanju povedale. Dokazni predlogi tožene stranke so bili substancirani, zato je bilo tožniku znano, o čem bodo priče na naroku izpovedovale. Posledično se je pooblaščenec lahko na narok ustrezno pripravil. Sodišče po 115. členu ZPP ni dolžno preložiti naroka, če ne obstajajo okoliščine, ki to opravičujejo. Sodišče sme v javnem interesu, da zagotavlja koncentracijo in pospešitev postopka, narok preložiti zgolj v primeru, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, to je opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek. Le okoliščine, ki bi utemeljile tudi vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ali podaljšanje roka po 110. členu ZPP, so lahko zadosten razlog za preložitev razpisanega naroka zaradi obvestila (in izkazanih opravičenih razlogov) stranke, da se naroka ne more udeležiti. Takšne okoliščine v obravnavanem primeru niso podane. Pa tudi v tem primeru bi veljalo, da sodišče praviloma narok opravi v odsotnosti ene ali obeh strank. Tožnik je preložitev naroka predlagal zaradi službene poti. Službene obveznosti same po sebi niso opravičljiv razlog za izostanek z naroka. Izjema bi bila podana zgolj v primeru, če bi šlo za nujen in neodložljiv, nenadni dogodek, kar pa tožnik v predlogu za preložitev naroka niti ni trdil niti dokazoval. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da njegovemu predlogu ne ugodi.

9. Tožnik v pritožbi nadalje graja kršitev procesnih pravil tudi s tem, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič A. A. in B. B. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP odloči sodišče. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje obeh prič, svojo odločitev je v točki 3 tudi ustrezno obrazložilo, zato teh razlogov pritožbeno sodišče ne ponavlja.

10. Pritožba uveljavlja napačno vročitev odpovedi, ker je detektiv odpoved pustil na tožnikovem naslovu v gostinskem lokalu, kjer dela mama tožnika B. B., ki pošiljke ni želela podpisati. Meni, da odpoved ni bila pravilno vročena, zaradi česar bi moralo sodišče zahtevku že iz tega razloga ugoditi. Takšno zavzemanje je napačno. Vročanje odpovedi je smiseln predmet raziskovanja takrat, ko je vprašljivo pravočasno uveljavljanje sodnega varstva (200. člen ZDR-1) ali pa je vprašljiv datum prenehanja delovnega razmerja. Vendar pa še tako napačna vročitev odpovedi ne more privesti do zaključka, da je odpoved že zgolj iz tega razloga nezakonita. Tudi če vročanje dne 24. 11. 2022 ne bi bilo pravilno in bi tožnik prejel odpoved šele po tem, ko jo je toženka dne 28. 11. 2022 vročila njegovemu pooblaščencu, ob dejstvu, da jo je podala pravočasno (kar ni bilo sporno), odpoved zgolj zaradi navedenega ne bi bila nezakonita. V tem primeru bi, kot pojasnjeno, kvečjemu lahko šlo za vprašanje pravilnega datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je za pošiljko z izredno odpovedjo, ki je bila dne 24. 11. 2022 puščena v gostinskem lokalu, vedel. Navedeno je sodišče utemeljeno zaključilo že na podlagi njegove izpovedbe, zato zaslišanje njegove mame B. B. s tem v zvezi tudi iz tega razloga ni bilo potrebno. Ker je bila izredna odpoved vročena dne 24. 11. 2022, je tožniku s tem dnem delovno razmerje tudi zakonito prenehalo.

11. Pritožba napačno poudarja tudi, da se vročanje odpovedi praviloma opravi s priporočeno pošiljko s povratnico, saj je bil četrti odstavek 88. člena ZDR-1 z odločbo Ustavnega sodišča U-I-200/15-21 z dne 16. 3. 2017 razveljavljen.

12. Pritožba neutemeljeno nasprotuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku utemeljeno omogočila le podajo pisnega zagovora, ne pa tudi ustnega. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik pisno seznanjen z očitki, svoj zagovor je tudi podal, in sicer po pooblaščencu dne 23. 11. 2022 po elektronski pošti. Tožena stranka je predpisano zakonsko obveznost izpolnila. Bistvo pravice do zagovora je v pisni seznanitvi in možnosti izjave delavca, kar je bilo v postopku pri toženi stranki zagotovljeno. Zakonsko določilo (2. odstavek 85. člena ZDR-1) ne predpisuje izključno ustnega zagovora, niti kakšnih drugih formalnosti v smislu dokaznega postopka, zato se je tožena stranka, še posebej glede na očitano ravnanje, lahko zakonito odločila tožniku omogočiti le pisni zagovor.

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala očitek iz izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je obrazložilo razloge, ki se nanašajo na storitev kaznivega dejanja grožnje. S temi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Priče, ki so bile prisotne na sestanku dne 16. 11. 2022, so skladno izpovedale glede kritičnega dogodka. Vse so izpovedale, da so ob tožnikovih izjavah doživele šok in resen strah, ki ga je povzročil tožnik. Če so priče izpovedovale skladno, pa to ne pomeni, da so bile naučene ali da je dogodek skonstruiran, priče pa neverodostojne, temveč nasprotno, da so dogodek vse enako zaznale. Da so se priče dejansko ustrašile za svoje življenje oziroma življenje svojih bližnjih in so torej izpovedovale verodostojno, pa potrjuje tudi listinska dokumentacija (B7), iz katere izhaja, da je toženka za čas od spornega dogodka do podaje zagovora iskala pomoč varnostne službe, ki bi zagotovila varnost zaposlenih in objekta. Dejstvo, da tožnik doslej ni bil še v nobenem kazenskem ali prekrškovnem postopku, ne dokazuje, da spornega dne ni izrekel, kar se mu očita. Prav tako ni relevantno, da toženka v pisnem opozorilu ni navedla, v katerih časovnih in krajevnih okoliščinah naj bi tožnik grozil, komu in kdo je bil prisoten, saj je tožnik na sestanku dne 16. 11. 2022 svojo izjavo o tem, da je rekel, da jih bo vse pobil in ne postrelil, to izjavo potrdil, ponovil, dodatno pa je zagrozil tudi svojemu sodelavcu D. D. Nebistveno je tudi, ali držijo drugi očitki iz pisnega opozorila, saj slednji niso bili predmet izredne odpovedi.

14. V izredni odpovedi opisane besede, ki jih je tožnik izrekel na sestanku dne 16. 11. 2022, so tudi po stališču pritožbenega sodišča takšne narave, da so objektivno zmožne povzročiti prestrašenost za življenje in telo. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje tudi presoji, da opisano ravnanje izpolnjuje znake kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1, zaradi česar je tožena stranka tožniku zakonito in skladno z določili ZDR-1 podala izredno odpoved. Pri tem je dodati, da uporaba prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki predpisuje pogoje za takojšnje prenehanje delovnega razmerja, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna, prav tako ni sporna v pritožbi.

15. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel. Ker v sporih v zvezi z obstojem ali prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, pa svoje pritožbene stroške krije tudi tožena stranka.

1 Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprememb.