Jedro

ZPIZ-1 v 2. odstavku 15. člena določa, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. V predmetni zadevi je izpolnjen dejanski stan po navedeni določbi, kajti tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan na drugi podlagi, razen tega pa je bil družbenik in hkrati tudi poslovodna oseba v tej družbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 4. 2012 in št. ... z dne 13. 3. 2012. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da je bil postopek pred sodiščem prve stopnje voden po domače. Sodišče prve stopnje ponavlja isto stvar, to je, da se 8. člen zakona ne uporablja, pri tem pa ne pojasni, zakaj je sodišče zahtevalo, da dostavi bilance podjetja za leta 2008, 2009, 2010 in 2011. Prav tako tudi ne pojasni, zakaj tožena stranka v roku 30 dni od ugotovitve ni izdala odločbe, temveč jo je izdala šele dve leti kasneje. Na sodišču je tudi pojasnil, da je bil istočasno na hrvaškem lastnik obrti, v kateri ni bil nikoli zaposlen, pa ga Hrvaška obremenjuje za isto obdobje na podlagi „lastništva obrti“. S tem v zvezi je že prejel odločbo in mu tam tudi že rubijo premoženje. Navedene izjave pa sodišče ni dalo na zapisnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke razveljavi oz. zavrže. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 4. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 3. 2012. Prvostopenjski organ tožene stranke je po uradni dolžnosti odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva zasebne družbe „A. d.o.o.“, B. ulica 14, C., v kateri je hkrati poslovodna oseba, po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 23. 10. 2010 do 8. 4. 2011. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da tožnik v času od 23. 10. 2010 dalje ni bil pokojninsko in invalidsko zavarovan. Iz izpisa Poslovnega registra Slovenije AJPES za poslovni subjekt „A. d.o.o.“ izhaja, da je navedena družba vpisana v register od 20. 6. 2002 dalje. Tožnik je bil v času od 30. 12. 2004 dalje družbenik te družbe ter v času od 13. 12. 2004 do 8. 4. 2011 hkrati tudi poslovodna oseba (direktor). Omenjeno očitno med strankama tudi ni sporno.

Sporno je vprašanje, ali obstaja pravna podlaga, po kateri bi moral biti tožnik v obdobju od 23. 10. 2010 do 8. 4. 2011 vključen v zavarovanje. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 2. odstavku 15. člena določa, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. V predmetni zadevi je izpolnjen dejanski stan po navedeni določbi, kajti tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan na drugi podlagi, razen tega pa je bil družbenik in hkrati tudi poslovodna oseba v tej družbi.

V 8. členu ZPIZ-1 je določen pomen izrazov. Samozaposlena oseba je oseba, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji opravlja samostojno dejavnost iz 15. člena tega zakona in z njo ustvarja dohodek, ki dosega vsaj minimalno plačo. Povsem jasno je, da se navedena določba nanaša na 1. odstavek 15. člena ZPIZ-1, kjer je urejeno obvezno zavarovanje oseb, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji opravljajo dejavnost, določeno v 1. do 6. alineje 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 178/2010 z dne 7. 2. 2012. V primeru, ko gre za dejanski stan po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, ni potrebno ugotavljati višine dohodka, ki naj bi ga tožnik prejel z opravljanjem dejavnosti, saj navedeno dejstvo za odločitev sploh ni pomembno. Tudi, če je tožnik na poziv sodišča predložil podatke o višini doseženega dohodka iz dejavnosti za obdobje od 2008 do 2011, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno, kot odločilno dejstvo upoštevalo, da tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan, je pa bil družbenik in hkrati poslovodja d.o.o.. Vrhovno sodišče v navedeni sodbi navaja, da je določba 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 specialne narave v razmerju do splošnih pojmov ter, da ne vsebuje pogoja glede doseganja določene višine dohodka.

Glede pritožbenih navedb, da bi morala tožena stranka odločbo izdati v roku 30 dni od ugotovitve zadeve in ne šele dve leti kasneje, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je tožena stranka pravno podlago za postopanje imela v 50. členu Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/00 s spremembami). Dolžnost zavarovancev je, da vložijo prijavo v zavarovanje tudi v primeru, ko gre za stanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Ker tožnik take prijave ni vložil, je tožena stranka v skladu s 1. odstavkom 50. člena ZMEPIZ po uradni dolžnosti uvedla postopek ugotavljanja zavarovalnega razmerja in izdala izpodbijano odločbo, s katero je odločila, da je imel tožnik lastnost zavarovanca od 23. 10. 2010 do 8. 4. 2011. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še poudarja, da zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje (2. odstavek 45. člena ZMEPIZ). Tožena stranka je torej zgolj ugotovila določeno stanje za nazaj po uradni dolžnosti in s takim ravnanjem ni kršila določb zakona v smeri, kot se to zavzema tožnik v pritožbi.

Glede pritožbenih navedb, da naj bi bil tožnik v Republiki Hrvaški v istem obdobju obremenjen na podlagi „lastništva obrti“, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno presojati dokončno odločbo tožene stranke v zvezi s prvostopenjsko odločbo, pri čemer pa iz izvedenega predsodnega postopka ne izhaja, da bi tožnik pri toženi stranki uveljavljal oz. navajal dvojno zavarovanje v spornem obdobju. Tožena stranka je v tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno odločila, da je bilo že na podlagi zakona vzpostavljeno pravno razmerje, zato so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na sam postopek pred sodiščem prve stopnje, pa pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik z glavne obravnave z dne 28. 6. 2013 ugotavlja, da iz tega zapisnika ne izhaja, da bi imel tožnik kakršnekoli pomisleke oz. pripombe na vodenje samega postopka ter, da bi zahteval, da se njegova izjava zapiše v zapisnik. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo z razlogi, bistvenimi za odločitev in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.