Jedro

Pritožba zmotno meni, da za zaključek sodišča o priposestvovanju zemljišča, ni bilo podlage v izpovedbah prič, ki jih je šteti za verodostojne. Ocena verodostojnosti prič, ki jo podaja pritožba, je subjektivna. Pritožbeno sodišče se namreč omejuje le na nadzor pravilnosti dela sodišča, ne pa na vnovično neposredno preskušanje dejanske podlage spora. Predmet izpodbijanja in preverjanja pritožbenega sodišča sta postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točkah I. in II. dopustilo objektivno spremembo tožbe in nasprotne tožbe. Ugodilo je tožbenemu zahtevku tožnikov in odločilo, da se služnostna pravica peš hoje in vožnje z osebnimi motornimi vozili ter kmetijskimi stroji po obstoječi poti v širini cca 3 m, vknjižene v breme parcele ID znak 001 kot služečega zemljišča in v korist vsakokratnih lastnikov nepremičnine ID znak 002 kot gospodujočega zemljišča, izbriše. Negatorne tožbene zahtevke tožnikov je zavrnilo (IV. točka izreka). V V. točki je ugotovilo, da je nepremičnina s parc. št. 250/7, k. o. X, ID znak 003 last toženca, tožnika pa je zavezalo k opustitvi posegov v lastninsko pravico toženca na prej navedeni nepremičnini (VI. točka izreka). Preostale zahtevke po nasprotni tožbi je zavrnilo (VII. točka izreka).

2. V sklepu z dne 21. 1. 2016 je posebej odločilo o stroških postopka in tožnikoma naložilo povračilo 264,52 EUR pravdnih stroškov toženca.

3. Zoper sodbo in sklep vlagata pritožbo tožnika, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Izpostavljata, da je sodišče napačno zavrnilo ugovor res transacta in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Četudi se le del odločbe - točka E - nanaša na toženca, je dejstvo, da je bil toženec stranka nepravdnega postopka, pa čeprav čisto na koncu, kar pa je pravno nerelevantno. Izpostavljata drugačno stališče sodišča glede vezanosti strank na isto sodno poravnavo v zadevi I P 1000/2006 z dne 21. 11. 2008. V primeru, ko so mejaši štirje, kot je bilo v primeru točke E, je bila meja v navedeni točki urejena na vse štiri strani, odločeno pa je bilo tudi o tem, kdo so lastniki parcel okrog točke E. Enak ugovor tožnika uveljavlja glede notarskih zapisov SV 1026/03 in SV 1027/03 o ustanovitvi služnostne pravice. Čeprav je prišlo v preteklosti do priposestvovanja, je sklenjena pogodba o služnosti vse spremenila. S podpisom notarskega zapisa so podpisniki določili obseg svoje lastnine, ne glede na knjižno ali neknjižno pridobljene pravice na spornih zemljiščih. Iz obeh pogodb izhaja, da so bili lastniki parc. št. 250/2, k. o. X (iz nje sta kasneje nastali parceli 250/6 in 250/7) tožnika in njuna sestra T. V. V zvezi z vznemirjanjem lastninske pravice (točka IV izreka) opozarjata, da je sodišče neutemeljeno ugotavljalo potek poti po parceli 250/7, k. o. X, čeprav je predmet spora vznemirjanje služnostne pravice po parc. št. 251/2, sedaj parc. št. 252/3, vse k. o. X, kjer je služnostna pot nesporno potekala. To izhaja iz dejstva, da med podpisniki pogodbe o služnosti niso bili lastniki parcel 250/4 in 250/5, zato se je služnostna pogodba nanašala samo na parcelo 251/2, vse k. o. X. Izvrševanje dogovorjene služnostne pravice je bilo možno samo z odstranitvijo starega gospodarskega poslopja, o čemer je bil med tožencem in drugim tožnikom sklenjen tudi dogovor. Sodišče prve stopnje je pri razlagi prej omenjenih pogodb napačno uporabilo materialno pravo (določbe Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ) glede razlage pogodb. Namen ustanovitve stvarne služnosti poti je zagotavljanje nemotenega prehoda, zato je bistvenega pomena odstranitev vseh ovir na poti. Sodišče je napačno ocenilo trditve tožnikov in zmotno zaključilo, da pogodbene stranke pred očmi niso imele prestavitve poti. V danem primeru se je kot obstoječa pot štela pot po parc. št. 252/3 (prej 251/2), saj se je služnostna pravica ustanavljala le po navedeni parceli, ne pa po parceli 250/7, vse k. o. X. Sodišče prve stopnje se je omejilo le na del besedila „po obstoječi poti“, pravno bolj relevantna podatka „številko parcele in širino poteka poti po navedeni parceli“ pa popolnoma prezrlo. Predlog pogodbe je pripravil toženec, zato je treba eventualno nejasna določila razlagati v korist druge stranke - tožnikov. Zaključek sodišča o tem, kje poteka služnostna pot, je v nasprotju s pogodbo o ugotovitvi služnostne pravice SV 1026/03, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnika sta v vlogi z dne 29. 1. 2010 navedla, da je oče toženca s silo ter z napadom na življenje in telo pravnega prednika tožnikov, pa tudi grožnjo le-temu s smrtjo, poskusil protipravno poseči v parcelo 250/7, k. o. X. Na te navedbe toženec ni odgovoril, zato se štejejo navedena dejstva za priznana. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je v nasprotju z določbo o prekluziji dovolilo zatrjevanje novih dejstev in izvajanje novih dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo, ne da bi za to obstajal opravičljiv razlog. To pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Nasilje in zloraba zaupanja pri pridobitvi posesti predstavljata oviro za priposestvovanje. Opozarjata, da je toženec dovoljeval služnost preko parcele 251/2, k. o. X, v predlogu je omenil le prej navedeno parcelo, ne pa tudi parcele 250/7 in se je torej zavedal, katere parcele so v njegovi lasti. Zato je izključena njegova dobra vera o tem, da je lastnik parc. št. 250/7, k. o. X. Odsotnost dobre vere pri tožencu izhaja tudi iz dejstva, da pravna prednika pravdnih strank formalno nista uredila zatrjevane menjave, tudi ne v letu 1937, ko sta zemljiškoknjižno formalno izvedla postopek poprave zarisa mejne črte. Toženec je sam sestavil predlog služnostne pogodbe in v njej kot svojo last navedel le parcelo 251/2, poleg tega pa je dal drugemu tožniku ponudbo za odkup sporne parc. št. 250/7, obe k. o. X. Tožnika grajata zaključek sodišča o priposestvovanju slednje, ker zanj ni bilo podlage v izpovedbah verodostojnih prič. V nadaljevanju pritožbe tožnika podajata obsežno dokazno oceno izpovedb prič J. K., M. P., I. Č., A. in T. R., K. Č., M. K., T. V., J. U., A. U., R. V., J. F., M. C. in A. S. Opozarjata na neverodostojnost izpovedbe toženca, že zaradi oddaljenosti dogajanja, ter spreminjanja njegove izpovedbe, kdo naj bi opravil menjavo. Če bi bila v letu 1911 res dogovorjena zamenjava parcel, stara mati tožnikov ne bi odstopila dela parc. št. 6/1, k. o. X pravnemu predniku toženca. Opozarjata na napačnost predpostavke sodišča, da obstoj spora ne pomeni, da med sprtimi osebami normalna komunikacija ni več možna. Pritožnika poudarjata, da je mirno sobivanje mogoče tudi po hudih sporih. Sodišču tudi očitata, da je napačno ugotovilo dejansko stanje in presodilo listine - aeroposnetke iz leta 1983. Pojasnjujeta razloge za svetlejše oz. temnejše lise na posnetkih, kar je povezano s samo kvaliteto fotografije. Ni splošno znano, da bi bila zaradi gnojenja trava temnejša. Za svoja sklepanja sodišče ni imelo potrebnega znanja, zato je njegova dokazna ocena napačna. Sodišče bi moralo pozvati geometra, ki bi v zvezi z aeroposnetki podal ustrezna pojasnila. Napačna je ugotovitev sodišča o nedokazanosti tožnikovih trditev glede obstoja - od leta 1963 dalje - gnojišča na parceli št. 250/7, k. o. X. Ocena fotografije, posnete okoli leta 1951, ki jo je podalo sodišče brez potrebnega strokovnega znanja, je zmotna. Za oceno oz. umestitev fotografije v prostor bi moralo sodišče angažirati izvedenca geodetske stroke, ki pa ga toženec ni predlagal. Glede priposestvovalne dobe, ki naj bi začela teči leta 1918, pojasnjujeta, da se do leta 1938 ni iztekla, saj je bil v letu 1937 opravljen popravek meje za del gospodarskega poslopja (hlev), ki ga je pravni prednik toženca zgradil na parceli tožnikovih pravnih prednikov. V letu 1937 je bila izvedena poprava meje tudi v zemljiški knjigi, zato je moralo biti pravnemu predniku toženca jasno, da ni lastnik sporne parcele. Pritožnika menita, da je sodišče prve stopnje napačno bralo zemljiškoknjižni izpisek in nepravilno zaključilo, da ni prišlo do prenumeracije parc. št. 6/1 v parcelo 250/2, obe k. o. X, ker sta obstajali istočasno. Takšno ugotovitev pa izpodbija naznanilni list 710/77. Če bi bila sklenjena menjalna pogodba, bi se v letu 1937 odmeril in prepisal celotni sporni del - sedaj parc. št. 250/7, k. o. X. Zaradi mirne ureditve spora pa je bila meja popravljena samo glede dela, s katerim je hlev toženčevega prednika segal v parcelo v lasti stare matere tožnikov. V zvezi s skalami na parc. št. 250/7, k. o. X, poudarjata, da toženec ni imel pravne podlage za njihovo nalaganje; na parcelo so postavljene protipravno, zato bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku za njihovo odstranitev. Grajata presojo sodišča glede toženčevih zatrjevanj, da je želel sporno parcelo ponovno odkupiti. Zaključek sodišča, da predniki tožnikov v času teka priposestvovalne dobe (do leta 1938) voženj in hoje po poti niso izvajali v prepričanju, da so lastniki, nima opore v listinah, niti v izpovedbah strank ali prič, saj ni nobene priče, ki bi bila živa pred letom 1938. Opozarjata, da je sodišče napačno ocenilo posamezne dokaze, izpovedi prič in da toženec ni bil v dobri veri. Zaradi napačnega zaključka, da je toženec lastnik parc. št. 250/7, k. o. X, je napačna tudi odločitev, s katero je bilo tožnikoma naloženo, da sta dolžna opustiti poseganje v lastnino toženca.

4. Pritožnika poudarjata, da je zaradi napačne odločitve glede glavnega zahtevka napačen tudi sklep o stroških. Sodišče bi moralo ugoditi vsem tožbenim zahtevkom tožnikov in glede na uspeh strank v postopku tožencu naložiti, da tožnikoma povrne stroške pravdnega postopka. Predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep v izpodbijanih točkah izrekov razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Podrejeno predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku pod točko IV. ugodi, tožbena zahtevka pod točkama V. in VI. pa zavrne, in sklep o stroških z dne 21. 1. 2016 spremeni tako, da tožencu naloži povračilo pravdnih stroškov tožnikov, vključno s pritožbenimi stroški, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožba neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP odločitvi sodišča, ki je zavrnilo pritožnikov ugovor res transacta. Bistveno je, da se v mejnem postopku N 499/99 ni urejala meja med nepremičninama s parc. št. 252/3 in 250/7, obe k. o. X, marveč meja med nepremičninami tožnikov in tretjih oseb. Sodišče pravilno opozarja, da je bil toženec pri sklenitvi sodne poravnave prisoten zgolj zaradi točke E - torej le zaradi poteka meje v določeni točki - ne pa tudi zaradi urejanja meje v ostalem delu. Pri tem je treba opozoriti na pojmovno razlikovanje med mejnikom in mejo. Toženec je bil prisoten zgolj zaradi ureditve meje v določeni točki (točka E), ne pa zaradi urejanja meje med njegovimi parcelami in parcelami tožnikov. Sklicevanje na pravno stališče sodišča v zadevi I P 1000/2000 za konkretni primer ni uporabljivo, saj je sprejeto na podlagi drugačne situacije, toženec pa niti ni bil stranka prej navedenega postopka. Pri tem ni nepomembno dejstvo, da je toženec v postopek vstopil tik pred podpisom sodne poravnave, njegova prisotnost, kot je bilo že prej poudarjeno, pa je bila potrebna zgolj zaradi ureditve meje v točno določeni točki.

8. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da velja enak ugovor (res transacta) tudi glede sklenjenega notarskega zapisa SV 1026/03 in SV 1027/03 o ustanovitvi služnostne pravice. Pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice ni moč razlagati v smislu priznanja lastništva oz. določitve obsega lastnine nepremičnin, za kar se zavzema pritožba, saj je narava služnostnih pogodb povsem drugačna. Sicer pa tožnika ustrezne trditvene podlage v tej smeri nista podala, zato so pritožbena zatrjevanja v celoti neutemeljena.

9. Sodišče je podalo prepričljivo razlago pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice glede na zapis, da je njen potek po obstoječi poti. Izhajalo je iz skladnih izpovedb oz. skice drugega tožnika ter prič, ki so izkazali, da je obstoječa pot potekala preko parc. št. 252/3, 250/4, 250/5 in 250/7, vse k. o. X. Prvo sodišče ni sledilo zatrjevanjem tožnikov, da naj bi služnostna pot - glede na pogodbo - potekala po novi trasi, ki izključuje prehod preko parc. št, 250/4 in 250/5, obe k. o. X. Takšen zaključek je prepričljiv, saj tožnika v času sklepanja služnostne pogodbe z dejstvom, da obstoječa pot poteka tudi preko parc. št. 250/4 in 250/5, obe k. o. X, sploh še nista bila seznanjena. To dejstvo je postalo znano šele v kasnejšem mejnem sporu, kar potrjujeta izpovedbi drugega tožnika in toženca. Sodišče prepričljivo argumentira, da obstoječe poti, katere trasa bi šla neposredno iz parc. št. 250/7 na parc. št. 252/3, obe k. o. X, ob sklenitvi služnostnih pogodb ni bilo, stranke pa ob sklepanju sploh niso vedele, da obstoječa pot ne poteka le preko parcel 250/2 in 251/2, obe k. o. X. Sodišče v celoti sprejema prepričljivo in logično razlogovanje prvega sodišča v točkah 70 do 85. Slednje je po skrbni dokazni oceni podalo obširno obrazložitev za svoje stališče glede poteka služnostne poti in razlago pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti. Pritrditi je stališču prvega sodišča, da celoten skup okoliščin ne izkazuje prestavitve služnostne poti, pa tudi iz služnostnih pogodb izhaja, da se služnost ustanovi po obstoječi poti. Glede na takšen zaključek so bili pravilno zavrnjeni tudi zahtevki za odstranitev ostankov gospodarskega poslopja in mrežaste ograje ter zahtevek, da je toženec dolžan v bodoče opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje z osebnimi motornimi vozili ter kmetijskimi stroji, zlasti z nalaganjem kakršnegakoli materiala. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov in ob upoštevanju trditvene podlage strank pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeni očitki, ki jih v zvezi z vznemirjanjem lastninske pravice izpostavlja pritožba (IV. točka izreka), niso utemeljeni.

10. Glede priposestvovanja lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 250/7, k. o. X, je prvo sodišče izvedlo obsežen dokazni postopek, nato pa napravilo skrbno dokazno oceno v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP ter prepričljivo zaključilo, da je toženec izkazal priposestvovanje lastninske pravice na prej navedeni parceli.

11. Sodišče prve stopnje je obširno dokazno ocenilo izpovedbe strank in prič ter podalo tudi ocene njihove verodostojnosti. Glede na kontradiktorna izpovedovanja prič, ki sta jih predlagali pravdni stranki, je dalo poudarek izpovedbama J. K. in M. P., ki z nobeno od pravdnih strank nista sorodstveno ali prijateljsko povezani. Njuni izpovedbi pa potrjujeta toženčevo zatrjevanje o sklenitvi in realizaciji menjalne pogodbe.

12. Pritožba opozarja, da je sodišče v nasprotju z določbo o prekluziji dovolilo tožencu zatrjevanje novih dejstev in izvajanje novih dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo, ne da bi za to obstajal opravičljiv razlog, in sicer v zvezi z razlogi napada toženčevega očeta na očeta tožnikov. Navedeno na pravilnost in zakonitost odločitve nima vpliva, saj nesporazumi med pravnimi predniki pravdnih strank, ki so se dogodili po poteku priposestvovalne dobe - slednjo je sodišče ugotovilo za obdobje od leta 1911 oz. 1918 do 1938 - ni relevantno. Prvo sodišče je podalo obširno in ustrezno argumentacijo glede poteka priposestvovalne dobe, zato pritožbena zatrjevanja o nasilju in zlorabi zaupanja, ki pri pridobitvi posesti predstavljata oviro za priposestvovanje, nanašata pa se na čas po poteku priposestvovalne dobe, ne morejo biti pravno upoštevna. Pritožnika v zvezi z (ne)dobrovernostjo toženca izpostavljata dejstvo, da je toženec sam pripravil predlog služnostne pogodbe, v kateri pa ni navedel parc. št. 250/7, k. o. X, preko katere bi dovoljeval služnost. To dejstvo si pritožnika razlagata na način, da se je toženec očitno zavedal, katere parcele so v njegovi lasti in mu je bilo jasno, da parc. št. 250/7 ni njegova. Vendar pa navedeno toženčevo dobre vere ne izključuje, saj je v obravnavanem primeru bistveni izkaz dobre vere za obdobje od leta 1911 oz. 1918 do leta 1938, ko je tekla priposestvovalna doba. Zato predlog služnostne pogodbe ne more imeti takšne teže, kot mu jo želita dati tožnika. Dejstvo, da pravna prednika pravdnih strank formalno nista uredila zatrjevane menjave ob zamenjavi oz. v letu 1937 in da je toženec poskušal sporno parcelo (od)kupiti, ob upoštevanju trditvene podlage strank in izvedenega dokaznega postopka ne vzbujajo dvoma v pravilnost ugotovitev prvega sodišča. 13. Pritožba zmotno meni, da za zaključek sodišča o priposestvovanju parc. št. 250/7, k. o. X ni bilo podlage v izpovedbah prič, ki jih je šteti za verodostojne. Ocena verodostojnosti prič, ki jo podaja pritožba, je subjektivna. Pritožbeno sodišče se namreč omejuje le na nadzor pravilnosti dela sodišča, ne pa na vnovično neposredno preskušanje dejanske podlage spora. Predmet izpodbijanja in preverjanja pritožbenega sodišča sta postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev. Pritožbeno sodišče na tem mestu ponovno poudarja, da v konkretnem primeru ni prišlo do kršitve proste dokazne ocene, saj je prvo sodišče upoštevalo metodološki napotek, ki ga daje 8. člen ZPP, argumentacija sodišča pa je tudi vsebinsko prepričljiva in je drugačni pogledi ter razlogovanje pritožbe ne morejo omajati. Tako ne gre za splošno znano dejstvo, da kmetje zemlje ne odtujujejo - v tem primeru niti ni šlo za odtujevanje, marveč za menjavo. Odgovor na vprašanje, zakaj bi pravni prednik tožnikov 93 m2 ob hiši in gospodarskem poslopju zamenjal za 93 m2 travnika, ponudi sodišče v 147. točki obrazložitve. Poudarilo je, da sta parcela na M. in R. (parcela tožnikov) sosednji parceli, zato je menjava parc. št. 250/7, k. o. X, za del parcele na M. tudi izkustveno prepričljiva.

14. Pritožba izpostavlja dejstvo, da ni razumnega razloga za pripovedovanje pravnih prednikov pričam o menjavi zemljišč v letu 1911, saj sta bili zamenjani majhni površini, za potrebe kmetovanja celo zanemarljivi. Pritožba poudarja, da priče odgovora na to vprašanje niso ponudile, pri tem pa pozablja, da pričam takšno vprašanje sploh ni bilo postavljeno.

15. O verodostojnosti priče J. K. se je prvo sodišče izčrpno izreklo, temu pa v celoti sledi tudi pritožbeno sodišče. Dejstvo, da je priča s sabo prinesla papir, na katerega je napisala tisto, česar se spominja in je hotela napisano prebrati, ocene prvega sodišča o njeni verodostojnosti ne zmanjšuje. Enako velja glede priče M. P. Če se priča določenih okoliščin ne spomni, to (še posebej ob upoštevanju velike oddaljenosti dogodka) ne izkazuje njene neverodostojnosti. Tudi glede butar, na katere opozarja pritožba, je prvo sodišče podalo logično in prepričljivo argumentacijo, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

16. Glede na oddaljenost tudi ni nenavadno toženčevo spreminjanje izpovedbe o tem, kdo je na strani pravnih prednikov tožnikov sodeloval pri menjalni pogodbi. Tožnika šele v pritožbi postavljata trditev o datumu smrti starega očeta in prepozno prilagata družinsko drevo, kar vse predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je sodišče ne sme upoštevati. Nenazadnje je sodišče štelo tek priposestvovalne dobe od leta 1918 dalje, kar pa pomeni, da je bil oče tožnikov takrat star že 20 let. 17. Drugačna dokazna ocena izpovedb prič in strank, ki jo ponudi pritožba, predstavlja subjektiven pogled pritožnikov na posamične izpovedbe, ne more pa omajati prepričljivega, logičnega in notranje skladnega zaključka prvega sodišča. 18. Pritožba zmotno meni, da je v zvezi z zaslišanjem J. U. prvo sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je ustrezno povzelo njegovo izpovedbo, nato pa jo dokazno ocenilo. O kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi bilo moč govoriti le v primeru, če bi sodišče izpovedbo napačno povzelo, za kar pa ne gre v izpostavljenem primeru, zato so očitki v tej smeri neutemeljeni.

19. Enako velja tudi glede izpovedbe priče R. V. To izpovedbo je prvo sodišče ocenilo kot neprepričljivo, ker je bila neskladna z med pravdnima strankama nesporno okoliščino, da je na parc. št. 250/7 že dalj časa gnojišče z betonskim oklepom, znotraj katerega je sedaj vrt, ki ga uporabljajo K., in da so na parceli že vsaj 10 let skale, ki jih je tja naložil toženec. Sodišče je pravilno povzelo njegovi izpovedbi. Med drugim jo je povzelo tudi v delu, da je na sporni parceli pot, ki sta jo uporabljali obe pravdni stranki. Same dokazne ocene o prepričljivosti izpovedbe pa ni moč uvrstiti v okvir kršitve, ki jo izpostavlja pritožba.

20. Prvo sodišče je navedlo življenjsko prepričljive razloge za svoj zaključek o neprepričljivosti zatrjevanj tožnikov glede časovne (za dobo treh let) dovolitve postavitve gnojišča tožencu oz. njegovemu pravnemu predniku, ki jih posplošena pritožbena zatrjevanja ne omajajo.

21. Pritožba zmotno uveljavlja procesno kršitev, ker je sodišče prebralo izjavo priče A. S. Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da je bila pravočasno predlagana priča F. S. in ne A. S. V pripravljalni vlogi z dne 20. 5. 2010, ki jo je toženec vložil še pred opravo prvega naroka, je pravilno navedel ime priče (A.S.), katere zaslišanje je predlagal. Ker pa je priča kasneje umrla, se je izvedel dokaz z branjem njene izjave. Pritožba pravilno opozarja, da v izjavi ni izrecnega govora o košnji tožnikovih pravnih prednikov parcele na M. Vendar pa je treba ugotovitev prvega sodišča, da so jo slednji kosili oz. jo uporabljali, povezati z izpovedbo priče J. K. Ta je izpovedal o uporabi parcele na M. v 50-ih letih prejšnjega stoletja. Bistveno v izjavi A. S. je, da je potrdila menjavo parcel in izpostavila mejo med travnikoma na M. Obenem je treba njeno izjavo povezati tudi z izpovedbami toženca ter prič I. Č., K. Č. in R. Č., ki so prav tako zatrjevali košnjo tožnikovih pravnih prednikov na M. Sicer pa je treba ponovno opozoriti, da je sodišče ugotovilo zaključek priposestvovalne dobe v letu 1938, zato razlogovanje prvega sodišča o tem, da so pravni predniki tožnikov na M. kosili tudi kasneje, nima odločilnega vpliva.

22. Prvo sodišče je dokazno oceno v zvezi z aeroposnetki iz leta 1983 napravilo v povezavi z izpovedbo toženca. Razlogovanje prvega sodišča je prepričljivo, aeroposnetki pritrjujejo toženčevi izpovedbi, celoten dokazni sklop pa posledično izkazuje sklenitev in izvršitev menjalne pogodbe. Pritožbena zatrjevanja glede aeroposnetkov predstavljajo pritožbeno novoto, saj tožnika tekom postopka nista podala ustreznega pojasnila, ki bi vzbudil dvom v toženčevo izpovedbo in dokazno oceno aeroposnetka prvega sodišča. Dokaznega predloga z izvedencem geometrom nista konkretizirala, zato je prvo sodišče svoje zaključke pravilno oprlo na pojasnila, ki jih je podal toženec.

23. Temeljno načelo, ki velja za ocenjevanje dokazov, je načelo proste presoje. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). To pomeni, da vrednost določenega dokaza ni vnaprej abstraktno določena, zato ni razloga, da sodišče ne bi - ob upoštevanju izpovedb strank in prič - sámo presojalo fotografij. Prvo sodišče je izpostavilo prepričljive razloge za svoj zaključek, da zgolj fotografija A89 ni dokaz o tem, da toženčevi pravni predniki na sporni parceli pred letom 1963 niso imeli gnojišča. Pritožbene navedbe o odsotnosti strokovnega znanja sodišča za takšno oceno niso utemeljene, saj bi - upoštevaje ostale dokaze, ki govorijo drugače - morala tožnika predlagati ustreznega izvedenca, ki bi podal natančnejšo oceno oz. umestitev fotografije v prostor.

24. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da predložena listinska dokumentacija ne izkazuje zatrjevanj tožnikov, da je v letu 1937 prišlo do popravkov mej med pravnimi predniki pravdnih strank zaradi izgradnje hleva na parc. št. 252/3, k. o. X. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da ni izkazana trditev tožnikov o preštevilčbi parc. št. 6/1 v parc. št. 250/7, obe k. o. X, saj parc. št. 250/7 tudi v letu 2003, ko se je sklepala služnostna pogodba, še ni obstajala. Predložena dokumentacija ne izkazuje, (1) kateri del mejne črte parc. št. 6/1, k. o. X, se je popravil, (2) iz katerih konkretnih razlogov in (3) v korist katere parcele. Dodatno težo ima dejstvo, da tožnika nista zatrjevala obstoja pisnega dogovora o odstopu dela parc. št. 6/1 oz. 250/7, k. o. X, toženčevim pravnim prednikom. Razlogi, ki jih v točki 160 obrazložitve izpodbijane sodbe naniza prvo sodišče, so prepričljivi in kot celota ne govorijo v prid zatrjevanjem tožnikov, da je njuna stara mati leta 1937 del parc. št. 6/1 (sedaj parc. št. 250/7) neodplačno odstopila, tako da je lahko imel pravni prednik toženca hlev v celoti na svoji parceli. Pritožba sicer pravilno opozarja, da parceli 6/1 in 250/2, obe k. o. X nista obstajali istočasno, kar pa ne vpliva na pravilnost zaključka prvega sodišča, da listinska dokumentacija zatrjevanj o neodplačnem odstopu ne izkazuje.

25. Sodišče se je opredelilo do dejstva, da je toženec želel sporno parcelo ponovno odkupiti. Razlogovanje prvega sodišča pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

26. Dejstvo, da ni bila zaslišana nobena od prič, ki bi bila živa pred letom 1938, še ne pomeni, da je zmoten zaključek prvega sodišča, da tožniki vse do leta 1938 niso izvajali kot lastniki voženj in hoje po parc. št. 250/7, k. o. X. Sodišče je trditveno podlago pravdnih strank presojalo na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je pretehtalo in ocenilo. Dokazna ocena prvega sodišča pa ni nelogična ali neprepričljiva. Tako tudi ni podana zatrjevana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj med tovrstne kršitve ne spada morebitna neprepričljiva dokazna ocena, marveč napačno povzemanje izpovedb prič oz. listin, kar pa ni značilnost obravnavanega primera.

27. Pritožbena zatrjevanja v zvezi s postopki komasacije za konkretni primer, ko se je priposestvovalna doba iztekla že v letu 1938, niso relevantna. Enako velja glede zatrjevane odsotnosti opredelitve glede naznanilnega lista št. 710/77, saj tožnika odstopa dela zemljišča v korist toženčevih prednikov nista uspela izkazati. Do pritožbenih razglabljanj glede pomembnosti zemljiške knjige pa se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo, saj pritožnika pritožbenih razlogov nista specificirala.

28. Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka, ker naj bi bila napačna odločitev glede glavnega zahtevka. Pritožbeno sodišče je v celoti pritrdilo odločitvi prvega sodišča, zato je pravilna tudi stroškovna odločitev. Njeni višini in posamičnim postavkam pa pritožba ne oporeka.

29. Glede na obrazloženo je odločitev prvega sodišča materialnopravno pravilna. V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30. Pravdni stranki do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni (154. in 155. člen ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona). Tožnika s pritožbo nista uspela, odgovor toženca pa ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, zato stroške, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo, nosi sam.