Jedro

Izpodbijana odločba je bila sprejeta na podlagi nepopolnega zapisnika, ki ga je podpisal kontrolor in dopisa, ki ga je sestavil kot prilogo k zapisniku. Tožeča stranka s tem zapisnikom ni bila seznanjena, niti ni bila seznanjena z dopisom kontrolorja in se zato o dokazih, na katerih je upravni organ prve stopnje utemeljil svojo odločitev, ni imela možnosti izjaviti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33101-5018/2015/6 z dne 1. 3. 2016 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je kot lastnik kmetijskega gospodarstva dne 10. 3. 2015 vložila pri Agenciji RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ, tudi upravni organ prve stopnje) zbirno vlogo za leto 2015, v kateri je uveljavljala zahtevek za plačilo za ukrep Plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami za leto 2015 (v nadaljevanju zahtevki OMD). Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zahtevek OMD tožeče stranke zavrnil (1. točka izreka). Odločil je, da pritožba ne zadrži izvršitve (2. točka izreka) in da posebni stroški v postopku niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel, da tožeča stranka pooblaščeni osebi ni omogočila izvedbe pregleda navzkrižne skladnosti na kraju samem, zato se plačilo ukrepa OMD, skladno s petim odstavkom 136. člena in 150. člena Uredbe o ukrepih kmetijsko-okoljska-podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (v nadaljevanju Uredba OMD), četrtim odstavkom 16. člena Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2015 (v nadaljevanju Uredba IAKS) in 59. členom Uredbe 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta, v celoti zavrne.

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo št. 33101-61/2016/3 z dne 21. 6. 2016 pritožbo tožeče stranke zoper odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnilo. V obrazložitvi je povzelo vsebino opomb kontrolorja k zapisniku o pregledu z dne 5. 3. 2015. Ugotovilo je, da je bila tožeča stranka o pregledu obveščena dne 3. 3. 2015, s svojim ravnanjem pa je dne 5. 3. 2015 pregled onemogočila. Sklicuje se na sodbo sodišča EU, št. C-536/2009 z 21. 12. 2009, iz katere izhaja, da so preprečitev pregleda tako namerna dejanja, kot tudi vsako dejanje ali opustitev, ki ga je mogoče pripisati malomarnosti in s katerim je preprečen pregled. Tožeča stranka je pregled preprečila s svojim aktivnim ravnanjem, zato zapisnik ob pregledu ni bil izdelan. Kot neutemeljen je zavrnil ugovor tožeče stranke glede kršenja procesnih pravic. Tožeča stranka je bila ob vložitvi vloge, s katero je uveljavljala neposredna plačila za leto 2015, seznanjena z dolžnostjo, da mora zaradi ugotavljanja navzkrižnih skladnosti dopustiti izvedbo pregleda na kraju samem in posledicami, če tega ne bo storila.

3. Tožeča stranka izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje zaradi kršitve pravil postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je pri odločanju o njeni vlogi prišlo do kršitve procesnih in materialnih pravic ter v posledici do napačne ugotovitve dejanskega stanja. Na kmetiji je imela že večkrat različne kontrole, ki so doslej ugotovile pravilno izvajanje ukrepov. Pri kontrolah je vedno sodelovala in ob kontroli tudi prejela zapisnik, na katerega je lahko podala svoje pripombe, ki so se zapisale na zapisnik. Zapisnik je s tem postal pismen dokaz o poteku in vsebini kontrole na kmetijskem gospodarstvu. V obravnavanem primeru kontrola ni bila najavljena njej osebno, pač pa je to bilo izvedeno preko sovaščana A.A., kar ni običajna praksa. S kontrolorjem je ob pregledu dne 5. 3. 2015 ves čas sodelovala. Pomagala mu je preverjati ušesne številke živali, izmerila je površino hleva, preverila površino zemljišč. Ob pregledu pisne dokumentacije pa je prišlo do neprimerne komunikacije s strani kontrolorja. Zanika, da ne bi dopustila izvedbe kontrole, saj sta s kontrolorjem skupaj pregledovala njeno kmetijsko gospodarstvo. Pomen kontrole ji je poznan in pozna tudi svoje obveznosti, zato je bila prepričana, da se bo kontrola nadaljevala bodisi takoj ali v času, ki bi ga določil kontrolor, kar ji je le ta zatrdil, vendar pa do nadaljevanja kontrole ni prišlo. O kontrolnih aktivnostih kontrolorja ni prejela nobenega zapisnika, s čemer so bila kršena določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), Zakon o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in podzakonski akti. Pred izdajo izpodbijane odločbe z vsebino zapisnika in mnenjem kontrolorja ni bila seznanjena, s tam pa ji je bila odvzeta možnost, da bi se o tem izjavila in zato ni mogla zaščititi svojih pravic in interesov, niti ji ni bila dana možnost, da predstavi svoj vidik izvedbe kontrole. Ugotovitev tožene stranke, da kontrole ni dopustila, je napačna. Odhod kontrolorja, ki je najavil, da se bo vrnil v nekaj dneh, ne more predstavljati glavnega kriterija za zavrnitev njene vloge.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Vztraja pri obrazložitvi drugostopenjske odločbe in poudarja, da preprečitev kontrole niso samo aktivna dejanja, pač pa tudi dejanja ali opustitve, ki jih je mogoče pripisati malomarnosti kmeta. Tožeča stranka je s svojim ravnanjem onemogočila izvedbo kontrolnega pregleda. Procesne pravice tožeče stranke niso bile kršene, saj zapisnik o kontroli ni mogel biti izdelan, tožeča stranka pa je vedela kakšne so posledice, če kontrolo onemogoči. K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Upravni organ prve stopnje svojo odločitev opira na 16. člen Uredbe IAKS, ki v četrtem odstavku določa, da se vloge za pomoč in zahtevki za plačilo zavrnejo, če upravičenec ali njegov pooblaščenec prepreči izvedbo pregleda na kraju samem, zlasti tako, da ne dovoli ali ne omogoči izvedbe pregleda. Iz upravnega spisa izhaja, da je kontrolor ob ogledu sestavil zapisnik 100347510/CC/1/1, ki je bil le delno izpolnjen in podpisan le s strani kontrolorja. Zapisniku je bil priložen dopis z dne 6. 3. 2015, v katerem kontrolor opisuje kako je potekal ogled, ki je bil prekinjen zaradi ravnanja tožeče stranke. Zaradi preprečitve pregleda je nato upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožeče stranke za plačilo. Tožeča stranka je tako v pritožbi, kot tudi v tožbi ugotovitvam tožene stranke oporekala ter ugovarjala, da ji ni bila dana možnost izjave, v kateri bi opisala svoje videnje dogajanja ter da v zadevi ni bil sestavljen zapisnik, na katerega bi lahko podala svoje pripombe. Smiselno ugovarja, da so bila v postopku bistveno kršena pravila postopka.

7. Postopek odločanja o zahtevkih za neposredna plačila v kmetijstvu ureja IV. poglavje ZKme-1 kot posebni upravni postopek. Pred odločanjem o zahtevkih se izvrši kontrola na kraju samem z namenom, da se ugotovijo dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev (prvi odstavek 36. člena ZKme-1). Kontrolor pri kontroli na kraju samem postopa v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek in o opravljeni kontroli sestavi zapisnik (9. odstavek 36. člena ZKme-1), kar pomeni, da mora, poleg pravil, ki jih določa ZKme-1, upoštevati tudi določbe ZUP.

8. Eno izmed temeljih načel upravnega postopka je načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP). Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS je v sklepu, opr. št. X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015, sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal. Izpodbijana odločba je bila sprejeta na podlagi nepopolnega zapisnika, ki ga je podpisal kontrolor in dopisa, ki ga je sestavil kot prilogo k zapisniku. Tožeča stranka s tem zapisnikom ni bila seznanjena, niti ni bila seznanjena z dopisom kontrolorja in se zato o dokazih, na katerih je upravni organ prve stopnje utemeljil svojo odločitev, ni imela možnosti izjaviti. V postopku izdaje izpodbijane odločbe je bila tako kršena pravica tožeče stranke do izjave, kar je absolutno bistvena kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

9. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo moral upravni organ prve stopnje ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti tako, da bo tožečo stranko seznanil z vsemi dejstvi in okoliščinami in ji dal možnost, da se o njih izjavi, nato pa ponovno odločiti o njenem zahtevku.

K točki II izreka:

10. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Stroške postopka je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, saj je bila zadeva rešena na seji, tožeča stranka pa v postopku ni imela pooblaščenca. Sodno takso bo sodišče tožeči stranki vrnilo po uradni dolžnosti.