Jedro

Ločiti je treba med vzročno zvezo med ravnanjem povzročiteljev škode in škodnim dogodkom na eni ter vzročno zvezo med škodnim dogodkom in obsegom škode, ki je zaradi tega dogodka nastala, na drugi strani. Pravno nedvomno zelo pomembno „dejstvo kose v tožnikovem avtomobilu“, sodi k presoji slednje. Ni dvoma, da „dejstvo kose“ ni mogoče pripisati povzročitve prometne nesreče, je pa to v končni konsekvenci privedlo do bistveno hujših škodnih posledic, kot bi nastopile sicer. V tem oziru je skrajno malomarna namestitev in prevažanje nezavarovanega dolgega, ostrega predmeta v notranjščini avtomobila na način, za katerega je povsem jasno, da lahko že ob lažjem trku privede do hudih poškodb voznikovih vitalnih telesnih delov, mutatis mutandis primerljiva z vožnjo avtomobila brez pripetega varnostnega pasu ali z vožnjo motorja ali kolesa z motorjem brez varnostne čelade.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženko zavezalo k plačilu 2.694,25 € (prej 645.650 SIT) odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči, v kateri je bila poleg njega udeležena tudi zavarovanka toženke. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval dodatnih 52.846,71 € odškodnine) je zavrnilo. Presodilo je, da je tožnik odločilno prispeval k nastanku škode, in odgovornost za škodo razdelilo med pravdni stranki v razmerju 15 % : 85 % v tožnikovo breme.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je bila s koso v tožnikovem avtomobilu pretrgana vzročna zveza med ugotovljeno malomarno vožnjo zavarovanke toženke in tožnikovo škodo. Prav tako je po njegovem zmotno, da sta sodišči vprašanje temelja reševali izključno z vidika nastalih škodnih posledic, tj. le z upoštevanjem obsega nastale nepremoženjske škode, namesto da bi prvenstveno ugotovili, kje, pri tožniku ali pri zavarovanki toženke, je tičal primarni oziroma odločilni vzrok, zaradi katerega je prišlo do nezgode. Šele na tej podlagi bi bilo namreč mogoče napraviti materialno pravilen zaključek o prispevku vsakega od udeležencev k nezgodi. Delež odgovornosti posameznega udeleženca prometne nesreče po temelju, nadaljuje, se ne more presojati po tem, kaj je kateri od udeležencev imel v svojem vozilu, pač pa po tem, kdo od njiju je odločilno prispeval, da je do nezgode prišlo. In dejstvo je, da je primarni oziroma odločujoči razlog v ravnanju oziroma opustitvi zavarovanke toženke, saj do nezgode ne bi prišlo, če bi vozila po svojem voznem pasu in ne bi kršila cele vrste določb cestnoprometnih predpisov. Meni tudi, da bi bilo treba pri presoji soodgovornosti obenem upoštevati, da se del ceste, na katerem je prišlo do nezgode, nahaja neposredno ob hišah, zato bi bila zavarovanka toženke morala pričakovati, da s hišnih dvorišč na cesto tu in tam zavozi tudi kakšno vozilo. Vendar se sodišče druge stopnje s temi okoliščinami ni ukvarjalo, ampak je svoj zaključek o soodgovornosti zgradilo zgolj na ''dejstvu kose''. Ta je res nevarna stvar, ko vrši svojo funkcijo, ko je položena v vozilu, pa zaradi nje nevarnost nezgode ni povečana, zato ne more biti v vzročni zvezi z nastankom nezgode. Sprašuje se, ali vožnja s hitrostjo 3 km/h, kar je za polovico manj od hitrosti povprečnega pešca, sploh predstavlja premikajoče se vozilo v smislu določil 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sam trdi, da ne in da vzvratna vožnja s tolikšno hitrostjo predstavlja šele manever voznika, da bo začel z vožnjo. S sklicevanjem na pritožbene navedbe izpodbija tudi višino prisojene odškodnine.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pri prometnih nesrečah pogosto škoda ne nastane zaradi enega samega vzroka, pač pa je posledica koincidiranja večih vzrokov, ki delujejo v istem času in prostoru in ki imajo praviloma različen pomen ter različno težo oziroma različno stopnjo usodnosti (vpliva) glede nastanka škodne posledice. Tako je tudi v tej zadevi.

7. Vzročno mrežo, enovit prostor in čas škodnega dogodka torej, v predmetnem primeru tvorita oba sklopa nedopustnih ravnanj, tako tožnika kot zavarovanke toženke. Slednja je v tožnika trčila, ker je vozila preveč po levi strani vozišča, zaradi česar ji je bil odvzet substančen del reakcijskega časa, ki bi ga imela na razpolago za varno ustavljanje pred oviro, če bi vozila, kot je prav, se pravi po svojem, desnem delu cestišča. Toženec pa je ravnal nepravilno, ker je navkljub izrazito nevarnemu tovoru v avtu postopal izrazito neskrbno – na slepo, ne da bi za varno vključevanje v promet sploh iskal pomoč tedaj prisotnih na dvorišču (ki bi mogli stopiti k cesti in opozarjati tožnika na promet), s katerega je speljeval, je lezel vzvratno na glavno cesto, in to s koso za kombajn, ki je štrlela pol metra iz prtljažnika njegovega avtomobila, pri čemer bi, da bi sploh lahko kakorkoli videl na cesto, moral s skrajno točko vozila kar za 1,7 m zavoziti v vozišče. 8. Nobenega dvoma ni, da je narava teh ravnanj take ravni, da ju je v okviru mreže konkretnih okoliščin z večjim ali manjšim škodnim potencialom mogoče opredeliti kot neposredne, odločilne, s tem pa pravnorelevantne vzroke za nastop škodnega dogodka. Nesrečo sta torej povzročila oba, tožnik in zavarovanka toženke. Odločilni vzrok za nesrečo pa je, kot sta presodili že nižji sodišči, vendarle najti v tožnikovem neskrbnostnem prispevku. Tožnik je bil namreč tisti, ki se je vključeval v promet z dvorišča na prednostno cesto, ne da bi se bil prej prepričal, ali lahko to varno stori oziroma ne da bi v tej smeri s pomočjo tretjega ali kako drugače karkoli ukrenil(1), z iz prtljažnika proti sredini ceste štrlečim delom kose pa je k nevarnosti trka le še dodatno prispeval. Poleg tega je pripisovanje večjega odgovornostnega deleža udeležencu prometne nesreče, ki je prekršil pravila vključevanja z neprednostne na prednostno cesto, napram drugemu udeležencu, ki, četudi nepravilno, vozi po prednostni cesti, v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS že lep čas ustaljeno(2). Po navedenem revizijsko sodišče odgovornostno razmerje med tožnikom in zavarovanko toženke glede same povzročitve nezgode ocenjuje z ⅔ : ⅓ v tožnikovo breme.

9. Vendar s tem zadeva še ni zaključena. Ločiti je namreč treba med vzročno zvezo med ravnanjem povzročiteljev škode in škodnim dogodkom na eni ter vzročno zvezo med škodnim dogodkom in obsegom škode, ki je zaradi tega dogodka nastala, na drugi strani. In pravno nedvomno zelo pomembno ''dejstvo kose v tožnikovem avtomobilu'', kot ga priložnostno imenuje pritožbeno sodišče, sodi k presoji slednje. Ni dvoma, da ''dejstvu kose'' ni mogoče pripisati povzročitve prometne nesreče, je pa to v končni konsekvenci privedlo do bistveno hujših škodnih posledic, kot bi nastopile sicer. V tem oziru je skrajno malomarna namestitev in prevažanje nezavarovanega dolgega, ostrega predmeta v notranjščini avtomobila na način, za katerega je povsem jasno, da lahko že ob lažjem trku privede do hudih poškodb voznikovih vitalnih telesnih delov (tožnik rezila kose, katerega sprednji konec je bil namestil pod armaturno ploščo svojega avtomobila, ni z ničimer zavaroval in tudi ne utrdil), mutatis mutandis primerljiva z vožnjo avtomobila brez pripetega varnostnega pasu ali z vožnjo motorja ali kolesa z motorjem brez varnostne čelade. Izrazito povečan nevarnostni potencial, ki ga je tožnik na ta način ustvaril, in substanca presežne škode, ki je nastala z njegovo sprostitvijo oziroma uresničitvijo, zato ne more iti v breme toženke, pač pa v obliki sorazmernega zmanjšanja višine odmerjene mu odškodnine obremenjuje tožnika (192. člen ZOR).

10. Če je odgovornost za goli nastanek škodnega dogodka porazdeljena v razmerju ⅔ : ⅓ v toženkino korist, praktično izključne zasluge tožnika za to, da je nastala takšna in tolikšna škoda, kot je (huda, težka nepremoženjska škoda), to razmerje z vidika prisoje odškodnine zvišujejo še za dodatnih 20 % v tožnikovo breme. Ko je tako, je lahko zaključek en sam: pravnomočna odločitev, ki odgovornost za škodo med pravdnima strankama razmejuje v razmerju 85 % : 15 % v tožnikovo breme, je materialnopravno pravilna.

11. Tožnik v reviziji problematizira tudi vprašanje vsebine pravnega standarda premikajočega se vozila, češ, ali je njegovo vključevanje v promet s hitrostjo največ 3 km/h sploh mogoče šteti za premikanje vozila. Odgovor je vsekakor da. Ko gre za premikanje vozila z obratovanjem motorja in ob usmerjanju voznika z namenom zavoziti z dvorišča na lokalno cesto, o premikajočem se vozilu v smislu 178. člena ZOR ne sme biti dvoma. Za umestitev pod ta pravni standard namreč po stališču pravne teorije, ki mu revizijsko sodišče pritrjuje, zadošča že dejstvo, da se vozilo premika oziroma giblje, četudi brez sile motorja (npr. po klancu navzdol).(3)

12. V zvezi z revizijskim izpodbijanjem sodbe pritožbenega sodišča v delu, ki se nanaša na višino odškodninske odmere, revizijsko sodišče pojasnjuje, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno drugostopenjsko sodbo, katerega obseg in razlogi izpodbijanja so v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom zoper prvostopenjsko sodbo bistveno omejeni. Zato za utemeljevanje revizije ne zadostuje sklicevanje na pritožbene navedbe, pač pa revizijsko sodišče upošteva le tiste ugovore, ki in kolikor so utemeljeni v sami reviziji. Ker tožnik temu razpravnemu standardu glede višine odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode v reviziji ni zadostil, se revizijsko sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo.

13. Po navedenem uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. 38. in 39. člen Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. l. SFRJ, št. 50/88 in nasl.).

Op. št. (2): Tako npr. zadeve II Ips 872/94, II Ips 187/96, II Ips 366/2003 in II Ips 639/2004. Op. št. (3): Glej Plavšak, Juhart in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 881.