Jedro

Toženka ni motilka, saj tožnik (tudi) ni niti dokazoval, da bi bilo motilno dejanje, katerega je storila mati toženke, izvršeno v toženkino korist. Za toženkino legitimacijo ne zadostuje dejstvo (formalnega) lastništva poslovnega prostora. Tožba zaradi motenja posesti je dajatvena in ne ugotovitvena, zato sama ugotovitev motenja posesti nima nobenega smisla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala ugotovitev motenja soposesti skupnega poslovnega prostora št. 6, v izmeri 53,60 m2 in v etaži 37,30 m2, na naslovu P... 26, K..., ker je toženka S. Z. 1.10.1997 na vhodnih vratih zamenjala ključavnico ter s tem tožniku onemogočila vstop v poslovni prostor ter fizično in gospodarsko oblast nad poslovnim prostorom. Nadalje je tožeča stranka zahtevala tudi vzpostavitev prejšnjega stanja s tem, da se zamenjana ključavnica nadomesti s prejšnjo ali pa se tožeči stranki izroči ključ nove ključavnice, predlagala pa je tudi prepoved takšnih in podobnih bodočih posegov ter povrnitev njenih pravdnih stroškov. Sodišče je zavrnilo tudi drugi tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka prav tako zahtevala ugotovitev motenja posesti tožnika, tokrat stanovanja, ki ga je toženka S. Z. storila s tem, da je v času med 23.3.1998 in 27.3.1998 na vhodnih vratih stanovanja številka 23 v tretjem nadstropju v bloku na L... 5, K..., zamenjala ključavnico vhodnih vrat in varnostnega zapaha na teh vratih. Predlagala je tudi vzpostavitev prejšnjega stanja s tem, da ji tožena stranka izroči ključ nove ključavnice vhodnih vrat, kakor tudi ključ nove ključavnice varnostnega zapaha. Predlagala je tudi prepoved takšnih in podobnih bodočih posegov ter povrnitev pravdnih stroškov. Na koncu pa je sodišče še odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 132.900,00 SIT, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh zakonitih pritožbenih razlogov, pri čemer predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču v nov postopek. Pritožnik se ne strinja z zaključkom sodišča, da ni upravičen tožilec, ker ni imel posesti spornega poslovnega prostora v času, ko je do motenja prišlo. Tožnik je namreč na obravnavi povedal, da je vse v zvezi z lokalom urejal sam, poskrbel je za pridobitev uporabnega dovoljenja, prav tako se je tudi sam dogovarjal za oddajo poslovnega prostora najemniku v najem, pri čemer je najemnik o odpovedi najema sproti obveščal tudi tožnika. Do teh izjav se sodišče v obrazložitvi ni opredelilo, pač pa je sledilo le navedbam tožene stranke. Ne strinja se tudi z zaključkom, po katerem toženka ni pasivno legitimirana, ker naj bi posest motila njena mati. Res je mati toženke urejala zadeve po odpovedi najemnega razmerja in je poskrbela za zamenjavo ključavnice na poslovnem prostoru, vendar je vse skupaj naredila po naročilu svoje hčerke toženke in brez izrecnega pristanka tožnika. Tožnik, prav tako tudi toženka, v času najema res nista imela ključev poslovnega prostora, se je pa tožnik dostikrat oglasil v prostorih, ko je bil tam najemnik, poleg tega je imel tožnik ves čas najema prvotne ključe poslovnega prostora in je pričakoval, da bo po odpovedi najema, ko bo najemnik že opustil posest nad poslovnim prostorom, s temi ključi lahko prišel v navedene poslovne prostore. To pa mu je tožena stranka preprečila. Poleg tega tudi ne drži navedba tožene stranke, da je najemnino pobirala njena mama, saj sta imela tožnik in toženka dogovor, da se najemnina od poslovnega prostora uporablja za skupno preživljanje njune hčere. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo nekdanjega najemnika B. R., katerega zaslišanje je z dokaznim sklepom dopustilo, nato pa zaključilo obravnavo, ne da bi razveljavilo sprejeti dokazni sklep in ne da bi zaslišalo predlagano pričo. Navedena priča bi lahko povedala dejstva v zvezi z odpovedjo najema in v zvezi s tem, da se je tožnik dogovarjal z njim o sklenitvi najema ter da je tudi kasneje prihajal v navedene poslovne prostore. Kar pa se tiče zavrnitve tožbenega zahtevka v zvezi z motenjem posesti stanovanja, se tožnik ne more strinjati z ugotovitvijo sodišča, da ugotovitev motenja sama zase nima nobenega pomena. V času vložitve tožbe je bilo namreč sporno stanovanje še v posesti tožnika in ker je s strani toženke prišlo do motenja njegove posesti na stanovanju, je upravičeno vložil tožbo. S samo vložitvijo tožbe in kasneje med postopkom so mu nastali dokaj visoki pravdni stroški in v kolikor bi bilo njegovemu zahtevku ugodeno, bi mu morala toženka povrniti pravdne stroške. Stanovanje je bilo odtujeno šele med postopkom, zaradi zavrnitve zahtevka s strani sodišča pa mora sedaj on povrniti pravdne stroške toženki in ne ona njemu, čeprav mu jih je povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Glede na navedeno ima torej sama ugotovitev motenja posesti za tožnika velik pomen, nenazadnje najmanj zaradi povrnitve njegovih pravdnih stroškov. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, ker pa predstavlja pritožba proti sklepu enostransko pravno sredstvo (člen 381. ZPP/77), je pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Pritožba ni utemeljena. K zavrnitvi tožbenega zahtevka glede motenja posesti poslovnega prostora: Pritožnik ima sicer po vsej verjetnosti prav, da prvostopno sodišče dejanskega stanja glede obstoja posesti tožeče stranke nad poslovnim prostorom ni pravilno ugotovilo, vsekakor pa ga je zaenkrat ugotovilo nepopolno, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja s pritožbenim očitkom, da se sodišče ni opredelilo do tistega dela izpovedbe tožnika, v katerem opisuje svoja posestna dejanja, pač pa je neobrazloženo sledilo zgolj drugačni toženkini izpovedbi. Pritožnik ima nadalje tudi prav, da bi bilo potrebno za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja zaslišati tudi nekdanjega najemnika. Vendar je vse povedano brez pomena, zato se pritožbeno sodišče s tem delom pritožbe, ki graja pomanjkanje tožnikove aktivne legitimacije, posebej ne ukvarja, saj je odločitev prvostopnega sodišča glede pomanjkanja toženkine pasivne legitimacije brez dvoma materialno pravno pravilna. Ker torej toženka za spor ni pasivno legitimirana, seveda to zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka in se z vprašanjem aktivne legitimacije ni potrebno več ukvarjati. Sam tožnik je izrecno povedal, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da je lokal prevzela mati toženke in takoj potem, ko je bil lokal s strani najemnika izpraznjen, tudi zamenjala ključavnico vhodnih vrat lokala, toženko pa toži le iz razloga, ker je lastnica lokala in zato tudi formalno odgovorna, prvostopnemu sodišču niti ni preostalo drugega, kot da ugotovi, da toženka ni motilka, saj tožnik (tudi) ni niti dokazoval, da bi bilo motilno dejanje, katerega je storila mati toženke, izvršeno v toženkino korist, zlasti glede na vlogo, ki jo je pri odpovedi poslovnega prostora ter pri menjavi ključavnice poslovnega prostora odigrala mati toženke. Prav tako ni dokazoval, da ima poslovni lokal po storitvi motilnega dejanja v posesti (spet) toženka. Pritožbeno zatrjevanje pa, "da je vse skupaj mati toženke naredila po naročilu svoje hčerke - toženke", pa ne more vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovitve prvostopnega sodišča o pomanjkanju toženkine stvarnopravne legitimacije, saj navedena pritožbena trditev predstavlja dosedanjim trditvam nasprotno in zato povsem neprepričljivo trditev, očitno prilagojeno potrebam pravdanja tožeče stranke, ko je iz razlogov prvostopnega sklepa izvedela, da za toženkino legitimacijo ne zadostuje dejstvo (formalnega) lastništva poslovnega prostora. Poleg tega pritožnik glede svoje nove trditve tudi ne ponudi nobenega dokaza, kar bi po členu 352/I ZPP/77 moral storiti, v kolikor bi želel uspeti z na novo zatrjevanim dejstvom. Dokaz z zaslišanjem priče B. R. pritožnik namreč ponuja v zvezi z dokazovanjem svoje aktivne legitimacije, je pa tudi sicer popolnoma jasno, da ta priča niti ne bi mogla vedeti ničesar o na novo zatrjevanem naročilu toženke svoji materi v zvezi z zamenjavo ključavnice na poslovnem prostoru. Ker je torej sodišče prve stopnje dejstva, potrebna za pravilno ugotovitev legitimacije tožene stranke, pravilno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je nato tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrnilo, pri čemer tudi ni storilo nobene uradno upoštevne kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje pod točko I (2. točka 380. člena ZPP/77). K zavrnitvi tožbenega zahtevka glede motenja posesti stanovanja: S svojim, v pritožbi izraženim nestrinjanjem z ugotovitvijo sodišča, da sama ugotovitev motenja posesti nima nobenega pomena, ko pa je bilo v času vložitve tožbe sporno stanovanje še v posesti tožnika, se zgolj izkaže, da pritožniku ni znana pravna narava motenjske tožbe niti dejstvo, da sodišče razsodi o zadevi po stanju ob zaključku glavne obravnave. Glede na to, da je toženka med posestno pravdo stanovanje prodala, je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja , posledično pa tudi prepovedni zahtevek, zavrnilo ne glede na določbo 1. odstavka 195. člena ZPP/77, ker bi bil sklep sodišča o ponovni vzpostavitvi posesti proti toženki neizvršljiv, poleg tega tožnik v posestnem sporu tudi nima možnosti restitucijskega zahtevka prilagoditi novo nastali situaciji in namesto njega na primer zahtevati od tožene stranke plačilo odškodnine (1. odstavek 441. člena ZPP). Posledično pa je prvostopno sodišče storilo prav, ko je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev motenja posesti stanovanja iz razloga, ker je tožba zaradi motenja posesti dajatvena in ne ugotovitvena, zato sama ugotovitev motenja posesti nima nobenega smisla, saj se le z dajatvenim (vzpostavitvenim) delom sklepa uresničuje posestno varstvo. Pravzaprav ugotovitveni del zahtevka sploh ni (nujno) potreben. Na podlagi povedanega je že tudi odgovorjeno pritožniku, da ne more imeti pravne koristi samo po ugotovitvi motenja, kot zmotno zatrjuje v pritožbi, kot je videti zlasti zaradi povrnitve pravdnih stroškov tožene stranke. V zvezi s tem je potrebno pritožnika opozoriti, da v kolikor bi svojo motenjsko tožbo v zvezi s stanovanjem umaknil takrat, ko je za prodajo zvedel, bi trpel manj pravdnih stroškov, zlasti pa je potrebno še poudariti, da ker je o zadevi meritorno odločeno, ne more biti kriterij glede odločitve pravdnih stroškov upravičenost tožbe, pač pa končni uspeh v pravdi v skladu s členom 154/1 ZPP/77. Ker je torej tožnik v tej pravdi propadel, je pravilna in logična odločitev prvostopnega sodišča, da mora nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Na podlagi povedanega se izkaže pritožbena trditev, da bi prvostopno sodišče moralo zaradi tožnikovega interesa vendarle ugotoviti motenje posesti, za pravno zmotno. Prvostopno sodišče torej ni storilo smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena v zvezi z 2. odstavkom 187. člena ZPP/77.