Jedro

Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da kaznivo dejanje goljufije izrecno predvideva položaj, ko storilec oškodovanca zavestno pusti v zmoti glede določenega dejstva, kar pomeni, da je bil v zmoti še pred škodljivim poslom, ki je pomemben z vidika oškodovanca, da privoli v zanj škodljivi pravni posel. O goljufivem namenu kot znaku kaznivega dejanja je mogoče govoriti v primeru, ko bi storilec že ob sklenitvi pravnega posla (izposoja denarja) imel namen, da izposojenega denarja ne bo vrnil. Ta znak kaznivega dejanja mora sodišče presojati z vidika vseh okoliščin tega primera. V novem sojenju sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča RS, zaradi česar je utemeljena pritožbena navedba o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku oziroma pred spremenjenim senatom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek: (1) da se kot nezakonita odpravita sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ...z dne 21. 11. 2014 in št. ... z dne 14. 1. 2015; (2) da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 11. 2014, ki je postala dokončna dne 28. 1. 2015, nezakonita, in da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še vedno traja z vsemi pravicami iz njene pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 7. 2008, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja, v 8 dneh pod izvršbo; (3) da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za obdobje od 29. 1. 2015 do vrnitve na delo prijaviti v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter ji obračunati nadomestilo plače za čas od 1. 12. 2014 do vrnitve na delo v višini bruto plače, ki bi bila obračunana, če bi delala, plačati predpisane davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega nadomestila plače od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh pod izvršbo in (4) da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopke z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila v 8 dneh, pod izvršbo (točka I izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter skladno s 356. členom ZPP odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom oziroma senatom. Navaja, da mu je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da naj bi s prikrivanjem dejanskih okoliščin, da mu je ime A.A., spravil oškodovanko B.B. v zmoto ter jo s tem zapeljal, da mu je ta v škodo svojega premoženja posodila 1.800,00 EUR. Ta očitek je tožena stranka utemeljevala z dejstvi, ki so se nanašala na predstavljanje tožnika z imenom A.A. v obdobju od decembra 2012 do februarja 2013. Navaja, da iz dokaznega postopka ne izhaja vzročna zveza med lažnim prikazovanjem oziroma prikrivanjem dejanskih okoliščin in nastankom škode kot zakonskim znakom kaznivega dejanja goljufije, in sicer, da naj bi oškodovanka tožniku posodila denar, ker jo je tožnik preslepil oziroma ustvaril zmotno predstavo, da mu je ime A.A. namesto C.C.. Iz izvedenih dokazov ni razvidno, da če tožnik oškodovanki ne bi prikril resnične identitete, mu le-ta ne bi posodila denarja, oziroma, da je bilo prikrivanje tožnikovega resničnega imena razlog za sporno posojilo. Navaja, da B.B. tožnikova prava identiteta ni bila pomembna in ni vplivala na to, da mu posodi denar, saj je izpovedala, da je menila, da je tožniku ime A., priimka pa niti ni vedela in tožnika o priimku sploh ni vprašala. Za priimek je izvedela takrat, ko je bil napisan dokument o posojilu. Pisni dokument pa sta tožnik in B.B. napisala ob drugem posojilu v višini 1.000,00 EUR. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni jemal partnerskega razmerja z B.B. resno in spoštljivo, temveč naj bi ga izkoristil v goljufive namene. Pritožba opozarja, da iz policijskega zapisnika z dne 21. 11. 2014 izhaja, da sta bila z B.B. ves čas od prejema do vračila posojila v stiku. Tožnik je bil celotno obdobje izsledljiv, B.B. je vedela, kje tožnik živi in dela, kakšen avto ima, skratka, če bi tožnik vzpostavil razmerje z njo zgolj z namenom goljufije, ne bi z njo ohranjal stikov. Sodišče prve stopnje pavšalno in napačno zaključi, da naj bi se ji posmehoval, saj je v izjavi na Policiji pripomnila, da naj bi ji tožnik posmehljivo rekel, da je na potrdilu napisan drugačen znesek posojila, ne pa da se ji je sicer posmehoval. Tožnik je na naroku pojasnil, da navedbe glede posmehljivih pripomb ne držijo. Iz potrdila tudi ne izhaja, da bi bil znesek napačno napisan. B.B. je ves čas razpolagala z njegovo telefonsko številko, zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik uporabljal več telefonskih številk, ne potrjuje goljufivega namena. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje o izmikanju telefonskim pogovorom oziroma stikom zaradi nevračila posojila. Razlog ni bil nevračilo dolga, temveč težave v razmerju. Navaja, da sta si tožnik in B.B. sama izbrala način njunega druženja, da je bil zanju sprejemljiv in prostovoljen. Nadalje navaja, da je na prvem potrdilu, ki ga je tožnik sestavil ob prejemu posojila v višini 1.000,00 EUR, napisal tudi tak znesek. Na drugem potrdilu je mogoče znesek res napisan nečitljivo, mogoče pa je razbrati 1.800,00 EUR, kot sta znašali obe posojili in ne 100,00 EUR ali 1.000,00 EUR, kot to napačno navaja sodišče prve stopnje. Zato iz listin ne izhaja, da bi tožnik na potrdila napisal napačen znesek. Z napačnim imenom se je tožnik predstavil izven službe, v prostem času. Zato je napačen zaključek sodišča prave stopnje, da tožnik ni ustvarjal napačne identitete zaradi vzpostavitve intimnega razmerja. Vsi izvedeni dokazi kažejo, da namen napačne identitete ni bil v pridobitvi premoženjske koristi oziroma oškodovanju, temveč v tem, da bi tožnik z B.B. stopil v intimno razmerje. Pritožba opozarja, da je tožnik v naknadnih potrdilih napisal pravo ime. Šele po večletnem druženju je zašel v finančne težave, zaradi katerih si je konec leta 2012 in v začetku 2013 sposodil denar. Leta 2010, ko je spoznal B.B., je bil v fazi razhajanja z zunajzakonsko partnerko, to pa pomeni, da ob navezovanju stikov še ni mogel vedeti, da bodo nastopile finančne težave, ki bodo terjale sporno posojilo. Prav tako tožnik ni mogel biti ob prvem srečanju seznanjen z njenim premoženjskim stanjem. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da oškodovanka ni vedela, kje tožnik živi, saj je bila pred tem vsaj dvakrat pri njem doma. Tožnik je ves čas prebival na istem naslovu: D. cesta 100, E.. Zato je brezpredmetno dejstvo, da naj ne bi oškodovanki izrecno povedal svojega naslova. Tudi ugotovitvi sodišča, da naj bi tožnik denar vrnil šele, ko je bil seznanjen s sodnimi postopki in da listine v zvezi s prošnjo za kredit ne dokazujejo njegovega namena vračila posojila, sta obremenjeni z bistveno kršitvijo določb postopka in zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja. V zvezi s trditvijo, da je tožnik z namenom vračila posojila neuspešno zaprosil za kredit, je tožnik predlagal zaslišanje bančnega uslužbenca F.F., kar pa je sodišče pavšalno zavrnilo. Zaradi tožnikovih finančnih težav sta z B.B. rok za vračilo posojila nekajkrat sporazumno prestavila, pri čemer pa je tožnik končni rok spoštoval. Še preden je bil seznanjen s postopki ji je izročil potrdilo o obstoju obveznosti ter obljubil vračilo posojila, sodišče prve stopnje pa povsem pavšalno in napačno ugotavlja, da ne verjame tožniku, da bi se morebitna sredstva iz naslova (bančnega) kredita porabila za vračilo posojila. V zvezi s predlogom, da se zadeva dodeli drugemu senatu pritožba opozarja, da je revizijsko sodišče v svojem sklepu opr. št. VIII Ips 166/2016 podalo napotke, ki pa jih sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Kljub izrecnim navodilom Vrhovnega sodišča RS tako ni natančno raziskovalo spornega dejanskega stanja, temveč je sodbo izdalo na podlagi svojih stališč. Skozi celotno sodbo je razviden negativen ton, saj sodišče prve stopnje tožnikovo izjavljanje v sporu označuje kot nonšalantno ter tožnikovim navedbam ne verjame, čeprav bi jih moralo šteti za priznana dejstva.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je sprejeta odločitev najmanj preuranjena in materialnopravno napačna.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo utemeljilo tako, da jo je mogoče preizkusiti, razlogi sodbe pa tudi niso sami s seboj v nasprotju. Pritožba, kot je obrazloženo v nadaljevanju, sicer utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje zavzame določena pravna stališča na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ni mogoče sodbi očitati uveljavljane bistvene kršitve določb postopka.

7. Tožnik izpodbija izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 11. 2014, ki jo je tožena stranka izdala na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1), ker naj bi tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa naj bi imela vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 50/12; KZ-1). Tožena stranka je štela, da je kršil tudi 33., 34 in 37. člen ZDR-1. V izredni odpovedi je tožena stranka navedla, da iz samega opisa dejanja izhaja več goljufivih namenov, in sicer, da se je tožnik izdajal za A.A., ki je tudi policist na postaji Mejne policije G. ter da ta oseba dejansko obstaja, da je tožnik, ko si je sposodil denar, oškodovanki B.B. zatrjeval, da ji bo denar vrnil, čeprav ni imel tega namena, na kar kažejo dejstva, da ji je posmehljivo dejal, da je na potrdilo napisal 100,00 EUR in ne 1.000,00 EUR, da je bil jezen nanjo, ko ga je klicala v službo in iskala v domačem kraju, da se je na potrdila podpisoval z imenom in priimkom sodelavca ter da je stik z B.B. vzpostavil v službi, med opravljanjem nalog policije, zaradi česar B.B. tako dolgo ni posumila v njegove navedbe. V odpovedi je tožena stranka tudi navedla, da z njim ne more več nadaljevati delovnega razmerja, saj je njegovo ravnanje za policista popolnoma nesprejemljivo. Zaradi večletnih izkušenj na delu v Policiji bi se moral tožnik, kot prav tako izhaja iz odpovedi, zavedati, da je dolžan ravnati v skladu z veljavnimi predpisi, po navodilih delodajalca, skladno s pravili stroke in Kodeksom policijske etike, zaupanje zaradi njegovega ravnanja pa je porušeno do te mere, da z njim ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 17/2015 z dne 10. 7. 2015 zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanih sklepov tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo, pri čemer je štelo, da so kršitve, ki nimajo znakov kaznivega dejanja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), zastarale ter je presojalo zakonitost izpodbijane izredne odpovedi le z vidika zakonitosti podane odpovedi iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej glede na to, ali so podani zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije. Po oceni izvedenih dokazov je ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja po 211. členu KZ-1 ter tudi lažnega izdajanja za uradno osebo po prvem odstavku 305. člena KZ-1, ter posledično tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 935/2015 z dne 31. 3. 2016 pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je zavzelo stališče, da tožnik s svojim ravnanjem ni izpolnil znakov kaznivega dejanja lažnega izdajanja za uradno ali vojaško osebo po 305. členu KZ-1, saj je bil v času, ko se je izdajal za policista A.A., tudi sam uradna oseba, kar pomeni, da takega kaznivega dejanja že pojmovno ni mogel storiti. V zvezi z očitkom, da je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja goljufije, pa se je strinjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je s tem, ko se je izdajal za policista A.A., si od oškodovanke izposodil denar, denarja pa ni vrnil, kljub njenim večkratnim pozivov za vračilo denarja, izpolnil znake kaznivega dejanja goljufije. Kot odločilno je štelo, da je tožnik v pisnem potrdilu o prejemu denarja lastnoročno napisal, da je kot podpisani A.A. prejel denar v znesku 1.000,00 EUR ter se podpisal s parafo, ki je drugačna od njegovega siceršnjega podpisa in se začne s črko A.. Pritožbeno sodišče je kot goljufiv namen izpostavilo predvsem dejstvo, da je tožnik na željo posojilodajalke lastnoročno napisal potrdilo ter nanj napisal drugo ime in ne svojega, zaradi česar je posojilodajalka celo podala kazensko ovadbo zoper A.A., misleč, da je to ime tožnika. Strinjalo se je tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je posojilodajalki potem izmikal, prav tako pa je navedlo, da je tožnikovo dejanje neprimerno za policista, od katerega se pričakuje visoko moralno-etično in zakonito ravnanje pri opravljanju službenih dolžnosti in v prostem času, zaradi česar je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v njegovo delo.

9. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 166/2016 z dne 22. 11. 2016 ugodilo reviziji tožnika, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med drugim je pojasnilo, da kaznivo dejanje goljufije izrecno predvideva položaj, ko storilec oškodovanca zavestno pusti v zmoti glede določenega dejstva, kar pomeni, da je bil v zmoti še pred škodljivim poslom, ki je pomemben z vidika oškodovanca, da privoli v zanj škodljivi pravni posel. O goljufivem namenu kot znaku kaznivega dejanja je mogoče govoriti v primeru, ko bi storilec že ob sklenitvi pravnega posla (izposoja denarja) imel namen, da izposojenega denarja ne bo vrnil. Ta znak kaznivega dejanja mora sodišče presojati z vidika vseh okoliščin tega primera. Sodišči nižjih stopenj sta po stališču Vrhovnega sodišča RS preveč poudarjali pomen lažne identitete, pod katero si je tožnik sposodil denar. Gre za položaj, v katerem je revident svojo lažno identiteto, ki jo je prvenstveno ustvaril zaradi vzdrževanja intimnega stika z oškodovanko, še nadalje obdržal pri izposoji denarja pri oškodovanki. Zakon izrecno predvideva vzročno povezavo med preslepitvijo (v obravnavani zadevi ohranitvijo lažne identitete v času izposoje denarja) in pridobitvijo premoženjske koristi oziroma oškodovanjem tretjega, to je izposojo denarja s strani B.B., ki kasneje ni bil vrnjen. Zato je Vrhovno sodišče RS posebej izpostavilo, da v obravnavani zadevi za presojo goljufivega namena in obstoja vzročne povezave med preslepitvijo ter izposojo denarja in končnim nevračilom izposojenega denarja manjkajo nekatera pravno odločilna dejstva, ki bi omogočila celostno presojo obstoja znaka kaznivega dejanja. Zgolj lažna identiteta, ob kasnejši izposoji denarja, ne zadošča za zaključek o obstoju znakov kaznivega dejanja. Sodišču prve stopnje je naložilo, da natančno razčisti sporno dejansko stanje, pri čemer bo lahko naredilo pravni sklep o obstoju goljufivega namena šele, ko bodo znana vsa pravno pomembna dejstva pred, ob in po izposoji denarja. Za presojo obstoja znaka kaznivega dejanja goljufivega namena je sodišče prve stopnje opozorilo, da je treba v novem sojenju izhajati iz opisa kršitve v izpodbijani odpovedi, glede na trditve in dokaze revidenta in tožene stranke pa podrobneje ugotoviti dejstva o trajanju intimnega razmerja med tožnikom in B.B. in vanj časovno umestiti trenutek izposoje denarja, kot tudi okoliščine glede revidentovih domnevnih prizadevanj za vračilo izposojenega denarja. Razčistiti bo moralo nasprotujoče si trditve o namenu posojila in o dogovoru glede časa in načina vračila denarja. Dogajanje, ki naj bi potrditvah tožene stranke predstavljalo izmikanje revidenta, mora biti pred ponovnim odločanjem podrobno ugotovljeno.

10. V novem sojenju sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča RS, zaradi česar je utemeljena pritožbena navedba o zmotni oz. nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da policist A.A., katerega identiteto oziroma ime je tožnik uporabil v komunikaciji z B.B. ni soglašal s tožnikovo uporabo njegovega imena. Iz izpovedi priče A.A. namreč izhaja, da se s tem ni strinjal ter da tega ni odobraval. Kot izhaja iz razveljavitvenega sklepa, je Vrhovno sodišče RS izrecno opozorilo, da je tožnik svojo lažno identiteto, ki si jo je prvenstveno ustvaril zaradi vzdrževanja stika z oškodovanko, obdržal tudi pri izposoji denarja. Kot je izpovedal tožnik, temu pa je v svoji izpovedi pritrdila tudi B.B., je tožnik imenovano spoznal leta 2010, ko je prečkala slovensko - hrvaško mejo zaradi dela v Sloveniji. Po približno treh mesecih je tožnik z njo navezal stik ter je bil z njo v razmerju dve leti, preden je prišlo do spornega posojila. Najprej si je izposodil 800,00 EUR, zatem pa še 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje kljub drugačnim napotkom ni podrobneje ugotavljalo dejstva o trajanju intimnega razmerja ter vanj ni časovno umestilo trenutka izposoje denarja. Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi izpovedi tožnika ter B.B. ugotovilo, da sta se spoznala v letu 2010, ter da si je tožnik decembra 2012 od nje izposodil 800,00 EUR in po dveh mesecih še 1.000,00 EUR gotovine, vendar je na podlagi dejstva, da je tožnik na potrdilu napisal, da gre za A.A., zaključilo, da to izkazuje t.i. obarvani naklep ("dolus coloratus"), torej namen, da izposojenega denarja ne bo vrnil. Glede na to, da sta tako tožnik kot oškodovanka izpovedala, da se je tožnik že od vsega začetka razmerja, torej dve leti pred tem, preden je prišlo do izposoje denarja, izdajal za A.A., ter da je to utemeljeval s tem, da je bil v tistem času v razhajanju z dotedanjo partnerko, ni nelogično, da je tudi ob podpisu potrdila v decembru 2012 uporabil ime, ki ga je do takrat uporabljal v komunikaciji z B.B.. B.B. je izpovedala, da takrat, ko mu je posodila denar, sploh ni vedela, kako se tožnik piše, zato (prava) identiteta tožnika za B.B. očitno ni bila bistvena za odločitev, da tožniku posodi denar. Zato ni mogoče šteti, da je obarvani naklep podan že zaradi vztrajanja tožnika pri lažnem imenu. Povsem neprepričljive so ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bila vsa tožnikova ravnanja, od načina, kako je spoznal B.B. in pridobil njeno telefonsko število (to je pri opravljanju mejne kontrole), do zavlačevanja z vračilom izposojenega denarja, nedvomno usmerjena k lažnemu izdajanju za drugo osebo in namenu ogoljufanja B.B.. Tudi okoliščina, da na njene klice ni odgovarjal, potem ko je od njega zahtevala vrnitev denarja, sama zase ne pomeni, da je bil ob storitvi dejanja podan namen tožnico oškodovati. Sodišče prve stopnje namreč v celoti spregleda dejstvo, da je njuna intimna zveza trajala več kot dve leti, preden si je tožnik izposodil denar, prav to pa je pomembna okoliščina, ki jo je izpostavilo Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu.

11. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da se tožnik ne bi še naprej izdajal za drugo osebo, če bi imel namen vrniti denar. Sodišče prve stopnje ni natančno proučilo in se podrobno opredelilo do okoliščin na tožnikovi strani v trenutku, ko si je izposodil denar, čeprav je bil tudi to eden izmed napotkov Vrhovnega sodišča RS. Gre namreč za pravno pomembna dejstva ob in po izposoji denarja. Tožnik je glede tega podal pravočasno trditveno podlago (da je imel v decembru 2012 prometno nesrečo, da je zaradi tega potreboval denar, da je hotel vračilo denarja izvršiti tudi s predčasnim unovčenjem zavarovalne police pri Zavarovalnici H., d. d., da je zaradi vračila posojila nameraval pri banki I. d. d. vzeti kredit, itn.), sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem sklepalo, da gre za neko "domnevno" nesrečo, okoliščine glede tožnikovih prizadevanj za vračilo izposojenega denarja pa je zgolj pavšalno zavrnilo, saj je kot odločilno upoštevalo skoraj izključno dejstvo, da je tožnik še vedno uporabljal nepravo ime. Sodišče prve stopnje torej ni zavzelo jasne in prepričljive dokazne ocene o tožnikovih trditvah ter je brez podlage zaključilo, da bi lahko kredit porabil v druge namene. Sodišče prve stopnje nadalje zmotno zaključi, da tudi če je želel vrniti denar, ko je zaprosil za kredit, to ne vpliva na njegovo ravnanje, ki se mu očita od decembra 2012 do februarja 2013. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS namreč izhaja nasprotno, saj so za presojo goljufivega namena pomembna tudi dejstva po izposoji denarja. Tudi če bi bila relevantna dejstva zgolj ob izposoji denarja, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za to časovno obdobje sodišče prve stopnje daje preveč poudarka tožnikovi lažni identiteti, ki za oškodovanko ni bila odločilna, ter ne ugotovi takratnih okoliščin na tožnikovi strani. Pritožnik utemeljeno nasprotuje stališču, da resno partnersko razmerje ne more temeljiti na lažeh in prikrivanju, saj je ob predpostavki soglasja obeh partnerjev njuno partnersko razmerje lahko kakršnokoli, to pa velja tudi za tožnika in oškodovanko. V predmetni zadevi za ugotovitev odločilnih dejstev ni nepomembno, da B.B. niti ni zanimal priimek tožnika, saj več kot dve leti njunega razmerja sploh ni vedela, kako se piše. Poleg tega tožnik utemeljeno opozarja, da za B.B. ni bil povsem anonimen oziroma imaginaren, saj je vedela, kje dela in kje stanuje, zato zgolj zaradi uporabe imena sodelavca tožnik niti ni mogel šteti, da ga B.B. ne bi mogla identificirati in locirati. Dvakrat v tem času (od 2010 do 2012) je bila namreč pri tožniku doma, zato je vedela, kje ga lahko najde, na kar navsezadnje kaže tudi dejstvo, da je v J. naletela na njegovo mamo, ki je tožnika prepoznala po fotografiji na oškodovankinem mobitelu.

12. Vse navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, skladno z napotki, zaradi česar je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker je sodišče prve stopnje odločalo drugič ter ni sledilo napotkom Vrhovnega sodišča RS, je pritožbeno sodišče ugodilo tudi predlogu tožnika ter na podlagi 356. člena ZPP odredilo, da se opravi glavna obravnava pred drugim senatom. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje postopati v skladu z napotki Vrhovnega sodišča RS ter pri tem upoštevati tudi stališča iz tega razveljavitvenega sklepa. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso podani vsi elementi kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1 in bo razsodilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, bo moralo upoštevati, da je tožena stranka predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Ob tem bo moralo presoditi navedbe tožene stranke, da je tožnik s takšnim ravnanjem okrnil dobro ime in ugled policistov ter da se ni zgolj B.B. predstavljal z lažnim imenom, temveč se je kot "A." predstavljal raznim osebam. Ob tem je treba vendarle poudariti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da se za delo policista zahtevajo najvišji moralno-etični standardi ravnanja, zato bo treba pri ugotavljanju, ali je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama mogoče, upoštevati tudi te okoliščine.

13. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.