Jedro

Ob splošni določbi o prepovedi medsebojnega vznemirjanja (73. čl. SPZ) je v 87. čl. SPZ posebej urejeno odtekanje meteornih padavin, ki zajema tudi padanje snega s strehe. Gre za direktno imisijo, ki je prepovedana, razen kadar se ta izvaja na podlagi pravnega naslova.

Izrek

Pritožba se v delu, v katerem pritožnica izpodbija odločitev pod II izreka zavrne in se v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožnice se v delu, v katerem tožnica izpodbija odločitev pod I izreka ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi v celoti in vrne sodišču v ponovno odločanje.

Razveljavi se tudi odločitev o stroških postopka (II E) in v tem delu vrne sodišču v ponovno odločanje Pritožbeni stroški V. M. so nadaljnji stroški tega postopka. Stranki sami nosita stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod eno opravilno številko obravnavalo dve zadevi in sicer zahtevek tožeče stranke V. M., s katerim je zahtevala, da toženec opusti vsako poseganje v njeno lastninsko pravico s tem, da uredi na svoji stanovanjski hiši snegobrane, tako da iz strehe ne bo več sneg padel na njeno nepremičnino, da uredi odtok meteorne vode iz južnega dela strehe ter da preneha izpuščati po zemljišču tožnice odtoke iz greznice in da te odtoke uredi na svojem zemljišču. Pod I izreka sodbe je te zahtevke zavrnilo. Pod II izreka je obravnavalo zahtevek P. S. na ugotovitev obstoja stvarne služnosti in zahtevku ugodilo, toženi stranki M. V. naložilo, da z služnostne trase odstrani vso žično ograjo in da v bodoče dopusti v korist vsakokratnih lastnikov teh parcel nemoteno izvrševanje služnostne pravice. Pod II točka D izreka je zavrnilo zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Pod II točka E izreka pa je tožeči stranki V. M. naložilo, da v roku 15 dni povrne S. P. 2.124,76 EUR stroškov postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V. M. se je kot tožeča in tožena stranka zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavlja pa vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. V delu, ko je sodišče zavrnilo njene zahtevke na opustitev poseganja v njeno lastninsko pravico, sodišču očita, da je takšna odločitev v nasprotju z izvedenimi dokazi, da je nekritično sledilo toženčevi izpovedbi ter nekritično povzemalo izpovedi prič. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bilo stanje dopustno le, dokler je bila lastnica vseh nepremičnin njena pravna prednica (njena mati in tašča Š. N.) in ko je šlo za zaključeno kmetijo. Obrazložitev sodišča je arbitrarna, ko je navedlo, da je toženec ravnal na krajevno običajen način, da je splošno znano, da se na podeželju meteorne vode izlivajo po površini … . Pavšalno sklicevanje sodišča na krajevne običaje spodbuja samovoljo tožene stranke. Odločitev sodišča je napačna tudi v delu, ki se nanaša na greznico. V tem delu predvsem izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje ter napačno povzemanje sodnih poravnav v nepravdnem postopku N 13/98. Sodišču očita tudi napačno odločitev glede ugotovitve obstoja tožnikove služnostne pravice voženj po njeni nepremičnini. Sodišče je napačno sledilo izpovedbam prič ni pa verjelo njej, priče pa so le povedale o razmerah do leta 1990. Tožnik ni mogel priposestvovati stvarne služnosti, saj njegov pravni prednik ni vozil redno, enkratni priložnostni prevozi brez vednosti lastnika pa ne morejo pripeljali do priposestvovanja služnostne pravice, razen tega pa je pravni prednik uporabljal sporno pot kvečjemu za kmečka opravila, od leta 2005 pa teh ni bilo več. Tožena stranka nima kmetijske mehanizacije, saj tudi ne živi v P. v. Ker tožeča stranka ni pridobila služnostne pravice sodišče tudi ne bi smelo ugoditi zahtevku za nemoteno izvrševanje služnostne pravice (II C), niti za odstranitev ograje. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke pod I, tožbeni zahtevek pod II pa se v celoti zavrne, spremeni stroškovna odločitev in toženi stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Nasprotna stranka je vložila pravočasen odgovor na pritožbo v katerem navaja, da je odločitev sodišča pravilna in predlaga, da se pritožba v obeh primerih zavrne ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Nasprotna stranka je na ta odgovor na pritožbo odgovorila. V tej vlogi ponavlja svoje navedbe in zahteva povrnitev stroškov za to vlogo.

Pritožba je v delu (pod I) v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevke na opustitev imisij (meteorne vode, snega s strehe, greznice) utemeljena, v preostalem delu (II A, B, C) pa ni utemeljena. Odločitev o zavrnitvi zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine je postala pravnomočna. Zaradi razveljavitve odločitve pod I pa je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka pod II E. Glede posegov v lastninsko pravico: Tožnica je tekom postopka na prvi stopnji zatrjevala, da s toženčeve strehe občasno pozimi pada sneg na njeno zemljišče in dovozno pot po kateri se vozi do svojega objekta, zato zahteva od toženca, da da na streho snegobrane, razen tega pa ima toženec tudi meteorne vode speljane ne njeno zemljišče, kamor pa spušča tudi odtoke iz greznice. Vse to zanjo predstavlja vznemirjanje njene lastninske pravice. Ko je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek je zavrnitev obrazložilo z ravnanjem toženca v skladu s krajevnimi običaji in z sodišču splošno znanim dejstvom o tem, kaj je običajno v kmečkem okolju. Zaključilo je, da je toženec ravnal na krajevno običajen način in pošteno. Pritožnica v tem delu sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je takšna obrazložitev arbitrarna, saj ni argumentirana. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, določb SPZ, ki urejajo imisije, zato tudi ni ugotavljalo tistega dejanskega stanja, ki je pravno odločilno, v posledici tega pa sodba v tem delu nima razlogov.

Določba 73. člena SPZ, ki spada v poglavje sosedskega prava, je splošna in določa prepoved medsebojnega vznemirjanja. Lastnikom nepremičnin nalaga zaradi sosedstva, da izvršujejo svojo lastninsko pravico tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. Drugi odstavek tega člena nalaga lastnikom, da se pravice izvršujejo pošteno v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjujejo lastnika nepremičnine. Ni torej nujno, da je povzročena škoda, saj 73. člen govori ali o vznemirjanju ali pa o škodi. Pravno varstvo daje zakon tudi, če je zatrjevano in dokazano vznemirjanje lastninske pravice. Pojem krajevni običaji so pravni standard in predstavljajo nek standard vedenja v določenem kraju. Seveda se z razvojem podeželja ta standard spreminja, da pa lahko govorimo o običaju pa mora iti za enako obnašanje v daljšem časovnem obdobju. Krajevno običajen način uporabe je podan, kadar sodišče ugotovi, da tako ravna večina lastnikov. Ker gre torej za nedoločen pojem – pravni standard, ga mora z vsebino zapolniti sodišče prve stopnje. Tega pa ni storilo. Zato sodbe v tem delu ni obrazložilo in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje pa je toženčevo ravnanje opravičevalo tudi z obrazložitvijo, da gre za splošno znano dejstvo. Navedlo je,da je sodišču prve stopnje splošno znano, da so meteorne vode na podeželju na objektih urejene na tak način, da so speljane po ceveh od hiše in se nato prosto izlivajo po površini. 214. člen ZPP določa, da splošno znanih dejstev ni treba dokazovati (četrti odstavek tega člena), vendar pa jih sodišče mora obravnavati. Splošno znana dejstva so tista dejstva, ki so znana v večjem ali manjšem delu zemlje, poljubno veliki množiti ljudi – kot so veliki historični in politični dogodki, velike katastrofe, potresi (po Juhartu: Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, 1961). Sodnikovo zasebno poznavanje dejanskega stanja je razlog za izločitev sodnika, vključitev dejstev, ki jih je sodnik spoznal na zunaj procesen način, v dejansko stanje sodbe pa je nezdružljivo z ustavnimi procesnimi jamstvi (tako komentar ZPP k členu 214). Gre torej za zunaj procesno ugotavljanje dejanskega stanja in zato na tak način ni mogoče utemeljevati sodbe. Gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, seveda pa se sodišče s tem dejstvom ni dokazno ukvarjalo, zato gre tudi za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožnica s pritožbo uveljavlja tako nepravilno dokazno oceno, ker se v zvezi s tem ni izvajalo dokazov, s tem uveljavlja tudi nepravilno in seveda nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zato je sodišče prve stopnje povsem arbitrarno navedlo, da je ta okoliščina splošno znano dejstvo, nakar pritožnica pravilno opozarja.

Glede na trditveno podlago je pravna podlaga zahtevku pod I razen splošne določbe 73. člena SPZ še določba 75. člena, ki govori o prepovedani imisiji, predvsem pa določba 87. člena, ki posebej ureja odtekanje meteornih padavin. 87. člen SPZ ureja odtekanje meteornih vod in nalaga lastniku, da stori vse potrebno, da meteorne padavine (sem spada tudi sneg s strehe) z njegove zgradbe ne odtekajo oziroma ne padajo na tujo nepremičnino. Direktne imisije, ki so brez pravnega naslova, so vedno prepovedane tudi takrat, ko ne presegajo krajevno običajne mere. Direktne imisije pa so tiste, ki so usmerjene na sosednje nepremičnine z umetnimi napravami (kot na primer drenažne cevi). Odvodnjavanje meteornih voda pa predstavlja takšno direktno emisijo kot tudi padanje snega s strehe in odtekanje kanalizacije po terenu.

Sodišče prve stopnje bo moralo ob vsem povedanem ob ponovnem obravnavanju zahtevka upoštevati pravilno pravno podlago in ugotavljati tisto dejansko stanje, ki je pomembno. Pri tem bo moralo upoštevati, da je toženec upravičen do takšnih ravnanj le, če izkaže pravni naslov (ali pogodbo ali pa kakšen drug način s katerim se pridobi takšna pravica). Seveda pa bo moralo sodbo v tem delu obrazložiti tako, da bo imela razloge o odločilnih dejstvih in da ne bo podana absolutno bistvena kršitev iz 14. točke. Še posebej pa je bilo potrebno zaradi absolutno bistvene kršitve razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje v zadnji alineji odločitve pod I, 2. točka. Zahtevek tožnice je bil v tem delu, da mora toženec prenehati izpuščati po zemljišču tožnice odtoke iz greznice in urediti odtoke na svojem zemljišču. Sodišče je v obrazložitvi sodbe govorilo le o postavitvi greznice in se ukvarjalo s tem ali je tožnica za to vedela ali ne. O zahtevku v tem delu v sodbi ni razlogov, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke II. odst. 339 čl. ZPP, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti in zaradi katere je bilo treba sodbo tudi v tem delu razveljaviti.

Glede pritožbe pod II sodbe, ki se nanaša na obstoj služnostne pravice. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbam prič, ki da so govorile le o vožnjah pred letom 1990, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izpovedbo priče Š. N., ki je povedal, da so po tej trasi ves čas vozili, kar so potrdile tudi druge priče. Sodišče je vse priče, katerih izpovedbe je prepričljivo ocenilo, zaslišalo na kraju samem. Pravilno je zaključilo, da je tožeča stranka dokazala izvrševanje služnostne pravice vse do leta 2006 in zato utemeljeno ni verjelo toženkini izpovedbi o tem, da so pravni predniki tožnika vozili po drugi poti. Zato je v tem delu dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva. Zgolj dejstvo, da je nekaj od zaslišanih prič govorilo o stanju v letu 1980 ali 1981 pa še ne pomeni, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da so se prevozi vršili tudi po letu 2000, še leta 2005, saj je sodišče v tem delu sodbo obrazložilo in povedalo, zakaj je verjelo drugim pričam.

Pritožnica v pritožbi navaja, da zgolj enkratni priložnostni prevozi brez vednosti lastnika še ne pomenijo in ne predpostavljajo ustanovitve služnosti in da je sodišče prezrlo, da so se, če so se sporne dovozne poti uporabljale izključno za kmečka opravila. Od leta 2005 dalje pa se prednik tožene stranke niti sama tožena stranka nista ukvarjala s kmečkimi opravili. Te pritožbene navedbe pritožnica prvič podaja šele v pritožbi in jih v postopku na prvi stopnji ni nikoli podala. Zato predstavljajo pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče, v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ne more upoštevati. Enako predstavljajo pritožbeno novoto tudi trditve, da tožena stranka ne razpolaga niti s traktorjem niti s kombajnom ali drugimi kmetijskimi stroji in da nima nobenih domačih živali. Teh dejstev tožnica na prvi stopnji ni navedla, zato jih v pritožbi ne more. Tožnica ima vedno možnost v skladu z določbo 222. člena SPZ zahtevati, da stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena.

Pritožbene trditve, da tožeča stranka ni mogla priposestvovati stvarne služnosti, ker je ni dejansko izvrševala neprekinjeno deset let niti v dobri veri, tako na podlagi dejanskega stanja, ki ga je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, niso utemeljene. Sodišče je ugotovilo priposestvovalno dobo, takšno ugotovitev pa je zadostno obrazložilo. Pritožnica tudi z ničemer ni dokazala, da tožeča stranka ni izvrševala služnostne pravice v dobri veri. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo določbo 217. člena SPZ, ki določa, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let oziroma če jo je izvrševal dvajset let pa lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Za priposestvovano dobo dvajset let se ne zahteva dobra vera priposestvovalca ampak zadošča, da se stvarna služnost dejansko izvršuje in da način izvrševanja ni nepošten. Tožena stranka ni dokazala, da se je upirala stvarni služnosti vse do leta 2006, ko je postavila ograjo. Zato so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik sam in po svojih prednikih priposestvoval to pravico, pravilni. Pravdna zadeva na katero se sklicuje v pritožbi tožeča stranka (postopek je tekel pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah pod P 122/2001) pa je tekla na podlagi tožb M. V. in M. A., toženca pa sta bila Š. in I. N., to je pravna prednika sedanjega tožnika. Pritožnica v pritožbi navaja, da bi sodišče moralo vpogledati v pravdni spis, vendar vpogled v spis ne pomeni substanciranega dokaznega predloga. Sicer pa tudi, če bi sedanji tožnik oziroma njegov pravni prednik onemogočil toženki dostop po poti, to ne pomeni, da ni ves čas obstajala dobra vera tožnika oziroma njegovega pravnega prednika, zato tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

Tožena stranka tekom postopka dejstvo na kak način se je izvrševala služnostna pravica ni nikoli ugovarjala in trditev o tem, da se ne bi izvrševala z vsemi prevoznimi sredstvi, ki so navedeni v tožbi, ni podala. Zato ni pomembno kaj so v tem delu povedale priče, saj priče potrjujejo le dejstva, ki so med strankami sporna in ki jih stranke pravočasno navedejo (ZPP čl. 213). Ker tožena stranka torej ni podala ugovorov na tisti del navedb tožeče stranke, na kakšen način in s kakšnimi sredstvi se je izvrševala služnostna pravica, sodišče o tem tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov.

Ker je sodišče ugotovilo obstoj stvarne služnosti, je tudi utemeljeno ugodilo zahtevku s katerim se toženo stranko obvezuje, da je dolžna v bodoče dopuščati v korist vsakokratnih lastnikov teh parcel nemotene vožnje. Zato pritožba tožene stranke o tem, da je takšna obrazložitev nerazumljiva, ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, le-tega je pravilno ugotavljalo glede na trditveno podlagi ene in druge stranke, pravilno je uporabilo določbe materialnega prava, pritožbeno sodišče pa absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Pritožbeno sodišče pa je moralo razveljaviti odločitev o stroških postopka glede na to, da je razveljavilo odločitev pod I. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka, stroške odgovora na pritožbo in odgovora na ta odgovor pa nosita stranki sami, saj le-ti stroški niso bili potrebni (ZPP člen 154 in 155).