Jedro

Ni zgolj delodajalec tisti, ki v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pretehta pomen in težo kršitve pogodbenih obveznosti, temveč je predvsem naloga sodišča, da v sodnem postopku očitano ravnanje objektivno presodi. V konkretnem primeru tožniku očitano ravnanje (odklonitev izpolnitve delovnih obvez v treh delovnih dneh, odklonitev dostave pošte, nepravilno vročanje priporočene pošiljke) tudi po oceni sodišča predstavljajo hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevke tožeče stranke za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 10. 2007, za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo tega dne, temveč mu traja še naprej in da je tožena stranka dolžna poklicati tožnika nazaj na delo in mu priznati delovno razmerje za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ga razporediti na delovno mesto pismonoša pri Pošti M. oziroma na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza znanju, zmožnostim in sposobnostim tožeče stranke in je razvrščeno v III. tarifni razred, s količnikom 1,77 od 11. 10. 2007 dalje, ter mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu izplačati plačo po pogodbi o zaposlitvi, kot če bi delal, v višini bruto 1.010,00 EUR z vsemi dodatki, od tega zneska odvesti prispevke in davke ter neto zneske izplačati tožniku. Sodišče je tudi odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženo stranko pa zaveže k plačilu stroškov postopka oziroma podredno, da se pritožbi ugodi in se sodba in sklep v celoti razveljavita ter vrneta sodišču v ponovno sojenje. Tožeča stranka izpodbija navedeno sodbo tudi iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka, saj meni, da kljub obširni obrazložitvi, v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti v nasprotju z listinami. Po mnenju pritožbe sodba nima razlogov zakaj je sodišče pri presoji dokazov verjelo le pričam tožene stranke, torej delavcem tožene stranke, za katere se ve in se je tudi v času sojenja vedelo, da so še vedno zaposlene pri toženi stranki. Tožniku ni bilo omogočeno, da bi ovrgel določene njihove trditve in izpovedi, s predlaganjem svojih prič, katere sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Splošno znano dejstvo je, da so priče, ki so še vedno zaposlene pri delodajalcu, sporne glede pričanja in verodostojnosti pričanja, saj v strahu pred izgubo zaposlitve, zaradi morebitnega napačnega pričanja, ne izpovedo tistega, kar bi morale in večinoma v pričanju zatrjujejo le dejstva, ki so v korist delodajalca. Tožniku ni razumljivo, zakaj sodišče ni poklonilo vero njegovi izpovedi, saj ni nikoli zanikal, da očitanih kršitev pogodbe o zaposlitvi ni storil, je pa ves čas zatrjeval, da delo, ki mu je bilo za sporna dneva odrejeno, ni mogel opraviti v normalnem delovnem času. Priča F.B. je sicer izpovedal, da je svoje delo na delovnem mestu – okraj Š1 vedno opravil v okviru rednega delovnega časa, vendar pa je iz listine – evidence ur, razvidno, da svojega dela ni opravil v normalnem delovnem času noben dan v mesecu. Zato je nerazumljivo, da je sodišče verjelo priči B., čeprav listine kažejo povsem drugačno stanje. Tožnik je ves čas opozarjal, da je delo preobsežno in zato so bile odrejene tudi meritve, ki jih je opravil referent za dostavo M.M.. Tožena stranka z ničemer ni dokazala trditve, da so meritve dokazale, da gre za običajen dostavni kraj. Vse navedeno kaže, da sodišče ni, v smislu materialne resnice, poskušalo izvesti vse dokaze, ki bi bili v korist tudi tožniku, predvsem pa ob upoštevanju dejstva, da priče, predlagane s strani tožene stranke, ki so še vedno zaposlene pri njej, z zagotovostjo ne bodo potrdile izpovedi tožnika. Sodišče v razlogih ni navedlo, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnika po zaslišanju obeh naslovnikov J., v zvezi z načinom vročanja upravnih pošiljk in glede ugotovitve obsega dela s pritegnitvijo izvedenca za poštni promet. Z izvedbo teh dveh dokazov bi bilo jasno ugotovljeno, da trditve tožnika v njegovi izpovedi držijo, kar pomeni, da je bil obseg dela prevelik in ocena obremenjenosti tožnika ne drži ter da zaradi tega toženi stranki tudi ni nastala nobena škoda. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnika, torej zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj bi šele z postavitvijo izvedenca prometne stroke, ob upoštevanju poštnih pošiljk, ki jih je moral tožnik raznositi na dan 22. 9. 2007 in 1. 10. 2007 ter so zavedene v poštni knjigi, lahko ugotovilo pravilno dejansko stanje in dejstvo, kdaj bi tožnik sporna dneva končal delo. Nesporno je, da je tožnik kršil pogodbo o zaposlitvi, vendar pa meni, da v konkretnih primerih niso obstajali utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tožnik ni ravnal naklepno, kot tudi ne malomarno, saj svoje delo opravljal v času, kot je določen v pogodbi o zaposlitvi. Opravljanje dela ves čas v obsegu, ki je večje od rednega delovnega časa in ob dejstvu, da ne gre za neenakomerno prerazporeditev delovnega časa, pa je potrebno šteti kot ravnanje v skladu s 13. členom Pogodbe o zaposlitvi, kjer je določeno, da mora delavec pri svojem delu spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, tako da zavaruje svoje življenje in zdravje, ter življenje in zdravje drugih oseb. Utrujen delavec pa, s tem ko pri svojem delu uporablja različna prevozna sredstva, zagotovo ogroža svoje življenje kot tudi življenje in zdravje drugih ljudi. Ker je tožnik varoval svoje zdravje in je na to opozoril nadrejeno delavko, kar pomeni, da je bila ta dolžna zagotoviti tudi drugega delavca glede na veliko število poštnih pošiljk, nikakor ni možno očitati tožniku naklepno ravnanje oziroma ravnanje iz hude malomarnosti. Tožnik zato zatrjuje, da je imel za odklonitev izpolnitve delovnih obvez na dan 22. 9. 2007 in 1. 10. 2007, objektivno opravičene razloge, namreč prevelik obseg dela. Tožena stranka pa ni dokazala, da je nastala kakršnakoli škoda, ker niso bile dostavljene sporna dneva vse pošiljke naslovnikom.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da nasprotuje podtikanju tožeče stranke, glede izpovedi prič, predlaganih z njene strani, ki naj bi bile neresnične in izsiljene s strani tožene stranke. Po mnenju tožeče stranke sodišče v postopku sploh ne bi smelo zaslišati prič, ki jih je predlagal delodajalec in so zaposlene pri njem, in se na njihovo izpoved sodišče pri odločanju, ne sme opreti. Tožnik se spreneveda, ko je zaslišan kot stranka izpovedal, da nikoli ni videl potovnice, na podlagi katere mora opravljati svoje delo in pa da ga priča F.B., ki ga je uvajal v delo na dostavnem kraju Š1, ni seznanil s posameznimi hišami, na tem dostavnem okraju, zato je tožnik tudi izgubljal čas, ko je iskal te hiše. Tožnik je zaposlen kot pismonoša 22 let in kot je izpovedala tudi upravnica pošte B.Ž. je potovnico poznal vsak pismonoša že po enem mesecu dela, zato je povsem jasno, zakaj sodišče ni sledilo izpovedi tožnika. Tožnik je bil dne 22. 9. 2007 le 68 % obremenjen, dne 1. 10. 2007 pa 82 %, zato se tožnik nikakor ne more sklicati na preobremenjenost, prav tako pa je tudi upravnica B.Ž. izpovedala, da se je tožnik že predhodno odločil, da svojega dela ne bo opravil v celoti. Tožena stranka je predložila akt, ki ureja način izračuna produktivnosti (obremenjenosti) in pri tem gre za izračune, ki jih je tožena stranka izvedla za vse svoje pismonoše, na vseh dostavnih okrajih, po vsej državi. Gre za celovito organiziran in natančno urejen sistem, na podlagi katerega tožena stranka ugotovi, koliko so produktivne posamezne pošte, kolikšna je dnevna obremenitev pismonoš in na ta način se tudi organizira dela za posamezni dostavni okraj. Pri toženi stranki se s temi vprašanji, ki urejajo način razporeditve dela, za veliko večino njenih zaposlenih, že desetletja ukvarjajo strokovnjaki, ki so uspeli razviti sistem, kateri poenostavljeno pove in omogoča pravično organizacijo dostavnega okraja, da lahko pismonoša v normalnem času dostavi poštne pošiljke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in zakonita.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP, ki je podana vedno, kadar izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti v nasprotju z listinami. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo zakaj je verjelo izpovedim prič, čeprav so le-te zaposlene pri toženi stranki, saj samo dejstvo, da so priče zaposlene pri toženi stranki, ne pomeni, da so njihove izpovedi neverodostojne. Priče so bile opozorjene na posledice krivega pričanja in tožeča stranka tudi ni z ničemer dokazala, da bi njihove izpovedi bile neresnične. Neutemeljena je tudi trditev tožeče stranke v pritožbi, da je splošno znano dejstvo, da so priče v postopku, ki so še vedno zaposlene pri delodajalcu, sporne glede pričanja in verodostojnosti pričanja, saj v strahu pred izgubo zaposlitve zaradi morebitnega napačnega pričanja ali pričanja v korist tožeče stranke, ne izpovedo tistega, kar bi morale in večinoma v pričanju zatrjujejo le dejstva, ki so v korist delodajalca. Zatrjevano splošno znano dejstvo ni z ničemer dokazano.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka dne 8. 10. 2007 tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da se delavcu izredno odpove pogodba o zaposlitvi če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožniku očitala, da je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko pri dostavljanju poštne pošiljke dne 22. 9. 2007, ni dostavil 17 paketov in dne 1. 10. 2007 ni dostavil 10 izvodov dnevnega časopisa, 216 navadnih pisemskih pošiljk, 231 izvodov nenaslovljene direktne pošte, 8 priporočenih pisem in dveh paketov ter dne 24. 9. 2007 ni vročil 2 pisem v upravnem postopku z oznako „ZUP“, za naslovnika S.J. in za M.J., enemu od navedenih naslovnikov, kar pomeni, da enega pisma ni vročil osebno.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedba pa le še dodaja: Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora obstajati eden izmed razlogov, določenih v 1. odstavku 111. člena ZDR, delodajalec pa mora tudi izkazati, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni možno nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Kdaj ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naravo hujše kršitve in katere so tiste okoliščine in interesi, ki vplivajo na to, da je nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka nemogoče, je odvisno od posameznega primera. Hujša kršitev je pravni standard, pravni standard pa je pravni pojem, kateremu je zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa je prepustil tistemu,ki ga bo uporabljal. Zato merila za dopolnitev vsebine pravnega standarda določa sodna praksa, ki v vsakem posameznem primeru posebej ugotavlja, ali določeno ravnanje ustreza pravnemu standardu. Ni namreč le delodajalec tisti, ki v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pretehta pomen in težo kršitve pogodbenih obveznosti, temveč je tudi in predvsem naloga sodišča, da v sodnem postopku očitano dejanje samo objektivno presodi. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje, glede na izveden dokazni postopek, pravilno in utemeljeno presodilo, da v skladu s sodno prakso, tožniku očitane kršitve predstavljajo hujšo kršitev, torej takšno kršitev, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je po skrbni presoji vseh izvedenih dokazov pravilno ocenilo, da je tožnik dne 22. 9. 2007, dne 24. 9. 2008 in 1. 10. 2007, kljub morebitnemu povečanju obsega dela, neopravičeno odklonil izpolnitev svojih delovnih obvez, saj je v 9. členu pogodbe o zaposlitvi zapisano, da je delovni čas lahko v skladu s potrebami delovnega procesa tudi neenakomerno razporejen. Prav tako lahko glede na skladne izpovedi prič R.P. in F.B. delavec odkloni dostavo pošte le v primeru neugodnih vremenskih razmer. Priče B.Ž., R.P., Š.Z., so skladno izpovedale, da jih je tožnik stranke res opozoril, da naj bi bilo delo v njegovemu okraju preobsežno in so zato tudi odredili meritve, ki jih je opravil referent za dostavo M.M., vendar pa so te meritve pokazala, da gre za običajen dostavni okraj, ki ga je mogoče obdelati v rednem delovnem času in je pismonoša tega okraja obremenjen podobno kot vsi ostali. Priča Š.Z. je izpovedal, da so glede na dobljene rezultate meritev in glede na to, da so ostali poštarji, nekateri celo starejši od tožnika, delo lahko v celoti opravili v okviru rednega delovnega časa, šteli, da ima težave z obsegom dela le tožnik. Tudi priča F.B., ki je delo pismonoša opravljal pred tožnikom na dostavnem okraju Š1 in ga opravlja tudi sedaj, je izpovedal, da v glavnem lahko opravi delo v dostavnem okraju Š1 v rednem delovnem času, le okrog novega leta se zgodi, da je potrebno delati dalj časa, kot je redni delovni čas. Tožniku je bilo očitano tudi, da dne 24. 9. 2007 ni pravilno vročil priporočene pošiljke naslovljene na M.J. in njenega moža S.J., ker je obe pošiljki vročil le enemu od njiju. Zato je bila ena pošiljka napačno vročena in tožnik storitev te kršitve ni zanikal, izgovarjal se je le, da ga v vseh dotedanjih letih njegovega dela, nihče ni opozoril, da bi moral na vročilnico napisati vse navedene podatke. Sodišče prve stopnje takšnemu zagovoru tožnika ni sledilo, saj sta priči B.Ž. kot R.P. prepričljivo izpovedali, da imajo poštarji ob nastopu dela, v zvezi z dostavljanjem in vročanjem poštnih pošiljk izobraževanje, nato pa na vsaka 3 leta seminarje in tečaje, na katerih se jih seznani z morebitnimi spremembami glede vročanja, poleg tega pa se predpisi o vročanju priporočenih pošiljk niso spremenili. Tožnik je delo pismonoše opravljal 22 let, zato sodišče prve stopnje upravičeno ni verjelo tožniku, temveč je verjelo ostalim pričam, ki so izpovedale, da je nemogoče, da po 22 letih dela tožnik ne bi vedel za pravilni postopek vročitve priporočene pošiljke.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je po skrbni presoji vseh izvedenih dokazov ocenilo, da je tožnik dne 22. 9. 2007, 24. 9. 2007 in 1. 10. 2007, kljub morebitnemu povečanju obsega dela, neupravičeno odklonil izpolniti vse delovne obveznosti, ne da bi zato imel objektivne razloge. Po oceni sodišča je tožnik ravnal naklepno in s tem huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, saj ni spoštoval navodila tožene stranke o pravočasnem vročanju pošiljk, kot le-to izhaja iz 2. odstavka 62. člena Navodil za poslovanje s pisemskimi pošiljkami, v katerem je določeno, da je potrebno na dan prispetja pošiljk na pošto, vse prispele pošiljke dostaviti naslovniku ali pošiljke vložiti v poštne predale oz. naslovnika obvestiti o njihovem prispetju. S tem, ko je tožnik dne 24. 9. 2007 vročil pismo v upravnem postopku z oznako „osebno ZUP“, naslovljeno na S.J., njegovi ženi M.J., je storil hujšo kršitev, po 3. odstavku 86. člena Navodil, ki določajo, da se na vročilnico poleg podpisa pooblaščenca čitljivo napiše ime in priimek pooblaščenca ter vrsta in št. osebnega dokumenta pooblaščenca.

Sodišče prve stopnje je tudi upravičeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju obeh naslovnikov J. v zvezi z načinom vročanja spornih pošiljk, saj je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnik upravni pošiljki naslovljeni na J.S. in M.J. vročil le enemu naslovniku. Pri tem ni bistveno, če je eden od zakoncev pooblastil drugega zakonca, da lahko sprejeme priporočeno pošiljko, saj v skladu z navodili lahko pošto naslovljeno z „osebno ZUP“ sprejme pooblaščenec, vendar pa mora na vročilnici s tiskanimi črkami napisati ime in priimek tistega, ki je pošiljko sprejel in podatke o vrsti in številki osebnega dokumenta. Glede na to, da tožnik ni zanikal očitane kršitve, v zvezi s samo sporno vročitvijo pošiljke „osebno ZUP“ tudi ni bilo potrebno zaslišati predlaganih prič in je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo dokazni predlog tožnika. Sodišče prve stopnje pa tudi upravičeno ni verjelo tožniku, da ga nihče od nadrejenih ni opozoril na pravilen način vročanja pošiljk „osebno ZUP“, saj je tožnik delo pismonoše opravljal 22 let. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ustrezno obrazložena. Če pa se tožeča stranka z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja, to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje kršilo procesna pravila, kot ji to očita tožeča stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je navedlo vse odločilne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka in je sodba tudi vsebinsko prepričljiva.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere more pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje pritožbene postopke, ker s pritožbo ni uspela, prav tako pa tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom ni bilo doprinešeno k rešitvi zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).