Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da je odločitev tožene stranke, kot izhaja iz odločbe z dne 3.10.1996, katere ugotovitev ničnosti zahteva tožnik, v skladu z njeno odločitvijo na seji z dne 26.9.1996, in sicer v delu, ko je bilo sprejeto, da se tožnika razreši dolžnosti svetovalca glavnega republiškega inšpektorja, ni pa skladno v delu, kjer se navaja razlog za tako razrešitev, je po mnenju revizijskega sodišča pravilno. Vendar to dejstvo v upravno–pravnem smislu nima kakšnih posebnih posledic, lahko pa jih ima na delovno–pravnem področju, kar pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Zato ničnostna razloga iz 5. in 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP nista podana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 – popravek in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 13.5.2004, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikov predlog, da se izreče za nično odločba tožene stranke z dne 3.10.1996, s katero je tožena stranka tožnika dne 14.10.1996 razrešila dolžnosti svetovalca glavnega republiškega inšpektorja za ..., zaradi poteka delovnega razmerja za določen čas ter odločila, da mu z dnem razrešitve preneha delovno razmerje v Inšpektoratu RS .... S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe (1. točka izreka sodbe in sklepa) sodišče prve stopnje citira določbi 5. in 6. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po 5. točki 1. odstavka navedenega člena se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega ravnanja; po 6. točki 1. odstavka navedenega člena pa se za nično izreče odločba takrat, kadar je v njej taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Po mnenju sodišča prve stopnje v spornem primeru po tožniku zatrjevana ničnostna razloga nista podana.

Glede na podatke iz upravnih spisov ni nobenega dvoma, da je bil tožnik s 15.10.1995 sprejet v delovno razmerje na Ministrstvu ... na delovno mesto svetovalca glavne republiške inšpektorice, in sicer za določen čas enega leta. To jasno izhaja iz odločbe tega ministrstva z dne 16.10.1995, sklepa tožene stranke, Komisije za kadrovske in administrativne zadeve z dne 27.9.1995, kopije razpisa v časopisu Delo, dopisa glavne republiške inšpektorice tožniku z dne 9.10.1995 in dopisa svetovalca tožene stranke V.K. tožniku z dne 10.10.1995. Pred potekom enega leta je minister za ... predlagal toženi stranki, da tožnika razreši s funkcije svetovalca glavnega republiškega inšpektorja v Inšpektoratu RS ... s 14.10.1996. Iz vsebine navedenega predloga z dne 12.9.1996 pa jasno izhaja, da minister predlaga razrešitev tožnika zaradi poteka delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas enega leta. Odločba tožene stranke z dne 3.10.1996, s katero je bil tožnik razrešen dolžnosti svetovalca glavnega republiškega inšpektorja ... zaradi poteka delovnega razmerja za določen čas, je torej po mnenju sodišča prve stopnje materialno-pravno povsem pravilna. Tožena stranka je res ravnala nezakonito, ko svoje odločitve, sprejete na seji tožene stranke dne 26.9.1996, glede na to, da je bila ta odločitev v nasprotju s predlogom glavnega republiškega inšpektorja, ni spremenila na eni svojih naslednjih sej, kar bi morala storiti. Vendar pa po presoji sodišča prve stopnje navedeno nezakonito ravnanje tožene stranke nima za posledico ničnosti po nobenem od citiranih razlogov iz 5. oziroma 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Odločitev tožene stranke, kot izhaja iz odločbe z dne 3.10.1996, katere ugotovitev ničnosti zahteva tožnik, je po mnenju sodišča prve stopnje v skladu z odločitvijo tožene stranke na navedeni seji z dne 26.9.1996, in sicer v delu, ko je bilo sprejeto, da se tožnika razreši dolžnosti svetovalca glavnega republiškega inšpektorja, ni pa skladno v delu, kjer se navaja razlog za tako razrešitev. To dejstvo po mnenju sodišča prve stopnje v upravno-pravnem smislu sicer nima kakšnih posebnih posledic, lahko pa jih ima na delovno-pravnem področju, kar pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da tožnik ne navaja, s kakšnim prisiljenjem, izsiljevanjem, pritiskom oziroma drugim nedovoljenim dejanjem, ki bi bil posledica navedenega, se je vplivalo oziroma skušalo vplivati na toženo stranko, da je sprejela sporno odločitev. Nepravilno ravnanje tožene stranke, ki ni „popravila“ svoje odločitve v skladu s predlogom glavnega republiškega inšpektorja na eni od svojih naslednjih sej, pa po mnenju sodišča prve stopnje ni na podlagi kakšne posebne zakonske določbe razlog za ničnost. Navedeno nepravilnost bi tožnik lahko in moral uveljavljati z rednimi pravnimi sredstvi, česar pa ni storil. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek; podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje; podrejeno predlaga tudi, da pritožbeno sodišče samo opravi glavno obravnavo in ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi ter s sodbo spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi njegovi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in še dodaja:Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo, da je tožena stranka ravnala nezakonita, ko svoje odločitve, sprejete na seji dne 26.9.1996, glede na to, da je bila odločitev tožene stranke v nasprotju s predlogom glavnega republiškega inšpektorja, ni spremenila na eni svojih naslednjih sej, kar bi morala storiti in po njegovem mnenju tudi mora storiti. Ko kljub vsemu tožena stranka ni želela sporočiti nove delovne dolžnosti, je moral sprožiti tovrstni postopek, ki se je sedaj končal z izpodbijano sodbo. Ta postopek je tudi eden izmed možnih načinov pravnega varstva, ki mu je po ustavi in zakonu zagotovljen. Nobenega dvoma ne more biti, da ima tako početje in odločitev tožene stranke ničnostne razloge, ki jih je zatrjeval in jih še zatrjuje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

S 1.1.2007 je pričel veljati ZUS-1. Ta je v 2. odstavku 107. člena določil, da se že vložene pritožbe, glede na pogoje iz 2. odstavka 107. člena ZUS-1, obravnavajo bodisi kot pritožbe, bodisi kot pravočasne in dovoljene revizije. Obravnavana zadeva ne izpolnjuje pogoje za pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, zato jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Izpodbijana sodba je tako s 1.1.2007 postala pravnomočna.

Revizija ni utemeljena.

Stališče sodišča prve stopnje, da je odločitev tožene stranke, kot izhaja iz odločbe z dne 3.10.1996, katere ugotovitev ničnosti zahteva tožnik, v skladu z njeno odločitvijo na seji z dne 26.9.1996, in sicer v delu, ko je bilo sprejeto, da se tožnika razreši dolžnosti svetovalca glavnega republiškega inšpektorja, ni pa skladno v delu, kjer se navaja razlog za tako razrešitev, je po mnenju revizijskega sodišča pravilno. Tudi revizijsko sodišče meni, da to dejstvo v upravno–pravnem smislu sicer nima kakšnih posebnih posledic, lahko pa jih ima na delovno–pravnem področju, kar pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Zato revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v tej zadevi nista podana uveljavljana ničnostna razloga iz 5. in 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožnik ne navaja, s kakšnim prisiljenjem, izsiljevanjem, pritiskom oziroma drugim nedovoljenim dejanjem, ki bi bil posledica navedenega, se je vplivalo oziroma skušalo vplivati na toženo stranko, da je sprejela sporno odločitev. Nepravilno ravnanje tožene stranke, ki ni „popravila“ svoje odločitve v skladu s predlogom glavnega republiškega inšpektorja na eni od svojih naslednjih sej, pa tudi po mnenju revizijskega sodišča ni na podlagi kakšne posebne zakonske določbe razlog za ničnost. Tudi revizijsko sodišče meni, da bi navedeno nepravilnost tožnik lahko in moral uveljavljati z rednimi pravnimi sredstvi, česar pa ni storil. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS, kot revizijsko sodišče, revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.