Jedro

Tožnik je zahteval ugotovitev, da za sprejem sklepa, s katerim je razrešen s funkcije člana uprave (agencije), niso bili podani razlogi za razrešitev. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbo pravilno zavrglo, saj ne gre za t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 181. člena ZPP, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, glede česar pa tožnik nima pravnega interesa.

Ker je bilo o tožnikovi razrešitvi pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno s plačilom denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odpravnino na podlagi 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno, da pripada tožniku v primeru predčasne razrešitve odpravnina v višini petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do svoje razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj. Vendar pa je pri odmeri odpravnine upoštevalo tožnikovo osnovno plačo, brez dodatka za delovno dobo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je ustrezno zvišalo znesek odpravnine.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se znesek odpravnine v I. točki izreka z zneska 33.835,58 EUR zviša na znesek 35.775,48 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati odpravnino v višini 33.835,58 EUR bruto, odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto znesek v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (prvi odstavek točke I izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka v podrednem tožbenem zahtevku več in drugače, to je odpravnino še v višini 1.939,90 EUR s pp in izplačilo prisojenega zneska brez odvedbe davkov in prispevkov, je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi, (1) da se ugotovi, da je tožeči stranki nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, (2) da se pogodba o zaposlitvi z dne 29. 11. 2010 s pripadajočim aneksom z dne 26. 10. 2011 razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati obstoj delovnega razmerja od dne 20. 7. 2012 do dne odločitve sodišča prve stopnje; (3) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati delovno dobo za čas od 20. 7. 2012 dalje, ji do odločitve sodišča prve stopnje obračunati osnovno plačo v višini 4.456,58 EUR bruto, ki bi ji pripadala v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi za člana uprave z dne 29. 11. 2010, aneksa z dne 26. 10. 2011 in dodatka za delovno dobo v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe ter od zneskov plač poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač ter ji za ta čas od 20. 7. 2012 do odločitve sodišča prve stopnje izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec ter tožečo stranko prijaviti v socialna zavarovanja in (4) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati odškodnino zaradi odpovedi reintegracije v znesku 53.482,20 EUR, kar predstavlja 12 bruto plač tožeče stranke, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (točka II izreka).

Tožbo je zavrglo glede dela primarnega tožbenega zahtevka, ki se glasi na ugotovitev, da za sprejem sklepa A. z dne 20. 7. 2012, s katerim je bila tožeča stranka razrešena s funkcije člana uprave B., niso bili podani razlogi za razrešitev tožeče stranke (točka III izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 1.528,05 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se pritožuje zoper točke I., II. in III. izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu toženemu zahtevku, podrejeno pa, da v celoti ugodi podrednemu zahtevku za plačilo odpravnine v vtoževanem znesku 35.775,48 EUR. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje glede zavrženja dela tožbe po primarnem tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ugotovitev, da za razrešitev tožnika s strani A. niso obstajali razlogi. Za odločitev v predmetnem sporu je bistveno odgovoriti na predhodno vprašanje, ali je bila razrešitev tožnika zakonita, to je, ali je bila izvedena na podlagi ustreznega postopka in če so bili podani razlogi za razrešitev, določeni v pogodbi o zaposlitvi oziroma v 20. členu Zakona o upravljanju kapitalskih naložb (ZUKN). Če razrešitev ni zakonita, je nezakonito tudi prenehanje delovnega razmerja tožniku. Ker gre za odločitev o (ne)obstoju pravice oziroma pravnega razmerja, ne pa zgolj za ugotovitev dejstva, ni pravilno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 181. člena ZPP. Tožnik je ugotovitveni zahtevek postavil kot t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek, poleg primarnega oblikovalnega oziroma dajatvenega zahtevka. Zato mu ni bilo potrebno še posebej izkazovati pravnega interesa za „ugotovitveno tožbo“, saj le-ta izhaja iz nadaljnjega dajatvenega zahtevka. Tožnik navaja, da v postopku pred sodiščem sicer ni mogoče zahtevati ugotovitve ničnosti oziroma izpodbojnosti sklepov o razrešitvi člana uprave, vendar pa se lahko zahteva ugotovitev, da niso bili podani pogoji oziroma razlogi za odpoklic oziroma razrešitev (takšno stališče je zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-2512/06). Temu pritrjuje tudi sodna praksa delovnih sodišč, po kateri, glede na to, da samostojno sodno varstvo zoper odločitev o razrešitvi direktorja ni predvideno (v smislu razveljavitve oziroma ugotovitve ničnosti sklepa o razrešitvi), lahko razrešeni direktor v postopku, v katerem zahteva plačilo odpravnine, zahteva ugotovitev, da ni podan utemeljen razrešitveni razlog (sklep VDSS opr. št. Pdp 574/2009 z dne 19. 11. 2009). Glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 111/2013 z dne 19. 12. 2014, da izpodbijani sklep ni upravni akt, bi tako tožnik ostal brez slehernega pravnega sodnega varstva, s čimer bi bile kršene njegove temeljne, z ustavno in mednarodnimi pogodbami varovane človekove pravice, in sicer pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena RS, kar pa je v urejeni demokratični in pravni državi nevzdržno. Pritožba se sprašuje, zakaj je sodišče prve stopnje za več kot dve leti prekinilo postopek in čakalo na odločitev Vrhovnega sodišča RS v upravnem postopku, če je takšen zahtevek v predmetnem delovnem sporu brez vsebinske obravnave zavrglo kot nepravilno postavljeno ugotovitveno tožbo. Na podlagi 20. člena ZUKN lahko članu uprave predčasno preneha mandat le, če sam odstopi ali če je razrešen. Razrešen pa je lahko le, če je podan kateri izmed razlogov za razrešitev, ki so taksativno našteti v drugem odstavku 20. člena ZUKN. Nepravilna in v določenih delih nerazumljiva je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s podredno postavljenim zahtevkom za plačilo odpravnine v višini 35.775,48 EUR bruto. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbeni zahtevek delno, za znesek 1.939,90 EUR, zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni navedel, kolikšen dodatek za delovno dobo se mu je v kritičnem času obračunaval oziroma koliko zaključenih delovnih let je imel, niti ni predložil plačilnih list, iz katerih bi bil ta podatek razviden. Zato je višino odpravnine izračunalo le ob upoštevanju osnove bruto plače tožnika po pogodbi o zaposlitvi, brez dodatka za delovno dobo. V drugem členu aneksa št. 1 z dne 26. 10. 2011 je določeno, da tožniku v primeru predčasne razrešitve s funkcije člana uprave ali v primeru ukinitve agencije preneha delovno razmerje in mu pripada odpravnina v višini ene petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do svoje razrešitve za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj. S predložitvijo obračunskih listov za obdobje od 1. 11. 2010 do 1. 7. 2012 je tožnik izkazal, da je do preostanka mandata ostalo 38 mesecev, zato mu je tožena stranka dolžna plačati odpravnino v višini 35.775,48 EUR bruto. Tožniku je namreč pripadala mesečna bruto plača v višini 4.452,04 EUR, ki se je povečala za dodatek za delovno dobo v višini 0,33 % za vsako leto delovne dobe. Ena petina bruto osnove znaša 957,99 EUR, kar pomeni, da mu je tožena stranka za 38 mesecev dolžna plačati odpravnino v višini 35.775,48 EUR bruto in ne le 33.835,58 EUR bruto, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka tožnikovega zahtevanega dodatka za delovno dobo ni prerekala, temveč je v pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2015 navedla le drugačno povprečno bruto plačo tožnika, ki jo je še vedno priznavala v višjem znesku kot sodišče prve stopnje. Dodatek za delovno dobo je bil torej s strani tožnika obrazložen in izkazan, s strani tožene stranke pa neprerekan. Navaja tudi, da ni zahteval izplačila 35.775,48 EUR neto, zato so drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje protispisne. V tem delu je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodatno še navaja, da čeprav se strinja z odločitvijo sodišča, da je neutemeljen ugovor tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri odpravnine upoštevati določbe Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), iz previdnosti dodaja, da tudi če bi tožnik kot član B. imel položaj javnega uslužbenca, zanj določbe 117. člena ZUJF v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče uporabiti iz razloga ustavne prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS. Tožnik je pravico do odpravnine pridobil s sklenitvijo pogodbe z dne 29. 11. 2010 oziroma aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 10. 2011, torej pred začetkom veljavnosti ZUJF, ki je začel veljati 31. 5. 2012. Pri tem se sklicuje na sodbi VDSS opr. št. Pdp 1184/2012 z dne 13. 6. 2013 in opr. št. Pdp 1190/2012 z dne 11. 6. 2013. 4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe glede obračuna odpravnine v višini 33.835,58 EUR ter zoper odločitev o stroških postopka iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnikov podredni tožbeni zahtevek v celoti zavrne in mu naloži v plačilo stroške postopka. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke. B. je bila po prvem odstavku 11. člena ZUKN samostojen in neodvisen državni organ. Ni bila javna agencija v smislu Zakona o javnih agencijah (Ur. l. RS, št. 52/02 in 51/04 - IZ-A; ZJA), kar pomeni, da ni bila pravna oseba. Kot organ Republike Slovenije je imela naloge, določene z ZUKN. Niti smiselno niti po analogiji zanjo torej ni mogoče uporabljati določb ZJA, saj ni bila pravna oseba. To velja ne glede na določbo 12. člena ZUKN, ki je odločil, da ima B. kot državni organ samo dva organa in sicer upravo in svet. Ne strinja se s poenostavljenim stališčem sodišča prve stopnje, da je D. pravni naslednik B., ker je v pravdo vstopila kot tožena stranka, namesto B.. S tem se zamenjuje procesno in stvarno legitimacijo. Kar zadeva višino odpravnine pa vztraja na stališču, da je bil tožnik javni uslužbenec in da so zanj veljala pravila, ki so veljala za uradnike na položaju. Stopnja samostojnosti in neodvisnosti B. je bila relativno majhna. Pravne neodvisnosti v bistvu ni imela, saj ni bila pravna oseba, medtem ko ji je bila organizacijska neodvisnost v določenem delu zagotovljena s tem, da ni bila del nekega ministrstva in ni imela statusa vladne službe, pač pa je bila organizacijsko od ministrstev in Vlade ločen organ. Podrejena je bila le A., ki je tudi imenoval predsednika člana uprave in predsednika ter člane sveta v smislu 18. člena ZUKN. Ključni kader je torej nesporno imel položaj javnih uslužbencev, zato je tako zanje, kot za vse ostale zaposlene, veljal Zakon o javnih uslužbencih (ZJU). Položaj predsednika in člana uprave ZUKN je vezan na petletni mandat, zato meni, da je zanje potrebno smiselno uporabiti določbe ZJU o javnih uslužbencih na položaju. Posledično je torej tudi za njih veljal drugi del ZJU (ki velja za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti). Pred razrešitvijo tožnika je bil sprejet ZUJF, ki je interventni zakon, sprejet predvsem zaradi zagotovitve vzdržnih javnih financ. ZUJF je na določenih področjih posegel v že pridobljene pravice. Če temu ne bi bilo tako, in če bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje, da za določitev tožnikove odpravnine ZUJF ne velja, potem sprejetje tega zakona ne bi imelo nobenega pomena. ZUJF v 117. členu spreminja osmi odstavek 83. člena ZJU. Ker je bil tožnik razrešen in mu je delovno razmerje prenehalo po začetku veljavnosti ZUJF, velja torej sprememba 83. člena ZJU, kot je bila določena z ZUJF, tudi za tožnikovo odpravnino. Tudi če sodišče ne bi upoštevalo določb ZUJF, pa bi šla tožniku odpravnina le za obdobje od 20. 7. 2012 do 28. 12. 2012, torej za obdobje štirih polnih mesecev, kar pomeni, da bi mu pripadla v višini 3.674,28 EUR.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke, prerekal njene navedbe ter predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba tožnika, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede odločitve o višini odpravnine, glede katere je deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Pritožba tožnika neutemeljeno uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje s tem, ko je zavzelo stališče, da tožnik s tožbo ne more zahtevati ugotovitve, da za njegovo razrešitev s strani A. niso obstajali razlogi, ter je posledično tožbo v tem delu zavrglo v smislu določbe 181. člena ZPP, ni kršilo tožnikove pravice do izjave v postopku oziroma do kontradiktornega postopka, niti ni kršilo določb 22. člena (načelo enakega varstva pravic) Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33-1409/1991 s spremembami; Ustava), 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva) in 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva). Kot je navedeno v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnega stališča, da za takšno tožbo tožnik ne izkazuje pravnega interesa v smislu 181. člena ZPP.

9. Prav tako pritožba tožnika neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma protispisno odločitev, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo bruto zneska odpravnine in tožniku dosodilo neto znesek, po odvodu davka in prispevkov od bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska. Tožnik namreč neutemeljeno navaja, da ni zahteval plačila bruto zneska odpravnine v višini 35.775,48 EUR, saj je tožbeni zahtevek postavil tako, da je zahteval plačilo navedenega bruto zneska odpravnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od bruto zneska). Zato sodišče prve stopnje ni odločilo protispisno, ko je, glede na tako postavljen zahtevek, zavrnilo zahtevek za plačilo bruto zneska odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneska.

10. Tožnik je bil s sklepom A. z dne 20. 10. 2010 imenovan za člana uprave B.. Tožnik je z B. dne 29. 11. 2010 sklenil pogodbo o zaposlitvi št. ... za delovno mesto člana uprave B. za trajanje mandata 5 let s polnim delovnim časom. Delo je v skladu z 2. členom pogodbe o zaposlitvi nastopil 1. 11. 2010. A. je tožnika s sklepom z dne 20. 7. 2012 predčasno razrešil z mesta člana uprave B.. Aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 29. 11. 2010 z dne 26. 10. 2011 (A1) je v 2. členu določal, da v primeru predčasne razrešitve ali v primeru ukinitve B. tožniku preneha delovno razmerje ter da pripada odpravnina v višini petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do svoje razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj.

11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je z uveljavitvijo Zakona o slovenskem državnem holdingu (Uradni list RS, št. 105/2012, 39/2013, 101/2013 - ZIPRS1415; ZSDH) dne 28. 12. 2012 prenehala obstajati C. d.d. pa je prevzela dejavnost, ki jo je do ukinitve opravljala B. ter zaposlene na B. (38. člen ZSDH). Ker je z uveljavitvijo Zakona o Slovenskem državnem holdingu (Uradni list RS, št. 25/2014, 96/2015; ZSDH-1) tožena stranka prevzela pristojnosti in obveznosti s strani D. (77. člen ZSDH-1), je torej tožena stranka prevzemnik obravnavnih obveznosti D.. Zato je podana njena pasivna legitimacija. S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da tudi sama tožena stranka priznava, da bi bil tožnik zaposlen pri E. oz. D., če mu ne bi prenehalo delovno razmerje na podlagi predčasne razrešitve s funkcije člana uprave B.. Za odločitev ni bistveno, da B. ni bila pravna oseba, temveč je bistveno, da gre v delu, ki se nanaša na pravice in obveznosti zaposlenih pri B., za povsem izkazano pravno nasledstvo oziroma prevzem obveznosti s strani D. in kasneje tožene stranke.

12. Tožnik je del tožbenega zahtevka postavil tako, da je zahteval ugotovitev, da za sprejem sklepa A. z dne 20. 7. 2012, s katerim je bila tožeča stranka razrešena s funkcije člana uprave B. za upravljanje kapitalskih naložb RS (B.), niso bili podani razlogi za razrešitev tožeče stranke. V tem tem delu je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, ker je razlogovalo, da za ugotovitveno tožbo po 181. členu ZPP niso podani pogoji oziroma da sodišče lahko ugotavlja samo obstoj ali neobstoj pravice ali pravnega razmerja, ne pa dejstev, za kar v konkretnem primeru gre. Pritožbeno sodišče se strinja s takšnim stališčem ter ugotavlja, da v tem delu ne gre za t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 181. člena ZPP, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, glede česar pa tožnik nima pravnega interesa. Tretji odstavek 181. člena ZPP določa, da če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, lahko tožeča stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka. Ugotovitev, ali je bil tožnik upravičeno predčasno razrešen, ne predstavlja pravice ali pravnega razmerja, od katerega bi bila odvisna odločitev v tem sporu. O tožnikovi predčasni razrešitvi v A. je bilo že odločeno v upravnem sporu s sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 111/2013 z dne 19. 12. 2014. Na takšno odločitev je delovno sodišče vezano in ne more samo ugotavljati utemeljenosti razlogov za razrešitev. S tem v zvezi je neutemeljeno sklicevanje tožnika na sodno prakso v primerih razrešitve direktorjev v sporih zaradi plačila odpravnine. V navedenih zadevah gospodarske družbe ne odločajo z odločbo, ki bi bila predmet upravnega spora, zato mora sodišče, ki odloča o zahtevku za plačilo odpravnine (kot pogodbeni sankciji za neutemeljeno razrešitev), odločiti o utemeljenosti razrešitve s poslovodne funkcije. V obravnavani zadevi, ko gre za drugačen primer, pa je potrebno izhajati iz specialne ureditve imenovanja in razrešitve članov B., kot je bila določena v Zakonu o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije (ZUKN; Uradni list RS, št. 38/2010, 18/2011, 77/2011, 22/2012, 105/2012 - ZSDH). Po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUKN je namreč o predčasnem prenehanju mandata zaradi razrešitve odločal A.. Zato je bila tožba v tem delu utemeljeno zavržena. Na zakonitost izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe ne vpliva dejstvo, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločilo potem, ko je bilo v upravnem sporu pravnomočno odločeno o zakonitosti predčasne razrešitve tožnika. Zaradi tega v konkretni zadevi ni mogoče šteti, da bi moralo delovno sodišče (samo) presojati utemeljenost razlogov za predčasno razrešitev. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o delnem zavrženju tožbe (2. točka 365. člena ZPP).

13. Ker je bilo o odločitvi A. o tožnikovi razrešitvi pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno, na podlagi določbe 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno s plačilom denarnega nadomestila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 in naslednji; ZDR-1).

14. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek oziroma del tožbe zavrglo, je pravilno odločalo o podrednem tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine, ki pripada tožniku na podlagi 2. člena aneksa št. 1 z dne 26. 10. 2011. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi, glede pravice tožnika do odpravnine, ni mogoče uporabiti določbe 117. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/2012 s spremembami; ZUJF). Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da ZUKN ni izrecno določal, da imajo člani uprave položaj javnih uslužbencev oziroma uradnikov na položaju niti da imajo položaj funkcionarjev. Iz določb ZUKN je pravilno povzelo, da položaj članov uprave B. ni primerljiv s položajem položajnih uradnikov, saj so bili člani uprave B. pri opravljanju svojih nalog samostojni in neodvisni od navodil Vlade RS ali kogarkoli drugega. Štelo je, da je bil torej njihov položaj primerljivejši s položajem funkcionarjev, zato drugi del ZJU ob smiselni uporabi četrtega odstavka 1. člena ZJU za člane uprave ZUKN ni uporabljiv. 117. člen ZUJF pa se nanaša na znižanje odpravnine, ki po 83. členu ZJU pripada uradnikom na položaju. Ker tožnik ni bil uradnik na položaju, ni pravne podlage za znižanje tožnikove odpravnine, kot je bila določena s pogodbo o zaposlitvi oziroma z aneksom št. 1 k tej pogodbi. Zato se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeliti do vprašanja, ali bi uporaba ZUJF nedopustno retroaktivno posegla v pridobljene pravice tožnika, saj ZUJF ni relevanten za odločitev v tem sporu.

15. Tožena stranka neutemeljeno špekulira, da bi bil tožnik upravičen le do nižjega zneska odpravnine, saj naj bi bilo potrebno upoštevati le štirimesečno obdobje od predčasne razrešitve oz. prenehanja delovnega razmerja, pa do ukinitve B.. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega stališča, da je odpravnina tožniku pripadla ob predčasni razrešitvi in takrat tudi zapadla v plačilo, zato kasnejša okoliščina (ukinitev B. po približno štirih mesecih) na višino odpravnine nima vpliva.

16. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odpravnino, vendar pa je pri odmeri odpravnine upoštevalo tožnikovo osnovno plačo, brez dodatka za delovno dobo. Ker bi moralo sodišče prve stopnje pri določitvi višine odpravnine upoštevati 1/5 osnove v višini 941,46 EUR, glede na to, da je tožnikova plača, skupaj z dodatkom za delovno dobo znašala 4.592,83 EUR, je tožnik upravičen do odpravnine v višini 38 - kratnika osnove, glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je treba, v skladu z aneksom št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, upoštevati obdobje 38 mesecev do prenehanja petletnega mandata tožnika. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in znesek odpravnine zvišalo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). S tem v zvezi pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pritožba tožnika neutemeljeno očita sodišču prve stopnje protispisno odločitev, ker naj bi neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo bruto zneska odpravnine. Tožnik tožbenega zahtevka ni postavil tako, da bi zahteval izplačilo neto zneska odpravnine po obračunu in odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo bruto zneska odpravnine. Od zneska odpravnine je namreč tožena stranka dolžna obračunati in odvesti akontacijo dohodnine po Zakonu o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl. – ZDoh-2) ter prispevke po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. – ZPIZ-2). ZPIZ-2 v 144. členu določa, da predstavlja osnovo za plačilo prispevkov plača oziroma nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanimi v denarju, bonih ali v naravi. Na določbe ZPIZ-2 o plačilu prispevkov (iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja) se sklicujejo tudi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji), Zakon o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji) in Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001 in naslednji), ki predstavljajo pravno podlago za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo iz bruto dohodkov iz delovnega razmerja. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.).

17. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

18. Tožnik je s pritožbo uspel le v manjšem delu, kar ni bistveno vlivalo na uspeh v postopku, zato pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Prav tako je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP).

19. Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sam krije svoje stroške te vloge.