Jedro

Namen posestnega varstva je hitro zavarovanje spornega dejanskega (posestnega) stanja, ne glede na morebitne stvarne ali druge pravice, ki jih imajo pravdne stranke na sporni stvari, hkrati pa tudi preprečitev ter sankcioniranje samovoljnega - enostranskega spreminjanja takega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna nerazdelno povrniti toženima strankama stroške pritožbenega postopka v višini 274,50 EUR v 15-ih dneh od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbeni zahtevek v ugotovitvenem delu, in sicer da sta toženi stranki motili tožečo stranko (v nadaljevanju tožnica) v neposredni posesti premičnine, kovinske konstrukcije na parc. št. 2383/29, k. o. ... s tem, da je prvo tožena stranka (v nadaljevanju prva toženka) po navodilih drugo tožene stranke (v nadaljevanju drugi toženec) dne 9. 12. 2019 odstranila del kovinske konstrukcije, s čimer sta tožnici onemogočili uporabo dela kovinske konstrukcije na navedeni parceli, saj sta jo samovoljno odstranili in uničili (I. točka izreka). V preostalem delu, ko tožnica zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja in nadomestitev odstranjene kovinske konstrukcije, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožnica dolžna tožencema nerazdelno povrniti 2.481,46 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. in III. točka izreka).

2. Tožnica v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da stvari ni več, zato posestno varstvo ni mogoče. Na svojem zemljišču, na delu parc. št. 2383/29 k. o. ..., je tožnica imela svoje skladišče, ki je bilo pokrito s kovinsko konstrukcijo. Kovinska konstrukcija je mejila na zemljišče parc. št. 2367/27, k.o. ..., ki je v lasti prve toženke. Tožnica in prva toženka sta imeli v lasti vsaka svoj del kovinske konstrukcije, gre za en objekt, kateri del je bil v posesti tožnice in na njeni parceli, drugi del pa na parceli prve toženke. Kovinska konstrukcija tožnice je bila sestavljena iz treh nosilnih stebrov, šestih vmesnih stebrov, delno je bila obložena s fasadnimi paneli in strešno konstrukcijo. Višina konstrukcije je bila 5 metrov, površina odstranjenega dela konstrukcije pa 11 m². Prva toženka je delno odstranila del konstrukcije, kot je opisano, pri čemer je steber kovinske konstrukcije, last tožnice, postavila v svoj del kovinske konstrukcije. Prva toženka je del kovinske konstrukcije, ki je stala na nepremičnini tožnice, odžagala in te dele uporabila pri svoji kovinski konstrukciji. Tako je možno vzpostaviti prejšnje stanje, saj je prva toženka dolžna zgolj kovinske stebre, ki jih je uporabila pri svoji konstrukciji, vrniti na del nepremičnine, v lasti tožnice, kjer je kovinsko konstrukcijo odstranila. Tožnica je v spis predložila tudi mnenje izvedenca A. A., ki je v mnenju med drugim zapisal, da so na zemljišču še vidni armiranobetonski temelji za nosilne stebre. Ti so osnova za postavitev kovinske konstrukcije in je tako mogoča ponovna montaža kovinskih stebrov na armiranobetonske temelje. Napačna je tudi ugotovitev, da je kovinska konstrukcija premičnina, saj je ta bila pritrjena na stavbno zemljišče. Gradbeni zakon opredeljuje kovinsko konstrukcijo kot manj zahteven objekt, ki pa je zgrajen na nepremičnini. Uničen je samo del kovinske konstrukcije (nosilni stebri in streha), ne pa celotna konstrukcija, zato je vzpostavitev prejšnjega stanja mogoča. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Toženca sta v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala njeno zavrnitev ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je trdila, da sta toženca samovoljno odstranila in uničila del nadstreška oziroma kovinske konstrukcije na njenem zamljišču parc. št. 2383/29, k.o. ..., s čimer sta motila njeno posest na tej konstrukciji in ji onemogočila njeno uporabo. Zahtevala je, da sodišče ugotovi motenje posesti in da toženca nadomestita odstranjeno kovinsko konstrukcijo.

6. Materialnopravno podlago za odločitev v sporu o motenju posesti predstavljajo določbe prvega odstavka 30. člena in 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter 426. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po določbi 426. člena ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, o poštenosti ter nepoštenosti posesti, ali odškodninskih zahtevkih. Po določbi prvega odstavka 33. člena SPZ pa sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Namen posestnega varstva je hitro zavarovanje spornega dejanskega (posestnega) stanja, ne glede na morebitne stvarne ali druge pravice, ki jih imajo pravdne stranke na sporni stvari, hkrati pa tudi preprečitev ter sankcioniranje samovoljnega - enostranskega spreminjanja takega stanja.

7. Tožnica je s tožbo zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja na način, da toženca postavita na njeni nepremičnini novo enako kovinsko konstrukcijo, saj sta prejšnjo uničila. S tem je zahtevala izročitev nadomestne stvari oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja na način, da toženca postavita na sicer enako mesto njene nepremičnine, novo kovinsko konstrukcijo in jo spojita z njeno nepremičnino. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da v danem primeru takšnemu restitucijskemu zahtevku v okviru spora o motenju posesti ni mogoče ugoditi. Tožeča stranka bi lahko s tožbo zaradi motenja posesti zahtevala nazaj le tiste (individualizirane) stvari, ki jih je imela v posesti in glede katerih je bila posest motena. Pri nadomestitvi z drugimi stvarmi pa bi dobila stvari, ki jih nikoli ni imela v posesti. V tem primeru ne bi šlo za vzpostavitev prejšnjega stanja, ampak za odškodninski zahtevek, o katerem v postopku zaradi motenja posesti ni dopustno razpravljati.1 Rezultat uresničitve pravice do posestnega varstva je namreč vedno vzpostavitev prejšnjega stanja. S tem se zagotavlja načelo kontinuitete posesti. Po vzpostavitvi prejšnjega stanja je posest takšna, kakršna je bila pred motenjem, oziroma kakršna je bila ves čas. Sama posest stvari pa ostane brez zaščite, če ni možnosti, da se vzpostavi prejšnje stanje. V obravnavanem primeru takšne možnosti zaradi uničenja prej postavljene konstrukcije in tudi njenih delov ni2. Tega ne spremeni tudi dejstvo, da bi naj toženca en steber kovinske konstrukcije tožnice vgradila v kovinsko konstrukcijo na svojem delu zemljišča, saj je v ostalem kovinska konstrukcija, kot že ugotavlja sama tožnica, bila uničena, razrezana. Ostale pritožbene navedbe o armiranih betonskih stebrih in da je uničen samo del kovinske konstrukcije oziroma, da bi se ta lahko ponovno sestavila iz odstranjenih delov, predstavljajo pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje ob obravnavanju pritožbe ne more upoštevati (337. člen ZPP), pa tudi sicer so te v nasprotju s prvotno zatrjevanimi dejstvi o uničenju konstrukcije.

8. Ostale pritožbene navedbe glede kovinske konstrukcije, ali gre za premičnino oziroma nepremičnino, na samo odločitev v zadevi nimajo vpliva. Dodati je le, da v primeru, ko kovinska konstrukcija več ni spojena z zemljiščem, ne more kot taka predstavljati dela nepremičnine.

9. Pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani tisti pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila stroškov s pritožbo. V odgovoru sta toženca obrazloženo nasprotovala pritožbi, zato jima je v skladu z načelom kontradiktornosti postopka priznati stroške odgovora na pritožbo. Kot potrebne stroške je priznati 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 225,00 EUR, skupaj z 22 % DDV (49,50 EUR) pa 274,50 EUR. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.

1 Glej N. Beteto, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 658-659 in sklep VSS II Ips 78/1979 z dne 31. 8. 1980. 2 Tožnica je v tožbi navedla, da so delavci prve toženke, po navodilih drugega toženca kovinsko konstrukcijo odstranili in razrezali, steber kovinske konstrukcije pa so postavili v notranjost območja prve toženke, ter ga deloma porabili za panele.