Jedro

Prepoved žaljivih izjav po 109. členu ZPP je v zvezi s pravico do izjavljanja pred sodiščem, ki je del pravice do sodnega varstva po 22. členu URS, kar govori v prid večje tolerance do strank, seveda ob hkratnem upoštevanju posebnega pomena, ki ga ima zaupanje v sodstvo in spoštovanje avtoritete sodišč, da sodna veja oblasti lahko uresniči svoje naloge. Nedvomno bi negativna vrednostna ocena sodnice v zvezi z njenim delom lahko bila podlaga za kaznovanje, vendar v konkretni zadevi ne gre za vrednostno oceno dela sodnice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožnika kaznovalo z denarno kaznijo 300,00 EUR za žalitev sodišča v vlogi z dne 24.11.2010. Tožnik vlaga pritožbo zoper navedeni sklep osebno in po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je v svoji vlogi zgolj povzel razpravljajočo sodnico, ki je povedala, da predmetni spor ni njeno področje, ob tem pa izrecno poudaril tudi, da je potrebno spoštovati njeno dostojanstvo. Sodnica niti ne zanika, da zapisanega ne bi izrekla, zato zaničevalni namen ni izkazan. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča U-I-145/03, iz katere izhaja, da so žaljive izjave v vlogi samo tiste, ki pomenijo splošno in pavšalno izražanje prezira do sodstva, ali izjave, pri katerih gre za osebne napade na sodnika in nimajo zveze z odločitvijo v konkretni zadevi. Glede na to, da tožnik izrecno tudi ni izločal sodnice, je izpodbijani sklep toliko bolj neutemeljen. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožnika kaznovalo za zapis, da je razpravljajoča sodnica „že pred začetkom prvega naroka navzočim povedala, da ne ve, zakaj je ravno njej dodeljen ta spis, ker avtorsko pravo ni njeno področje“, kar zanj predstavlja presenečenje, saj je naslovno sodišče edino pristojno za sojenje v avtorskih sporih in na koncu dodal, da „nas navsezadnje na področju zdravstva zaradi glasilk ne pošiljajo h ginekologu“. Navedeno je sodišče štelo kot žaljivo izražanje z izkazanim zaničevalnim namenom.

Zaključku prvostopnega sodišča ni mogoče pritrditi. Prepoved žaljivih izjav po 109. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) je v zvezi s pravico do izjavljanja pred sodiščem, ki je del pravice do sodnega varstva po 22. členu Ustave RS, kar govori v prid večje tolerance do strank, seveda ob hkratnem upoštevanju posebnega pomena, ki ga ima zaupanje v sodstvo in spoštovanje avtoritete sodišč, da sodna veja oblasti lahko uresniči svoje naloge (prim. odločbo US U-I-145/03). Nedvomno bi negativna vrednostna ocena sodnice v zvezi z njenim delom lahko bila podlaga za kaznovanje (prim. sklep VS RS I R 73/2001), vendar v konkretni zadevi ne gre za vrednostno oceno dela sodnice. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da je tožnik le povzel njeno izjavo, ki jo je ta podala pred prvim narokom za glavno obravnavo, iz česar izhaja, da gre pravzaprav za oceno razpravljajoče sodnice same, iz razlogov izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, da naj bi bil citat netočen ali celo izmišljen.

Tudi sicer pisanje ni žaljivo, ni torej izkazan zaničevalen namen pisanja. Tak zaključek sledi iz celotnega konteksta pisanja, pa tudi če sporni izjavi izluščimo iz ostalega besedila. Zgolj navedba, da „avtorsko pravo ni njeno področje“ in da „nas navsezadnje na področju zdravstva zaradi glasilk ne pošiljajo h ginekologu“ nista grobi izjavi, ki bi bili objektivno žaljivi. Gre zgolj za neko objektivno opažanje, komentiranje poteka postopka, tudi če ne bi šlo le za povzetek izjave sodnice (v prvem delu). Toliko bolj pa velja ta zaključek ob dejstvu, da je tožnik v istem odstavku besedila izpostavil, da je „potrebno spoštovati dostojanstvo gospe sodnice“ ter da je celotno besedilo pisano v spoštljivem, mirnem tonu in z navajanjem razlogov v obrambo svojih pravic.

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo.