Jedro

Tožnik se je poškodoval pri menjavi "blederja" na vulkanizerski stiskalnici. V trenutku, ko je sodelavec aktiviral stikalo in spustil centralni mehanizem stiskalnice, je imel tožnik roko na območju spodnjega obroča "blederja", zato mu je stiskalnica stisnila prste desne roke. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da stiskalnica, ki jo poganja električna energija, predstavlja nevarno stvar, ki v smislu določbe 149. in 150. člena OZ predvideva objektivno odgovornost njenega imetnika za škodo, ki nastane v posledici njenega delovanja. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje tožene stranke, da je v obravnavani zadevi podan ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 153. člena OZ, ker je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnika, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik odstranitev "blederja" iz centralnega mehanizma vulkanizerske stiskalnice lahko storil le na način, da je z roko segel v delovno območje stroja, zato dejstvo, da je imel v kritičnem trenutku roke v nevarnem območju, za toženo stranko ni moglo biti povsem nepričakovano.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se sedaj glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode v roku 15 dni plačati znesek 7.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 dalje do plačila. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače (to je odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.800,00 EUR in odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 17,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 do plačila) se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.192,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 362,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške pritožbe pa krije sama.

IV. Vsaka stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova nepremoženjske škode v roku 15 dni plačati znesek 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, tj. odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 7.000,00 EUR in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 17,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 do plačila, je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 2,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. V pritožbi uveljavlja protispisnost ugotovitve, da mu v kritičnem trenutku "blederja" ne bi bilo treba držati. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je želel, da A.A. aktivira vulkanizersko stiskalnico, pa je kljub temu držal roke v območju spodnjega obroča "blederja". Vztraja pri navedbah, da je do nesreče prišlo zaradi hrupa v delavnici in zaradi šuma v komunikaciji s sodelavcem A.A. Ne drži, da je soprispeval k nastanku škode, saj je imel v času nesreče oblečene celo dvojne rokavice. Sodišču očita, da je odmerilo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi odškodnina za pretrpljen strah je po njegovem mnenju prisojena v prenizkem znesku, saj stisnjenje prstov v stiskalnico, ki zdrobi oziroma odseka vse, kar se znajde v njenem delovnem območju, pri oškodovancu povzroči velik šok. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izpostavlja, da si je v nesreči poškodoval vodilno (desno) roko, zato je bil določena vsakdanja opravila (npr. tipkanje po telefonu) prisiljen pričeti opravljati z levo roko. Zaradi zmanjšanega otipa ima težave pri vadbi z utežmi in pri vožnji z gorskim kolesom. Izpostavlja ugotovitve izvedenca, da nekatere težave ne bodo nikoli izginile. Meni, da bi mu sodišče moralo priznati povračilo stroška za izdelavo zdravniškega spričevala, saj je to spričevalo pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval tudi sodni izvedenec medicinske stroke. Nasprotuje odločitvi sodišča glede stroškov postopka, saj bi po njegovem mnenju moralo sodišče pri izračunu uspeha strank v postopku ločiti uspeh po temelju in uspeh po višini. Uveljavlja, da bi mu sodišče moralo priznati povračilo stroška za predpravdni odškodninski zahtevek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je pravočasno podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper ugodilni del navedene sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožena stranka, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni ugodilo njenemu dokaznemu predlogu za postavitev sodnega izvedenca za varstvo pri delu. Po njenem mnenju bi bila izvedba tega dokaza potrebna za razjasnitev odločilnih okoliščin, ali bi moral tožnik pri menjavi "blederja" uporabiti teleskopsko roko, ali je bil tožnik menjavo "blederja" dolžan opraviti skupaj s sodelavcem A.A., ali mora delavec pri menjavi "blederja" stopiti v območje kalupa in ali je bilo potrebno, da je imel tožnik ob potisku centralnega mehanizma roke na spodnjem obroču "blederja". Nasprotuje odločitvi sodišča, da je tožnik k nastali škodi soprispeval le do višine 20 %. Vztraja pri stališču, da je tožnik izključno odgovoren za nastanek škode, saj tega, da bo v kritičnem trenutku posegel v nevarno delovno območje stroja, ni mogla predvideti. Da tožnik ob pomiku centralnega mehanizma navzdol ne bi smel držati "blederja" oziroma njegovega spodnjega obroča, potrjujeta tudi izpovedi prič A.A. in B.B. Izpostavlja izpoved priče B.B., da bi moral tožnik pri menjavi "blederja" uporabiti teleskopsko roko, sodišče pa je po njenem mnenju neutemeljeno verjelo nasprotni izpovedi priče C.C., ki nima strokovnega znanja o varnosti in zdravju pri delu. Sodišču očita, da ni pojasnilo, zakaj izpovedi priče B.B. v tem delu ni sledilo. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da se je tožnik za menjavo "blederja" šele usposabljal. Tožnik je bil seznanjen z navodili za opravljanje dela, še posebej je bil poučen o varni menjavi "blederja" in o tem, da ob sprožitvi stiskalnice ne sme imeti prstov na spodnjem obroču "blederja". Tudi sicer bi tožnik kot vsak povprečno skrben človek moral vedeti, da ob pomiku centralnega mehanizma navzdol lahko pride do stisnjenja prstov. Sklicuje se na izpoved priče C.C., da je bil presenečen, ko je slišal, da je tožnik delo opravil s pomočjo sodelavca A.A. Priči namreč ni bilo znano, da delavci menjavo "blederja" opravljajo v dvojicah. Nasprotuje višini prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in uveljavlja, da jo je sodišče odmerilo v previsokem znesku. Tožnik je telesne bolečine trpel največ tri mesece, analgetiki za lajšanje bolečin pa so mu bili predpisani le po potrebi. Tudi glede prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti uveljavlja, da je ta pretirana. V zvezi s tem se sklicuje na ugotovitve izvedenca, da ima tožnik na podlahteh in nadlahteh obsežno mišično maso, ki je atletsko oblikovana, brez kakršnihkoli funkcionalnih in oblikovnih spremenjenosti. Navaja, da izvedenec ni potrdil okvare prstnega živca na tretjem in četrtem prstu desne roke. Po njenem mnenju tožnik pri življenjskih aktivnostih ni prikrajšan, temveč jih mora sedaj opravljati le nekoliko drugače kot pred nezgodo. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik je pravočasno podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

8. S pritožbeno navedbo, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za postavitev sodnega izvedenca za varstvo pri delu, tožena stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravno odločilnih dejstev, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je navedlo ustrezne razloge za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca za varstvo pri delu. Tožena stranka je izvedbo tega dokaza predlagala v potrditev navedbe, da je v obravnavani zadevi podan ekskulpacijski razlog v smislu drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), vendar je sodišče prve stopnje že glede na ugotovitev, da so morali delavci tožene stranke pri odstranitvi "blederja" na vulkanizerski stiskalnici, na kateri se je poškodoval tožnik, z rokami poseči v delovno območje stroja, utemeljeno zaključilo, da (nepravilno) ravnanje tožnika (tj. da v trenutku spusta centralnega mehanizma ni umaknil roke s spodnjega obroča "blederja") za toženo stranko ni moglo biti povsem nepričakovano. Odločitev sodišča prve stopnje, da postavitev sodnega izvedenca za varstvo pri delu za ugotavljanje odločilnih dejstev ni bila potrebna, je pravilna, nasprotno pritožbeno uveljavljanje tožene stranke pa neutemeljeno.

9. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje glede ugotovitve, da mu v kritičnem trenutku ne bi bilo treba držati rok na "blederju", neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S to pritožbeno navedbo namreč v resnici izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, česar ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

10. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v relevantnem obdobju zaposlen pri toženi stranki, 11. 11. 2010 pa se je na delu poškodoval pri menjavi "blederja"1 na vulkanizerski stiskalnici. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na določbo 184. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (po določbah OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

12. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v skupnem znesku 11.017,00 EUR (17,00 EUR za premoženjsko in 11.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, tožnik pa je k nastali škodi soprispeval do višine 20 %. Tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode je zavrnilo, za nepremoženjsko škodo pa je tožniku prisodilo 5.000,00 EUR odškodnine. Ob upoštevanju soprispevka k nastali škodi je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 4.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper to odločitev se pritožujeta obe stranki, ker se njuni pritožbi vsebinsko prekrivata, pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja na obe pritožbi hkrati.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri menjavi "blederja" na vulkanizerski stiskalnici. V trenutku, ko je sodelavec A.A. aktiviral stikalo in spustil centralni mehanizem stiskalnice, je imel tožnik roko na območju spodnjega obroča "blederja", zato mu je stiskalnica stisnila prste desne roke. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da stiskalnica, ki jo poganja električna energija, predstavlja nevarno stvar, ki v smislu določbe 149. in 150. člena OZ predvideva objektivno odgovornost njenega imetnika (v obravnavani zadevi je to tožena stranka) za škodo, ki nastane v posledici njenega delovanja. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje tožene stranke, da je v obravnavani zadevi podan ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 153. člena OZ, ker je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnika, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik odstranitev "blederja" iz centralnega mehanizma vulkanizerske stiskalnice lahko storil le na način, da je z roko segel v delovno območje stroja, zato dejstvo, da je imel v kritičnem trenutku roke v nevarnem območju, za toženo stranko ni moglo biti povsem nepričakovano. Sicer drži, da tožnik ob pomiku centralnega mehanizma navzdol ne bi smel držati "blederja" oziroma njegovega spodnjega obroča, vendar pa je to pomembno pri odločitvi o višini njegovega soprispevka, ni pa zato podan razlog za popolno razbremenitev (objektivne) odgovornosti tožene stranke. Pravilnost presoje, da ravnanje tožnika za toženo stranko ni moglo biti popolnoma nepričakovano, potrjujejo tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnik v relevantnem obdobju šele učil, kako se "bleder" pravilno zamenja. Tožena stranka v pritožbi v zvezi s tem navaja, da je bil tožnik seznanjen s splošnimi in specifičnimi navodili ter da je bil o menjavi "blederja" še posebej poučen, vendar to ne spremeni dejstva, da so napake pri začetniku (četudi je o varnem delu še tako skrbno poučen) pogostejše in zato iz vidika delodajalca ne morejo biti nepričakovane.

14. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri navedbah, da bi tožnik pri menjavi "blederja" moral uporabiti manipulator (teleskopsko roko) in se v zvezi s tem sklicuje na izpoved B.B., ki jo je sodišče prve stopnje štelo za neverodostojno. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo sodišče prve stopnje tisto, ki je ob zaslišanju lahko dobilo neposreden vtis o tem, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj se je pri ugotavljanju dejstva, ali je mogoče "bleder" odstraniti tudi na način, da delavcu ne bi bilo treba z roko seči v nevarno območje kalupa, oprlo na (skladni) izpovedi tožnika in priče C.C., in ne na izpoved priče B.B. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da uporaba teleskopske roke pri tipu vulkanizerske stiskalnice, na kateri se je poškodoval tožnik, ni bila mogoča, pritožbene navedbe tožene stranke, ki tej ugotovitvi nasprotujejo, pa so neutemeljene.

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ ugotovilo, da je tožena stranka po temelju odgovorna za 80 % tožniku nastale škode, do višine 20 % pa je k nastali škodi soprispeval tožnik sam. Tožnik v pritožbi navaja, da je do poškodbe prišlo zaradi hrupa v delavnici in zaradi šuma v komunikaciji z A.A., vendar je sodišče prve stopnje te navedbe zavrnilo kot neutemeljene. Po njegovi ugotovitvi namreč do nesreče ni prišlo zaradi šuma v komunikaciji, temveč zato, ker tožnik ni ravnal dovolj skrbno. V trenutku, ko je sodelavec A.A. aktiviral stikalo in spustil centralni mehanizem, bi namreč moral umakniti roko s spodnjega obroča "blederja". Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s tem sprejema kot popolno, prepričljivo in ustrezno obrazloženo, zato v njeno pravilnost ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga. Ob upoštevanju navedenega pa je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožniku mogoče očitati, da je k nastali škodi soprispeval do višine 20 %, zato v zvezi s tem ni utemeljena niti pritožba tožnika, ki se zavzema za znižanje njegovega soprispevka, niti pritožba tožene stranke, da je tožnikov soprispevek večji od ugotovljenega.

Glede višine nepremoženjske škode:

16. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo listine v spisu, mnenje sodnega izvedenca za kirurgijo in travmatologijo D.D., dr. med. in izpoved tožnika.

17. Tožnik je iz naslova nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem vtoževal plačilo zneska 5.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je temu ugodilo do višine 3.000,00 EUR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v nesreči utrpel stisnino drugega do petega prsta desne roke in razpočne rane na tretjem do petem prstu desne roke. Po poškodbi je bil sprejet v Urgentni travmatološki ambulanti Univerzitetnega kliničnega centra E., pregled in kirurška oskrba sta bila boleča in psihično obremenjujoča. V času nošenja t. i. kramerjeve opornice (4 dni) je bil v vseh dnevnih aktivnostih odvisen od pomoči druge osebe, v naslednjem tednu pa je bil odvisen od druge osebe pri večini dnevnih aktivnosti in pri vožnji z avtomobilom na zdravniške preglede. Neprijetni in boleči so bili tudi prevezi in odvzem šivov. Tožnik je bil v posledici poškodbe deležen dolgotrajne dnevne fizioterapije, ki jo je izvajal po navodilih osebnega zdravnika in je intenzivneje trajala približno dva meseca. Opravil je 6 pregledov pri osebnem zdravniku in bil približno dva meseca v bolniškem staležu. Hude bolečine je trpel 4 dni po poškodbi, nadaljnjih 7 dni je trpel srednje močno stalno bolečino v predelu ran, nadaljnji mesec pa je trpel občasno srednje močno bolečino predvsem pri razgibavanju in dnevnih aktivnostih z oprijemom poškodovanih prstov. Lahke bolečine je čutil še približno nadaljnja dva meseca ob močnejših stiskih prstov pri oprijemu težjih predmetov in pri različnih aktivnostih (npr. pri vožnji s kolesom in delovnih obveznostih), kot tudi pri prisilnem iztegovanju predvsem tretjega in četrtega prsta med razgibavanjem. Ob upoštevanju povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tožnika, da je iz tega naslova upravičen do višje odškodnine, kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča namreč pravično in primerno denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, tudi glede na višino prisojenih odškodnin v primerljivih primerih iz sodne prakse2, predstavlja znesek 4.000,00 EUR (in ne 3.000,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje). Pritožba tožnika je zato v tem delu delno utemeljena, pritožba tožene stranke, ki se zavzema za znižanje prisojenega zneska iz tega naslova, pa je neutemeljena.

18. Utemeljeno je tudi tožnikovo pritožbeno uveljavljanje, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu. Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova prisodilo 500,00 EUR odškodnine, čeprav ugotovljeni obseg strahu po presoji pritožbenega sodišča daje podlago za prisojo odškodnino v celotni vtoževani višini. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik v trenutku škodnega dogodka utrpel sicer kratkotrajen, vendar občuten primarni strah, tožnikov strah pred možnostjo hude poškodbe prstov, ki bi lahko zahtevala njihovo amputacijo, pa je bil upravičen. Tožnik je nadaljnjih 14 dni trpel srednje močan sekundarni strah, po končanem bolniškem staležu pa še sekundarni strah v lažji obliki, saj so poškodbe pustile manjše posledice, ki so v psihofizičnem neadaptiranem stanju povzročale določeno zaskrbljenost o povratku polne uporabnosti poškodovane roke. Glede na te ugotovitve in glede na višino dosojenih odškodnin za to postavko v primerljivih zadevah iz sodne prakse3, bi tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi pretrpljenega strahu moralo prisoditi odškodnino v znesku 1.000,00 EUR.

19. Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino tudi za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je iz tega naslova vtoževal 5.000,00 EUR odškodnine, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo 1.500,00 EUR. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke izhaja, da je bilo pri tožniku že med zdravljenjem ugotovljeno, da ima moten občutek na tretjem in četrtem prstu desne roke. Izvedenec je nadalje ugotovil, da je imel tožnik na teh dveh prstih okvaro prstnega živca in dopustil možnost, da tožnik občuti drugačen otip. Sodišče prve stopnje sicer pri tožniku ni ugotovilo pomembnejšega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kljub temu pa je ugotovilo, da tožnik duševno trpi zaradi drugačnega občutka pri otipu, ki ga moti predvsem pri športu in natančnih opravilih (tožnik v pritožbi primeroma ponovno izpostavlja težave pri tipkanju po telefonu, pri vadbi z utežmi in pri vožnji z gorskim kolesom). Pritožbeno sodišče je ob primerjavi podobnih primerov iz sodne prakse ugotovilo, da je predvsem glede na starost oziroma mladost tožnika ob nastanku škodnega dogodka (26 let) sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova prisodilo prenizko odškodnino. Ob pravilni uporabi materialnega prava namreč pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša 4.000,00 EUR (in ne 1.500,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje). Pritožba tožnika je zato v tem delu delno utemeljena, pritožba tožene stranke, ki se zavzema za znižanje prisojenega zneska iz tega naslova, pa je neutemeljena.

20. Glede na vse navedeno tožniku zaradi obravnavanega škodnega dogodka pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 9.000,00 EUR (približno 9 povprečnih neto plač za mesec september 2016), kar je po oceni pritožbenega sodišča pravična in primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik in je tudi primerljiva z višinami odškodnin, ki jih sodišča sicer prisojajo v podobnih primerih. Ob upoštevanju tožnikovega soprispevka v višini 20 %, sorazmerna odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 7.200,00 EUR. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v I. točki delno spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožniku, zvišalo na 7.200,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (za znesek 3.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 do plačila) je pritožbeno sodišče zavrnilo. Glede utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka z izplačilom odškodnine v zamudi od 16. 1. 2013 dalje, zato pritožbeno sodišče v to odločitev ni posegalo.

Glede premoženjske škode:

21. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo premoženjske škode v znesku 17,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 do plačila. Tožnik v pritožbi vztraja pri navedbah, da je bil strošek izdelave zdravniškega spričevala potreben strošek, saj je zdravniško spričevalo pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval tudi sodni izvedenec medicinske stroke. Ker je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje sodni izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja razpolagal s kopijo zdravstvenega kartona, ki jo je tožbi priložil tožnik, in ker tožnik v postopku na prvi stopnji ni navedel, zakaj je bila izdaja zdravniškega spričevala potrebna, stroška izdaje zdravniškega spričevala tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti med potrebne stroške v smislu določbe 151. člena ZPP. Nasprotno pritožbeno uveljavljanje tožnika je neutemeljeno.

22. Ker ostale pritožbene navedbe tožnika in tožene stranke za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker ostali pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v preostalem delu in pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in v skladu s 353. členom ZPP v nespremenjenem delu (delno prvi odstavek I. točke izreka sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov postopka:

23. Zaradi delnega uspeha tožnika v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožnikov uspeh se je s 36,31 % zvišal na 65,35 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da se tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema za ločeno upoštevanje uspeha v postopku glede na uspeh s temeljem in uspeh z višino zahtevka, saj v določbah ZPP za takšno izračunavanje uspeha strank v postopku ni pravne podlage.

24. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da stroški odškodninskega zahtevka, podanega pred pravdo, spadajo med potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP4. Skladno z določbo prvega odstavka 151. člena ZPP so namreč pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, mednje pa spadajo tudi tisti predpravdni odškodninski zahtevki, katerih namen je doseči izvensodno poravnavo obveznosti.

25. Tožnik je skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), priglašenim stroškovnikom in glede na vrednost spornega predmeta 11.017,00 EUR upravičen do nagrade za postopek v znesku 443,30 EUR po tar. št. 3100 ZOdvT, nagrade za narok v znesku 409,20 EUR po tar. št. 3102 ZOdvT, povračila materialnih stroškov v znesku 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, povračila kilometrine v znesku 66,00 EUR po tar. št. 6003 ZOdvT ter do nagrade za predpravdni odškodninski zahtevek v znesku 238,70 EUR po tar. št. 2200. To skupaj znaša 1.177,20 EUR, povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT pa 1.436,18 EUR. Upravičen je tudi do povračila sodne takse za vložitev tožbe v znesku 306,00 EUR. Tožnik je tako v postopku na prvi stopnji utemeljeno priglasil 1.742,18 EUR stroškov postopka, tožena stranka pa mu je glede na uspeh v pravdi (65,35 %) dolžna povrniti 1.138,51 EUR. Toženi stranki je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo 1.064,45 EUR priglašenih stroškov postopka, glede na uspeh v pravdi (34,65 %) pa ji mora tožnik povrniti 368,83 EUR. Po poračunu stroškov postopka tožnika v znesku 1.138,51 EUR s stroški tožene stranke v znesku 368,83 EUR, je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 769,68 EUR stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) odločilo, da se plačilo stroškov, ki so nastali s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, v celoti naloži v plačilo delodajalcu (toženi stranki). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča sta namreč v obravnavani zadevi izpolnjena oba pogoja, ki jih za takšno odločitev določa prvi odstavek 38. člena ZDSS-1, tj. da je delavec vsaj delno uspel z zahtevkom ter da zaradi delne zavrnitve zahtevka niso nastali posebni stroški. Glede na navedeno je tožnik upravičen do povračila stroškov za delo izvedenca medicinske stroke v celoti (v znesku 422,65 EUR) ne glede na uspeh, tožena stranka pa mu je zato dolžna v roku 15 dni povrniti skupno 1.192,33 EUR5 stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

26. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z določbo 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Tožnik je v pritožbenem postopku delno uspel (z zneskom 3.200,00 EUR od izpodbijanega zneska 7.017,00 EUR), zato mu je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Tožnik je v pritožbi utemeljeno priglasil 795,58 EUR pritožbenih stroškov (427,20 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT, kar skupaj znaša 545,58 EUR, ter 250,00 EUR takse za pritožbo), zato mu je tožena stranka, ob upoštevanju pritožbenega uspeha v višini 45,60 %, dolžna povrniti 362,78 EUR pritožbenih stroškov.

27. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, tožena stranka pa stroške odgovora na pritožbo tožnika, saj odgovori niso bistveno prispevali k rešitvi zadeve, zato jih ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

1 Iz izpovedi tožnika izhaja, da je to gumijasti valj, ki se v stiskalnici napihne in skrči. 2 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 627/2007 z dne 3. 6. 2010. 3 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 137/2008 z dne 20. 3. 2008. 4 Takšno stališče je bilo zavzeto npr. v odločbah Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2585/2013, I Cp 2052/2011, II Cp 3318/2010, II Cp 1846/2014, III Cp 2419/2015 in drugih, kot tudi v sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 27/2016. 5 To je 769,68 EUR + 422,65 EUR izvedenine.