Jedro

Oglas za prodajo kmetijskega zemljišča po prvem odstavku 20. člena ZKZ je za prodajalca zavezujoča ponudba in ne samo vabilo k stavljanju ponudb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo navideznost listine z 31. 1. 2005 o pripoznavi priposestvovanja parc. št. 1117/1 njiva, k.o. ... v. zaradi česar nima učinka med tožencema (izrek pod točko 1), drugemu tožencu je naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine z vknjižbenim dovoljenjem za vpis lastninske pravice na sporni parceli na prvo toženko (izrek pod točko 2), prvi toženki pa je naložilo sklenitev prodajne pogodbe s tožnikom za isto parcelo za kupnino 2,000.000 SIT in s tožnikovo obveznostjo kritja prometnega davka in stroškov prepisa do zneska 120.000 SIT ter izstavitev vknjižbenega dovoljenja za prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi na tožnikovo ime, sicer bo takšno listino nadomestila sodba (izrek pod točko 3). Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženca v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagata tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V reviziji vztrajata pri stališču, da po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) oglas za prodajo kmetijskega zemljišča pomeni le vabilo k stavljanju ponudb, ki jih prodajalec lahko sprejme ali pa tudi ne. Zato menita, da pogodba ni bila sklenjena, saj prva toženka ni sprejela tožnikove ponudbe in torej ni prišlo do soglasja volj. Vztrajata tudi pri stališču, da so podane absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka, kršitev 22. člena Ustave RS in kršitev načela neposrednosti, ker sodišče tožnika ni zaslišalo, s tem pa je tožencema onemogočilo, da bi mu postavljala vprašanja in v zvezi s tem postavljala dokazne predloge. Zmotni so razlogi, da ni pomembno, ali je dal ponudbo tožnik ali njegov sin, saj imata oba isto ime in naslov, tožnikov sin pa ni prednostni upravičenec. Sodišče druge stopnje je ocenilo dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni, zato je prišlo v pritožbenem postopku do nezakonitosti. Poleg tega se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je bil na tožnikovi pisni izjavi overjen le njegov podpis, ne pa sama vsebina izjave. Tožnika zatrjujeta, da izjave o uveljavljanju predkupne pravice ni podal tožnik in se ne strinjata z drugačnimi razlogi obeh sodišč. Opozarjata tudi, da v primeru kršitve predkupne pravice v ZKZ ni pravne podlage za sankcijo ničnosti.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Podlaga za odločitev obeh sodišč so bile dejanske ugotovitve, da je prva toženka 20. 12. 2004 na Upravni enoti Novo mesto objavila ponudbo za prodajo spornega kmetijskega zemljišča, da je tožnik ponudbo sprejel in kot kmet mejaš uveljavljal predkupno pravico, o tem obvestil upravno enoto in prvo toženko, ta pa je po prejemu zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe tožnika obvestila, da je parcelo že pred 12 leti prodala drugemu tožencu. Sporna izjava o pripoznavi priposestvovanja z 31. 1. 2005 je bila podlaga za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice drugega toženca na sporni parceli.

7. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Najprej ugotavlja, da toženca razlogov v zvezi z domnevnim priposestvovanjem ne izpodbijata obrazloženo, temveč kvečjemu posredno s trditvijo, da v primeru kršitve predkupne pravice v ZKZ ni podlage za ničnostno sankcijo. Če ti razlogi merijo na odločitev pod točko 1 izreka prvostopenjske sodbe, revizijsko sodišče pojasnjuje, da so zmotni. Sodišči sta namreč ugotovili navideznost te listine, odločitev, da listina zato med tožencema nima pravnega učinka, pa je skladna z določbo prvega odstavka 50. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

8. Zmotno je revizijsko stališče, da ima oglas za prodajo kmetijskega zemljišča po prvem odstavku 20. člena ZKZ le pomen vabila k stavljanju ponudb in zato prodajalca ne veže k sklenitvi pogodbe. Ne samo, da navedena zakonska določba uporablja izraz ponudba in ne oglas, predlog ali kak drugi izraz, temveč tudi sicer iz zakona jasno izhaja, da niso predvidena kasnejša neformalna pogajanja o bistvenih sestavinah pogodbe. Za ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča ne velja domneva iz tretjega odstavka 22. člena OZ, da se predlog, ki je naslovljen nedoločenemu številu oseb in ki vsebuje vse bistvene sestavine, šteje kot vabilo k dajanju ponudb, če iz okoliščin ne izhaja drugače. Določbe 3. poglavja ZKZ o prometu s kmetijskimi zemljišči so specialni predpis v primerjavi z OZ. Da iz določbe ZKZ izhaja tudi vezanost prodajalca na dano ponudbo, zlasti potem, ko je bila ponudba sprejeta v skladu z 21. členom ZKZ, je ustaljeno stališče sodne prakse (primerjaj razloge v npr. eni od zadnjih odločb II Ips 45/2008 s 16. 7. 2009). Revizijske trditve o neobstoju soglasja volje pogodbenikov je mogoče razumeti le v pomenu, da prva toženka ni hotela kmetijskega zemljišča prodati tožniku, kar pa glede na pojasnjene razloge o zavezujoči ponudbi ni upoštevno. Da bi obstajalo nesoglasje volj glede katere od bistvenih sestavin same pogodbe, toženca niti ne zatrjujeta, saj je prva toženka sama v ponudbi navedla vse bistvene pogodbene pogoje, tožnik pa je na njih s sprejemom ponudbe pristal. 9. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ne upošteva tistih trditev, ki odstopajo od odločilnih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča in ki so prestale preizkus pritožbenega sodišča. Zaradi vezanosti na tako ugotovljeno dejansko stanje ne upošteva niti tistih trditev, ki poskušajo to doseči preko uveljavljanja navideznih procesnih kršitev.

10. Kdo je sprejel ponudbo, je vprašanje dejanske narave. Odgovor obeh sodišč je, da je bil to tožnik. Zato toženca z grajo zatrjevanih razlogov sodišč o nepomembnosti te okoliščine prikrito izpodbijata navedeno dejansko ugotovitev. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči kot nepomembno označili le okoliščino, kdo je bil podpisnik tožnikove izjave o sprejemu ponudbe. Z njunimi razlogi, da ni pomembno, ali jo je podpisal tožnikov sin, saj je to lahko storil kot očetov pooblaščenec (sodišče prve stopnje) oziroma na njegovo željo (sodišče druge stopnje), se revizijsko sodišče strinja. V tem delu toženca izpodbijata dejansko stanje tudi s trditvijo o istem imenu in naslovu tožnika in njegovega sina. Kljub temu revizijsko sodišče pojasnjuje, da imata oče in sin res enako ime in priimek, njun pa naslov pa je po podatkih spisa (tožba, l. št. 50 in l. št. 75 spisa) različen.

11. Pritožbeno sodišče je po prvem odstavku 360. člena ZPP dolžno presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Dejstvo, da je bil na tožnikovi izjavi notarsko overjen le njegov podpis, ne pa tudi vsebina same izjave, nima takega pomena, saj sodišče prve stopnje pri pojasnjevanju svoje dokazne ocene vsebine te izjave ni presojalo in se nanjo tudi ni sklicevalo.

12. Revizijsko sodišče pritrjuje pravilnim razlogom pritožbenega sodišča, da opustitev zaslišanja bolnega tožnika kot stranke ne pomeni nobene od zatrjevanih kršitev pravdnega postopka ali ustavne pravice tožencev do enakega varstva pravic. Te presoje ne more spremeniti revizijska trditev, da bi toženca ob neposrednem zaslišanju tožnika temu postavljala vprašanja in v zvezi s tem tudi predlagala dokaze. Na izpoved tožnika se ni sklicevalo niti sodišče, saj njegovega zaslišanja ni bilo. Na stranki sami je trditveno in dokazno breme glede zanjo ugodnih okoliščin, izvajanje dokazov v pravdnem postopku pa ni namenjeno preiskovanju, kaj bi ena od strank še lahko trdila in dokazovala.

13. Toženca zatrjujeta nezakonitost v pritožbenem postopku, ker naj bi pritožbeno sodišče ocenilo dokaz, ki ga prvostopenjsko sodišče ni ocenjevalo. Pri tem povzemata del razlogov obeh sodišč, v katerih pa revizijsko sodišče ne vidi zatrjevane procesne kršitve.

14. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo tožencev skupaj z njunimi priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).