Jedro

Sodna poravnava je rezultat medsebojnega popuščanja pravdnih strank, ki skrajša in poceni postopek. Ker se je ob koncu postopka izkazalo, da tožeča stranka ni sprejela ponudbe tožene stranke, na podlagi katere bi od nje prejela več in prej kot po sodbi, je to tista okoliščina, ki jo je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno upoštevalo pri odločitvi o stroških postopka v skladu z določbo 2. odst. 154. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se 2. in 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdita.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje obsodilo toženo stranko na plačilo zneska 36.610,00 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 09. 02. 2004 do plačila (1. točka izreka); tožbeni zahtevek v presežku pa je v celoti zavrnilo (2. točka izreka) in tožečo stranko obsodilo na plačilo 11.216,69 EUR pravdnih stroškov (3. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper 2. in 3. točko izreka sodbe, uveljavljala je bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pri tem pa naj odredi, da se zadeva obravnava pred drugim sodnikom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni utemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je pri odločitvi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj iz pripravljalne vloge tožeče stranke izhaja, da je zahtevala tako plačilo obresti od zneska 128.402,77 EUR od 10. 01. 2004 do plačila kot od celotnega zneska 2.663.972,30 EUR od 02. 07. 2004 do plačila. Zapis datuma 10. 01. 2004 pri glavnici, namesto pri zamudnih obrestih, pa ni v taki meri nejasen, da sodbe sodišča prve stopnje ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi pritožbene očitke sodišču prve stopnje, da je zmotno razlagalo določbe pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili 02. 05. 2002 (A5, v nadaljevanju pogodba), o dogovorjenih pravnih posledicah v primeru, če tožena stranka kot kupec-distributer krši pogodbo. Sodišče prve stopnje je sporno pogodbeno določilo točke 4.5, ki se glasi: „Kupec distributer se obvezuje vrniti vso izročeno-isto hladilno opremo navedeno v reverzu št. 02 z dne 05. 02. 2002 dobavitelju na prvi poziv brez možnosti protesta vključno z vso materialno in poslovno škodo, katera bi imelo za posledico kršitev določbe 4.2. te pogodbe, v višini zahtevka, kateri ne more biti nižji od vrednosti izročene opreme“, razlagalo po pravilih za razlago pogodb, kot jih določa 82. člen OZ. Tudi po stališču pritožbenega sodišča zapisa v pogodbi, da sta pogodbeni stranki za primer kršitve distributerjevih obveznosti iz določbe 4.2. pogodbe, dogovorili odškodnino, ki je po višini limitirana le z najnižjim zneskom, ni mogoče razlagati tako, kot navedeno pogodbeno določilo želi interpretirati tožeča stranka in sicer, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati odškodnino v dogovorjeni višini, za primer, če ji ne bo vrnila opreme na prvi poziv brez protesta. Takšna razlaga bi namreč pomenila uporabo pogodbenega prava, ki je v očitnem nasprotju z izraženo voljo pogodbenih strank.

Pritožnica s pritožbo ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni kršila pravic izključnega-ekskluzivnega distributerja za dogovorjeno tržišče, ki so vsebovane v določbi 4.2. pogodbe. Zato njen zahtevek, ki temelji na pogodbeno dogovorjeni odškodnini, nima pravne podlage. Zmotno pa pritožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje sporno pogodbeno določbo iz točke 4.5 razlagalo tako, da ima dobavitelj pravico zahtevati vračilo opreme le v primeru kršitve obveznosti distributerja iz točke 4.2., saj je v razlogih sodbe, v katerih je obrazložilo odločitev o ugoditvi delu zahtevka, ugotovilo kršitev obveznosti distributerja, da pri tožeči stranki naroča blago v določenih letnih količinah, torej obveznost iz točke 4.1 pogodbe. Na podlagi tega ugotovljenega dejstva je pravilno zaključilo, da je imel v skladu s pogodbenim dogovorom dobavitelj pravico, da predčasno prekine pogodbo, distributer pa ima v tem primeru v skladu s pogodbo dolžnost, da dobavitelju vrne opremo na njegov poziv, brez možnosti protesta. Pritožbeno sodišče se ne strinja z očitkom tožeče stranke, da je takšna razlaga pogodbe v nasprotju z določbami OZ, saj le ta v 2. odstavku 111. člena prav tako določa kot posledico razveze pogodbe pravico pogodbene stranke, ki je izpolnila pogodbo, do vrnitve tistega, kar je dala. Zato pritožnica neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da je bila tožeča stranka upravičena od tožene stranke zahtevati vračilo opreme ter da ji te tožena stranka na njen poziv ni vrnila, ugoditi tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbeno dogovorjene odškodnine, torej najmanj v višini iz točke 4.5. pogodbe. Neutemeljeno pa pritožnica tudi nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožeče stranke zavrnilo za razliko med vtoževanim zneskom 128.402,77 EUR in 36.810,00 EUR, za kolikor je ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi ocene sodnega izvedenca, da je bila oprema na dan 09. 02. 2004 v tej višini vredna. Pritožbenih trditev, da je izvedensko mnenje nestrokovno, pomanjkljivo, polno domnev in narejeno „na palec“, pa pritožbeno sodišče ne more preizkušati, ker so nekonkretizirane. Zato pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.

Pritožnica tudi ni uspela izpodbiti pravno relevantnih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v zvezi z odškodninskim zahtevkom tožeče stranke zaradi kršitve distribucijske pogodbe. Ugotovilo je, da je sta pogodbeni stranki sklenili pogodbo za obdobje petih let ter da je tožeča stranka toženi stranki z dopisom z dne 02. 07. 2004 (A10), zaradi neizpolnjevanja njenih obveznosti iz pogodbe, le to predčasno odpovedala. Povrnitev škode, ki jo vtožuje, predstavlja izgubljeni dobiček in sicer zaradi nerealiziranih pogodbenih obveznosti v času od sklenitve pogodbe do dneva odstopa od pogodbe 02. 07. 2004 v višini 934.370,03 EUR; za poslovna leta 2004/2005, 2005/2006 ter 2006/2007 pa 1.601.199,60 EUR. Ob upoštevanju dejstva, da je odškodninski zahtevek tožeča stranka podala šele 28. 03. 2007, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka na ugovor tožene stranke, zaključilo, da je zahtevek za odškodnino, ki jo uveljavlja tožeča stranka za škodo, ki ji je nastala od 02. 05. 2002 do 27. 03. 2004, zastaran. Tega pravilnega zaključka sodišča prve stopnje tožeča stranka ne izpodbija.

Nadalje je na podlagi navedb same tožeče stranke sodišče ugotovilo, da je program F. v Sloveniji tožeča stranka od proizvajalca izgubila in da po prenehanju pogodbe s toženo stranko tega programa v Sloveniji ni več prodajala. Pritožbene trditve, da se je principal umaknil iz slovenskega tržišča ravno zaradi kršenja pogodbe s strani tožene stranke, so pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj tožeča stranka ni izkazala, da tega dejstva ni mogla uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP). Neizpodbita pa ostaja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da po 02. 07. 2004 tožeča stranka ni več imela možnosti dobave blaga toženi stranki, četudi bi ga ta še naročala. Posledično je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki po 02. 07. 2004 škoda v obliki izgubljenega dobička ni več nastajala. Pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni presojalo pogodbenih določil o odpovednem roku iz pogodbe, pa so neutemeljene, ker se na njih tožeča stranka niti ni sklicevala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato jih sodišče ni bilo dolžno presojati, niti se do njih opredeljevati.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno obravnavalo odškodninski zahtevek tožeče stranke, omejen le na obdobje od 28. 03. 2004 do 02. 07. 2004. Tožbeni zahtevek je zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka ni navedla vseh pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti višino izgubljenega dobička, pri čemer je v razlogih sodbe tudi pravilno pojasnilo, da dokazni predlog informativne narave ni dopusten, zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je zaradi opustitve izvedbe dokazov nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter da je očitano nepravilno vodenje postopka v zvezi z zaslišanjem prič vplivalo na pravilnost odločitve, ni utemeljen.

Tožena stranka je dosegla 98,62% uspeh v pravdi. Sodišče glede na dosežen uspeh ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje med okoliščinami, ki jih je upoštevalo pri odločitvi o stroških postopka, upoštevalo tudi dejstvo, da je tožeča stranka preklicala že sklenjeno pogojno poravnavo, s katero ji je tožena stranka ponudila višji znesek od dosojenega. Toženi stranki glede na ugodilni del zahtevka ni priznalo stroškov izvedenca, za katerega nagrado je stroške založila tožena stranka. Pritožnica ne zatrjuje, da so ji z delom zahtevka, s katerim je uspela, nastali posebni stroški, ki bi opravičevali odločitev, da ji sodišče prizna stroške, ki so ji nastali z delom zahtevka, s katerim je uspela, neodvisno od stroškov, ki so ji nastali z veliko večjim delom zahtevka, s katerim ni uspela. Na pritožbeno trditev, da ji ni jasno, zakaj je kot odločilno pri odločitvi o tem, da je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške tožene stranke, sodišče prve stopnje upoštevalo dejstvo, da je tožeča stranka preklicala pogojno sodno poravnavo, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodna poravnava rezultat medsebojnega popuščanja pravdnih strank, ki skrajša in poceni postopek. Ker se je ob koncu postopka izkazalo, da tožeča stranka ni sprejela ponudbe tožene stranke, na podlagi katere bi od nje prejela več in prej kot po sodbi, je to tista okoliščina, ki jo je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno upoštevalo pri odločitvi o stroških postopka v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, v breme tožeči stranki. Zato pritožba v to smer ni utemeljena. Prav tako ne drži očitek, da tožeča stranka nima možnosti, da znesek odmerjenih stroškov toženi stranki preveri. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki stroške po stroškovniku in sicer odvetniške stroške v višini 18.800 točk z DDV, stroške sodne takse odgovora na tožbo 681,65 EUR in kilometrino pooblaščencu v višini 180,00 EUR. V kolikor je tožeča stranka menila, da so stroški odmerjeni napačno, je imela vso možnost, da jih preveri z vpogledom v stroškovnik in da jim tudi konkretno nasprotuje, česar pa ni storila. Zato tudi pritožba zoper 3. točko izreka ni utemeljena.

S tem se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).