Jedro

Pri opustitvenih ravnanjih o naravni vzročnosti ne moremo govoriti. Vzročno zvezo tu vzpostavi šele pravo na podlagi vrednotenja. Potrebna je presoja, ali je ugotovljena verjetnost nastanka škodnega dogodka takšna, da je konkretni opustitvi dolžnega ravnanja, upoštevaje tudi težo kršitve, pravno vrednotno upravičeno pripisati nastanek škodnega dogodka. V takih primerih je treba v okviru opisane adekvatne vzročnosti uporabiti prospektivno analizo vzročnosti, ki temelji na razrešitvi vprašanja, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, pri čemer pa se ne upošteva zgolj dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo, ampak tudi verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah. Gre za sodobnejši in doslednejši koncept, ki omogoča pravilnejšo razlago teorije o adekvatni vzročnosti. V primeru, ko ni mogoče ugotoviti vzročne zveze z gotovostjo, se najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, pri čemer se pri določitvi, s kakšno stopnjo verjetnosti je treba dokazati, da je ravnanje oziroma drug vzrok v vzročni zvezi z nastalo škodo, uporablja stopnja 50 odstotkov.

Metodo pravno relevantne vzročnosti, ki temelji na prospekivni analizi povečane verjetnosti za nastanek škode, v obravnavanem primeru ne dosega potrebnega nadpolovičnega mejnega praga. Opustitev določenih preiskovalnih ukrepov policije oziroma njihova pomanjkljiva izvedba (pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno protipravno ravnanje) ne omogoča tudi ugotovitve o obstoju pravno relevantne vzročne zveze.

Izrek

I.Revizijama se ugodi, in se sodba sodišča druge stopnje v prvem in drugem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke tudi v ostalem delu zavrne in se še v ostalem, zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi, v II. točki izreka pa tako, da mora tožeča stranka plačati stranskemu intervenientu na strani tožene stranke pritožbene stroške v znesku 10,00 EUR, toženi stranki stroške prvostopenjskega postopka v znesku 856,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, stranskemu intervenientu na strani tožene stranke pa stroške prvostopenjskega postopka v znesku 30 EUR.

II.Tožeča stranka mora plačati toženi stranki 673,20 EUR stroškov revizijskega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, stranskemu intervenientu na strani tožene stranke pa stroške revizijskega postopka v znesku 1.165,57 EUR EUR.

Obrazložitev

Oris zadeve:

1.Tožniku je bila ukradena toplotna črpalka in zato zahteva od države odškodnino. Sklicuje se na pomanjkljivo, neustrezno opravljeno kriminalistično preiskavo, zaradi česar je bil izjalovljen pregon osumljenca. Ta je bil v kazenskem postopku pravnomočno oproščen, ker zoper njega ni bilo dovolj obremenilnih dokazov. Opuščena naj bi bila vsa smiselna ravnanja, ki bi omogočala učinkovito odkritje in obravnavanje storilca.

Odločitvi sodišč prve in druge stopnje:

2.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 7.855,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi o stroških postopka.

3.Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mu mora tožena stranka plačati 7.137,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. V ostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

4.Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so bile pri delu policije določene pomanjkljivosti pri zbiranju obvestil od občanov, da posamezna preiskovalna dejanja niso bila opravljena (na primer: zaseg telefona, posledično iskanje telefonskih klicev), da je za opravo nekaterih preiskovalnih dejanj (hišna preiskava, vabljenje strank) preteklo preveč časa, da niso bile spoštovane norme Uredbe o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin, da niso bila upoštevana navodila za zavarovanje mehanskih sledi, sledi obuval kot tudi ne katalog standardov policijskih postopkov. S tem je tožniku uspelo dokazati pomanjkljivosti dela policije pri obravnavi kaznivega dejanja. Če bi policija po storitvi kaznivega dejanja izvedla vse potrebne in dosegljive ukrepe v okviru svojih pristojnosti in pooblastil, bi oškodovanec imel več možnosti, da bi bil storilec kaznivega dejanja v kazenskem postopku tudi obsojen. Na podlagi več zbranih dokazov bi imel tožnik tudi več možnosti pri uveljavljanju škode v civilnem postopku. Očitano ravnanje policije je protipravno. Vendar pa sodišče prve stopnje zaključuje, da tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med ravnanjem policije in nastalo škodo. Ta bi bila podana, če bi bila dolžnost Republike Slovenije obsoditi storilca. Vendar pa policija te dolžnosti nima in tudi če bi opravila vsa preiskovalna dejanja, postopala hitro in učinkovito, še ne pomeni, da bi bil storilec obsojen, in da bi tožnik s tem, ko bi imel na razpolago več zbranih dokazov, v civilnem postopku dokazal krivdo in odgovornost storilca. Kakšna bi bila uspešnost postopkov tudi v primeru vseh zbranih dokazov policije, niti s stopnjo verjetnosti ni mogoče ugotoviti.

5.Sodišče druge stopnje se glede neobstoja vzročne zveze ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje. Zavzame stališče, da je tožnik postavljen v nesorazmerno težek položaj. Pravila o adekvatni vzročnosti veljajo tudi za javno odškodninsko obveznost. Nastalo škodo je treba pripisati protipravnemu ravnanju države oziroma njenih organov, če je do nje prišlo po normalnem teku stvari, ne pa zaradi posebnih, a povsem neverjetnih in nepričakovanih okoliščin. Zato je vzročna zveza podana.

Sklep o dopustitvi revizije:

6.Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 290/2024 z dne 2. 10. 2024 dopustilo revizijo tožene stranke glede vprašanja: Ali je sodišče druge stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno uporabilo doktrino adekvatne vzročnosti, ko je presodilo, da je vzročna zveza podana.

7.Z istim sklepom je dopustilo tudi revizijo stranskega intervenienta na strani tožene stranke glede vprašanja: Ali ocena sodišča druge stopnje, da bi bil tožnik glede odprave premoženjske škode po normalnem teku stvari postavljen v boljši položaj, če bi bila izvedba preiskovalnih ukrepov strokovno pravilna, zadošča za obstoj pravnorelevantne vzročne zveze in obsodbo države na plačilo odškodnine zaradi odprave škode.

Navedbe strank v revizijskem postopku:

8.Dopuščeni reviziji vlagata tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke.

Revizija tožene stranke

9.Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

10.Nasprotuje ugotovitvi sodišč, da je policija zaradi nepravilnega in neučinkovitega vodenja predkazenskega postopka ravnala protipravno. Vse opravljene policijske naloge so bile izvedene zakonito. Kompleksen predkazenski postopka ne vodi le policija, temveč tudi državni tožilec, ki v skladu s 160.a členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) lahko usmerja delo policije ter je v skladu z načelom legalitete glede na določbo drugega odstavka 45. člena ZKP tisti, ki je pristojen, da ukrene, kar je potrebno v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj in izsleditvijo storilcev ter za usmerjanje predkazenskega postopka. Poudarja, da je temeljni namen predkazenskega postopka, da zagotovi državnemu tožilcu dovolj kvalitetnih informacij in dokazov, na podlagi katerih se lahko odloča, ali bo nadaljeval kazenski postopek in ne povračilo premoženjske škode oškodovancu. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1082/12 z dne 29. 5. 2014, da gre za obligacijo prizadevanja v okviru preiskave kaznivih dejanj in ne za rezultat s ciljem odkriti storilce in okoliščine kaznivega dejanja. Navedeno dolžnost je policija izpolnila, saj je bila na podlagi kazenske ovadbe vložena obtožnica. Zakon ne zahteva posebnega formaliziranega postopka, saj ta ni prvenstveno namenjen iskanju dokazov, temveč potrditvi ali ovrženje suma, da je bilo storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje in ugotovitvi storilca tega dejanja, kar je podlaga za začetek formalnega kazenskega postopka. Prezrta so bila določila Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) predvsem 7. člena, ki ureja taktični preudarek. Sklicuje se še na načelo tehnično taktične svobode pri vodenju predkazenskega in kazenskega postopka ter na načelo zakonitosti. Preiskovalci sami odločajo, kako bodo izvedli posamezno opravilo. V skladu s svojimi izkušnjami, znanjem, osebnostjo, pa tudi načinom mišljenja ali celo intuicijo se odločajo za izbiro ukrepa in način izvajanja. ZKP v 245. členu široko opredeljuje pojem ogleda. Iskanje sledi in materialnih dokazov pa ni le golo čutno zaznavanje in opazovanje, temveč je uspešnost iskanja odvisna predvsem od miselnega dela kriminalista. Sklicuje se na literaturo (Žaberl Miroslav; Zakon o nalogah in pooblastilih policije s komentarjem, Komentar k 7. členu ZNPPol, GV Založba, d. o. o., 2005 in na Darko Maver; Kriminalistika, Ljubljana 2004). Iz kataloga standardov policijskih postopkov glede oprave ogleda izrecno ne izhaja, da bi ogled morala opravljati najmanj dva policista. Kriminalistična znanost navaja, da pri manj zahtevnih primerih pri drobnih kaznivih dejanjih opravijo ogled policisti lokalnih kriminalističnih enot, ki po potrebi zahtevajo pomoč kriminalističnih tehnikov iz UNZ. Vsa uradna dejanja oziroma pooblastila so bila opravljena po taktičnem preudarku in z upoštevanjem smiselnosti, primernosti in možnosti izvedbe uradnega dejanja. Primeroma navaja, da iz Poročila o strokovnem nadzoru nad delom Policijske postaje ... izhaja, da dejstvo, da policist ni našel sledi obuval, ni bil razlog, da je policist opustil dejanje, temveč dejstvo, da so bili predmeti oziroma kraj za izzvanje sledi neprimerni. V dokumentu - PU ... št. 260-36/2017/15, z dne 27. 1. 2020 je pojasnjeno, zakaj niso bile zavarovane elektronske naprave. Za opustitev preiskovalnih dejanj obstajajo opravičljivi operativno taktični razlogi, česar drugostopenjsko sodišče ni upoštevalo.

11.V sodni praksi je zavzeto stališče, da zgolj drugačna presoja in interpretacija uporabe materialnega predpisa še ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave RS. Potrebna je kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne in očitne. Sodišče ne pojasni, kaj šteje za kvalificirano napako oziroma katero dolžno ravnanje je policija opustila in katere preiskovalne ukrepe ter na kakšen način bi jih morala izvesti. Uspešnosti odškodninskega zahtevka tudi ni mogoče v naprej predvideti, saj so v pravdi dokazni standardi nižji kot v kazenskem postopku. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 113/2019 z dne 15. 5. 2020, ko je bila uporabljena prospektivna analiza vzročnosti. Tožena stranka pa je uspela dokazati, da zgolj strokovno pravilna izvedba preiskovalnih ukrepov ne bi bistveno povečala možnosti odkritja oziroma obravnave resničnega storilca, da bi bil oškodovanec s tem po normalnem teku stvari postavljen v boljši položaj, in tako ni presežen mejni prag verjetnosti.

12.Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožnikovo pritožbo v celoti zavrne, potrdi sodbo sodišča prve stopnje in tožniku naloži vse stroške pravdnega postopka v roku petnajst dni od prejema odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Revizija stranskega intervenienta na strani tožene stranke

13.Stranski intervenient v reviziji očita, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Pri opustitvenih ravnanjih vzročnost vzpostavi šele pravo. Med posledico je treba šteti škodo, ki jo namerava preprečiti pravno pravilo. Prvenstveno pride v poštev teorija ratio legis vzročnosti in ne teorija o adekvatni vzročnosti. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2328/2008, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1793/2020, z dne 12. 11. 2020, sodbo Višjega sodišča v Kranju II Cp 485/2017, sodbo VS RS II Ips 267/2005 z dne 15. 3. 2007, odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1082/12 z dne 29. 5. 2014 in sklep Ustavnega sodišča RS Up-720/03. Ratio legis dolžne skrbnosti policistov pri preiskavi kaznivih dejanj ni povrnitev premoženjske škode oškodovancem. Namen pravnih norm, ki obravnavajo predkazenski postopek, je zbiranje dokazov tako v smeri odkritja storilca kot v smeri obrambe osumljenega. Sodišče druge stopnje pa je zavzelo stališče, da bi strokovno pravilna izvedba preiskovalnih dejanj postavila oškodovanca v boljši položaj, ter da to samo po sebi dokazuje obstoj pravnorelevantne vzročne zveze. Ni vsaka nestrokovnost opustitev, ki je vzročno povezana z neuspešno reparacijo škode. Sodišči sta poenostavljeno zaključili, da je določena nestrokovnost pri izvedbi preiskovalnih ukrepov policije protipravno ravnanje, ki je bistveno zmanjšalo možnosti za reparacijo škode. Nista pojasnili, zakaj naj bi bil odškodninski zahtevek zoper obtoženega zelo verjetno neuspešen. Zaključek, da pri odpravi škode tožnik ni mogel biti uspešen, je brez dejanske osnove, saj tožnik ni vložil odškodninske tožbe zoper osebo, zoper katero je bila vložena kazenska ovadba in obtožnica. Dokazni standardi v pravdi so tudi nižji kot v kazenskem postopku. Neuspeha takšnega zahtevka ni mogoče prejudicirati. Iz sodb sodišč ne izhaja, katero dolžno ravnanje bi preprečilo konkretno posledico ter ali je domnevni povzročitelj lahko predvideval škodno posledico. Sodišče ni rekonstruiralo zaporedja dogodkov. Obsodba storilcev kaznivih dejanj tudi še ni zagotovilo za povrnitev škode oškodovancem in kazenski postopek ni namenjen reševanju zahtevkov za povrnitev škode. Verjetnost, da bi oškodovanec dosegel reparacijo škode, če bi policisti strokovno pravilno izvedli vsa preiskovalna dejanja, je izrazito majhna. Sklicuje se še na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 183/2015 z dne 3. 12. 2015, po kateri ravnanje zdravnika lahko postane odškodninsko pravno relevanten vzrok le, če bi škodni dogodek mogel in moral preprečiti. V konkretnem primeru pa je več kot očitno, da strokovne pomanjkljivosti v izvedbi preiskovalnih ukrepov pri policijski preiskavi tatvine niso bile edini vzrok za tožnikovo oškodovanje. Sine qua non vzrok je kraja tožnikove toplotne črpalke. Samega vzroka pa policija ni mogla niti morala preprečiti. Lahko bi ga preprečil le tožnik, če bi poskrbel za nadzor nad svojim premoženjem oziroma za ustrezno varovanje. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, kaj je vzrok in kaj pogoj, brez ustreznega vrednotenja je škodo pripisalo zgolj strokovno pomanjkljivi policijski preiskavi. Ugotovitev, da bi bil tožnik v primeru strokovno pravilne izvedbe preiskovalnih dejanj v boljšem položaju glede odprave premoženjske škode, ne zadošča za obstoj pravnorelevantne vzročne zveze.

14.Sodišči tudi nista tehtali teže ogroženosti varovanih dobrin v smislu odločbe Ustavnega sodišča. Ni šlo za osebno varnost in telesno celovitost žrtve, temveč za premoženjsko prikrajšanje zaradi tatvine toplotne črpalke. Tožnik se je spustil v odškodninski spor s policijo, katere protipravno ravnanje ni bilo niti predmet kazenske ovadbe, niti disciplinskega postopka njenih delavcev. Strokovni nadzor ni ugotovil takega odstopa od predpisanih postopkov preiskovalnih dejanj, da bi bil podlaga za ukrepanje zoper zaposlene v policiji in ni pojasnil vzročne zveze. Opozarja še na izjave prič A. A., B. B., C. C. in D. D. ter jih obširno analizira.

15.Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje ter tožniku naloži v plačilo pravdne stroške stranskega intervenienta.

Odgovora tožeče stranke na reviziji tožene stranke in stranskega intervenienta na strani tožene stranke

16.Tožnik je odgovoril na reviziji tožene stranke in stranskega intervenienta na strani tožene stranke. V obeh primerih predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji zavrne in naloži obema plačilo njegovih stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17.V zvezi z revizijo tožene stranke poudarja, da ta izrazito reletivizira nestrokovnost dela policije. Da ravnanja preiskovalcev niso bile ustrezna, je pokazal notranji nadzor. Obširno našteva ugotovljene pomanjkljivosti. Ugotovitev o zakonitosti ravnanja policije se nanaša zgolj na to, da pri obravnavi primera policija ni izvedla nobenih neutemeljenih posegov v človekove pravice, protipravno uporabljala fizično silo ali zagrešila kakršnokoli zlorabo. Dejstvo, da naj bi policija svoje delo opravila z zadostno skrbnostjo, ker državni tožilec ovadbe ni zavrgel, niti ni zahteval dopolnitve, predstavlja krožni argument. Na podlagi odločitve tožilstva namreč opravljeno delo policije ni postalo strokovno. Tožnik je predlagal tudi dokaz z izvedencem, sodišči pa sta ugotovili, da je nestrokovnost podana. Ne drži, da preiskovalec ne bi mogel izzivati sledi zaradi neprimernosti predmeta oziroma kraja. Pridobljeni telekomunikacijski podatki bi lahko potrdili ali ovrgli njegov alibi. Odprava škode oškodovancem je organska sestavina kaznovalnega prava. Namen je vzpostaviti znosne in družbene razmere za odpravljanje posledic kriminalitete. Obstoj verjetnosti, da bi škodni dogodek nastal tudi v drugačnih okoliščinah, je vsekakor podan. Izvajanje preiskovalnih dejanj na tako nestrokoven način v vsakem primeru privede do zaključka, da storilec ni odkrit. Zgrešeno je argumentiranje, da ni smisel policijskega dela zagotavljanje odškodnin oškodovancem, pač pa pregon storilcev. Oba namena sta medsebojno povezana. Strokovno opravljena preiskovalna dejanja, ki privedejo do odkritja storilca, omogočajo oškodovancu, da doseže odškodnino. Če pa preiskovalna dejanja sploh niso izvedena, je oškodovančev zahtevek praktično onemogočen.

18.V zvezi z revizijo stranskega intervenienta na strani tožene stranke poudarja, da sklicevanje na niz sodnih odločb ni utemeljeno, saj primeri, ki jih te odločbe obravnavajo, niso podobni obravnavanemu primeru; obširno analizira odločbe II Cp 2328/2008, II Ips 267/2005, II Cp 1793/2020. Poudarja sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1856/2017 z dne 6. 9. 2017, ki je idnetična obravnavanemu primeru. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča Up-1082/12 in Up 720/03. Absurden je argument stranskega intervenienta, da pri odpravi škode tožnik ni mogel biti uspešen, saj ni vložil odškodninske tožbe zoper osumljenca. Dokazni standardi v pravdi so namreč nižji kot v kazenskem postopku. Zaradi opuščenih preiskovalnih dejanj je bil uspeh v konkretni pravdi izključen. Tudi ne gre za preveč raztegljiv pravni pojem. Niso podane kršitve neživljenjsko strogih pričakovanj, le najosnovnejša opravila niso bila opravljena. Ne strinja se z intervenientovo oceno verjetnosti, da bi tožnik dosegel reparacijo, če bi policisti svoje delo opravili strokovno, ki naj ne bi bila polovična. Tudi ni bila storjena bagatelna kriminaliteta, temveč organizirana velika tatvina. Neutemeljeno je tudi sklicevanje, da ravnanje zaposlenih na policiji ni bilo predmet disciplinskega pregona. Opuščeni so bili zelo preprosti kriminalistično-tehnični postopki - preiskava prstih odtisov na računu, na vratih, steklih in drugih površinah, kot tudi iskanje sledi v obuvalih, pnevmatikah, itd. Tožnik je pojasnil pomen opustitve pridobivanja telekomunikacijskih podatkov. Sklicevanje na pričo A. A. in pričo D. D.je neumestno. Opustitve pomenijo protipravnost, ki ob ustreznem vrednotenju pomeni tudi vzročno zvezo z nastalo škodo; to pa je treba ocenjevati enovito in ne za vsako stranko različno. Neutemeljen je tudi očitek, da se je škoda brez ustreznega vrednotenja pripisala zgolj strokovni napaki pri policijski preiskavi. Vzročna zveza je podana tudi na podlagi prospektivne analize. Opustitve policije so nedvomno povečale verjetnost nastanka škode. Okoliščina, da je dejanski storilec ostal nerazkrit, po naravi stvari poveča možnost za oškodovančev neuspeh. Verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah, je prav tako podana.

19.Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo tožene stranke zavrne in stranskemu intervenientu oziroma toženi stranki naloži plačilo njegovih revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

20.Revizija je utemeljena.

Pravno relevanten dejanski okvir

21.Pravno odločilen dejanski okvir, ugotovljen v izpodbijani pravnomočni odločitvi, na katerega je Vrhovno sodišče pri presoji obeh revizij vezano, je v bistvenem naslednji:

- Dne 4. 12. 2016 je bila policija obveščena, da je bila iz prostorov ... ukradena toplotna črpalka last tožeče stranke.

- Tožniku je nastala škoda 7.137,68 EUR v višini vrednosti toplotne črpalke.

- Na kraju dejanja je bil najden račun o nakupu v bližnji trgovini z dne 3. 12. 2016 ob 18:43:59 uri.

- Policija je račun zasegla in na podlagi varnostnih posnetkov iz trgovine identificirala kupca ter zoper njega uvedla kazenski postopek, ki se je vodil pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici pod opr. št. II K 54488/2016.

- Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici po prejemu kazenske ovadbe ni zahtevalo njene dopolnitve in je zoper osumljenega vložilo obtožnico.

- Obtoženi je vpletenost v dogodek zanikal, njegov alibi pa sta potrdili še dve priči.

- Kazenski postopek se je končal z oprostilno sodbo z dne 16. 1. 2018, ker ni bilo dovolj dokazov, da bi prav obtoženi odvzel toplotno črpalko. Tožnik je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, ki je ni sprožil.

- Dne 4. 1. 2018 je bil opravljen interni strokovni nadzor nad delom Policijske postaje .... Iz Poročila o strokovnem nadzoru policije izhaja, da so bile podane določene pomanjkljivosti pri izbiranju obvestil od občanov, osumljenemu ni bil zasežen telefon, za izvedbo preiskave in vabljenje strank je preteklo precej časa, ogled je opravil le en policist namesto dveh, izdelan je bil album fotografij s poškodbo vrat brez priloženega merila, iz zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja ne izhajajo vsa pojasnila o tem, zakaj sledi, ki jih je policist sicer iskal, niso bile najdene. V postopku strokovnega nadzora je policist A. A., ki je obravnavano kaznivo dejanje preiskoval, nadzornikom obrazložil, da so bili predmeti oziroma kraj za izzivanja sledi neprimerni. Povedal je, da je ogled opravil skladno s kriminalistično-tehničnimi navodili, vendar v zapisnik o ogledu ni zapisal vseh opravil, ki jih je izvedel in vseh ugotovitev ogleda. Zoper policista A. A. strokovni nadzor ni predlagal nobenih ukrepov, podal je pripombe na organizacijo dela na Policijski postaji ... v smislu, da bi moralo vodstvo nadzirati potek preiskave, angažirati tudi druge policiste in skrbeti za boljše sodelovanje s tožilstvom.

Materialno pravna presoja

22.Obe reviziji v okviru dopuščenega vprašanja v bistvenem osredinjeno terjata materialno pravni odgovor ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo vzročno zvezo med opustitvijo dolžnega ravnanja s strani policije in nastalo škodo. Vrhovno sodišče pa upoštevaje določbo drugega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni smelo presojati tistih revizijskih očitkov, ki po vsebini predstavljajo v revizijskem postopku nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v sodbah sodišč prve in druge stopnje (predvsem ocena revidentov izpovedb prič), kot tudi ne tistih revizijskih očitkov, ki uveljavljajo procesne kršitve, saj te presegajo okvir dopuščenega vprašanja (371. člen ZPP).

23.Gre za javno odškodninsko obveznost, za katero veljajo pravila o adekvatni vzročnosti. Škodo je mogoče pripisati protipravnemu ravnanju države, če je do nje prišlo po normalnem teku stvari, ne pa zaradi posebnih, povsem neverjetnih, nepričakovanih okoliščin. To pomeni, da je treba ugotoviti, kakšen bi bil normalen tek stvari, če bi državni organ ravnal tako kot bi bilo treba, in potem kako bi se to poznalo na premoženjskem (ali nepremoženjskem) položaju oškodovanca - samo če bi bil v tem primeru oškodovančev položaj boljši, je škodo mogoče pripisati protipravnemu ravnanju organa. Tak pristop, ki je prilagojen konceptu razosebljene odgovornosti države, je uporaben zlasti, kadar je škoda posledica različnih ravnanj, med katerimi so tudi opustitve, ali ko med posameznimi ravnanji (lahko tudi nosilcev različnih oblasti, npr. policije, tožilstva, sodstva) nobeno zase ni tako, da bi bilo sposobno privesti do končnega prikrajšanja, temveč le vsa skupaj, v seštevku in kot celota. Vendar je treba biti pri tem previden, da se hipotetični normalni tek stvari ne bi preveč oddaljil od dejanskega poteka dogodkov in bi umetno vzpostavil vzročno zvezo. V konkretnem primeru se je tožnik omejil na ravnanje policije, ki ji pripisuje ekskluziven vzrok za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je - drugače kot sodišče druge stopnje - odreklo pravno relevantno vzročnost ravnanju policije in ga je umestilo v širši kontekst nadaljnjega normalnega teka dogodkov (ravnanje državnega tožilstva, sodstva, pa tudi samega tožnikovega ravnanja). Takšnemu pristopu Vrhovno sodišče pritrjuje iz razlogov, ki sledijo.

24.Pri opustitvenih ravnanjih o naravni vzročnosti ne moremo govoriti. Vzročno zvezo tu vzpostavi šele pravo na podlagi vrednotenja. Presoditi je treba, ali je ugotovljena verjetnost nastanka škodnega dogodka takšna, da je konkretni opustitvi dolžnega ravnanja, upoštevaje tudi težo kršitve, pravno vrednotno upravičeno pripisati nastanek škodnega dogodka. V takih primerih je treba v okviru opisane adekvatne vzročnosti uporabiti prospektivno analizo vzročnosti, ki temelji na razrešitvi vprašanja, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, pri čemer pa se ne upošteva zgolj dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo, ampak tudi verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah. Gre za sodobnejši in doslednejši koncept, ki omogoča pravilnejšo razlago teorije o adekvatni vzročnosti. V primeru, ko ni mogoče ugotoviti vzročne zveze z gotovostjo, se najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, pri čemer se pri določitvi, s kakšno stopnjo verjetnosti je treba dokazati, da je ravnanje oziroma drug vzrok v vzročni zvezi z nastalo škodo, uporablja stopnja 50 odstotkov.

25.Tovrstna vzročno posledična mreža ni nujno direktna (enostavna) in linearna temveč pogosto slojevita - večplastna oziroma kompleksna. Tudi v konkretnem primeru je pregon storilca (povzročitelja), torej ugotavljanje kaznivega dejanja in njegovega storilca, zajet tako v okviru predkazenskega postopka kot tudi v časovnem sosledju kazenskega postopka. Gre za prepletanje tako dejanskih okoliščin (ugotovljena kraja črpalke, vsebina in potek policijske preiskave, vložitev obtožnice s strani državnega tožilca, oprostitev obdolženca), kot tudi hipotetičih dejstev, ki torej ne obstajajo, so pa zato v središču pravnega vrednotenja. V spornem primeru: kako so opustitve vplivale na možnost oškodovanca doseči poplačilo nastale škode oziroma to možnost zmanjšala, in s tem v zvezi, ali bi pravilno izvedena policijska preiskava privedla do obsodbe obdolženca oziroma storilca in v hipotetični prihodnosti v zadostni verjetnosti povečala možnosti oškodovanca doseči poplačilo od povzročitelja škode.

26.Kot je bilo že navedeno v obravnavanem primeru odpade naslonitev na naravno vzročnost (teorija sine qua non): neposredni vzrok za nastanek škode je tatvina črpalke, ki v obravnavanem primeru, ko gre za ugotavljanje odgovornosti države za škodo, očitano na podlagi protipravnega ravnanja državnega organa, in v tem okviru vzročno posledične koneksitete, ni pravno pomembna. Drugi (nadaljnji) nivo, ki pa že (lahko) predstavlja podlago za ugotavljanje odgovornosti tožene stranke, je omenjena pravno upoštevna vzročnost. Tu je presoja dvojna: treba se je vprašati, katere so tiste zgoraj naštete dejanske in hipotetične okoliščine, ki v konkretnem primeru nagnejo tehtnico bodisi na stran odgovorne osebe (države) za oprostitev njene odgovornosti ali na stran oškodovanca, da bi ob pravno pravilnem ravnanju državnega organa (policije) dosegel poplačilo škode od njenega storilca oziroma povzročitelja. Presojati je treba dejanske in hipotetične vzroke in pogoje, ki omogočajo odgovor na sicer ciljno hipotetično (abstraktno) vprašanje - "kaj bi bilo, če bi bilo drugače", pri čemer pa sklepanje o normalnem teku stvari ne sme postati odmaknjena domneva ali celo ugibanje. Trditveno in dokazno breme je na strani oškodovanca.

27.V ustavnosodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je namen določb predkazenskega postopka v potrditvi ali ovrženju suma, da je bilo storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje, in ugotovitvi storilca tega dejanja ne pa reševanje zahtevkov za povrnitev škode. V primeru preiskave kaznivih dejanj, katerih pregon se izvaja po uradni dolžnosti, gre za obligacijo prizadevanja (in ne rezultata) s ciljem odkriti storilce in okoliščine kaznivega dejanja. Policijska preiskava je sicer pomembna, a šele začetna faza pregona storilca kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje se osredotoči le na opustitve policije, ne upošteva pa vsega drugega, kar pomembno vpliva na presojo potrebne stopnje verjetnosti, da je prav in edino ugotovljeno pomanjkljivo ravnanje policije povzročilo tožniku nastalo škodo, oziroma, na potrebni ravni povečalo verjetnost nastanka boljšega položaja tožnika za dosego poplačila škode od njenega neposrednega povzročitelja.

28.Do sedaj navedeno po presoji Vrhovnega sodišča ne omogoča zaključka, da bi bil ob drugačnem ravnanju policije tožnik v toliko boljšem (bistveno boljšem) položaju za uspeh s svojim tožbenim zahtevkom zoper storilca v pravdnem postopku. Tak pogled sodišča druge stopnje je predalekosežen saj prezre kompleksnost nadaljnjih ravnanj. Zaobide (ne opazi) vrsto verjetnih (ne)naključnih situacij - od ravnanja državnega tožilstva in sodišča do morebitne (ne)uspešnosti v pravdnem ali celo potrebnem izvršilnem postopku pri izterjavi odškodnine od storilca. To vse predstavlja niz vzrokov in pogojev, ki šele lahko predstavljajo dejanskost, ki bi izkazovala potrebno verjetnost za obstoj pravno relevantnega vzroka.

Sklepno:

29.Vrhovno sodišče torej zaključuje, da opustitev določenih preiskovalnih ukrepov oziroma njihova pomanjkljiva izvedba (pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno protipravno ravnanje policije) ne omogoča presoje o obstoju pravno relevantne vzročne zveze. Sodišče druge stopnje v konkretnem primeru ni pravilno uporabilo materialnega prava in ni pravilno uporabilo doktrine adekvatne vzročnosti, ko je presodilo, da je vzročna zveza podana. Posledično je nepravilno ocenilo, da zadošča za obstoj pravnorelevantne vzročne zveze in obsodbo države na plačilo odškodnine zaradi odprave škode, že zgolj to, da bi bil tožnik glede odprave premoženjske škode po normalnem teku stvari postavljen v boljši položaj, če bi bila izvedba preiskovalnih ukrepov strokovno pravilna.

30.Odgovor na dopuščeni vprašanji se tako glasi: Opisana metoda pravno relevantne vzročnosti, ki temelji na prospektivni analizi povečane verjetnosti za nastanek škode, v obravnavanem primeru ne dosega potrebnega nadpolovičnega mejnega praga.

Odločitev o reviziji:

31.Ob povedanem je Vrhovno sodišče obema revizijama ugodilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, sodbo sodišča druge stopnje pa spremenilo tako, da je zavrnjena pritožba tožeče stranke tudi v preostalem še nezavrnjenem delu in potrjena tudi v preostalem delu (v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek) sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

32.Odločitev Vrhovnega sodišča je vplivala tudi na odločitev o stroških postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Na podlagi spremenjene odločitve mora tožnik plačati stranskemu intervenientu na strani tožene stranke pritožbene stroške v znesku 10,00 EUR, plačati toženi stranki stroške prvostopenjskega postopka v znesku 856,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, stranskemu intervenientu na strani tožene stranke pa stroške prvostopenjskega postopka v znesku 30,00 EUR, vse pod izvršbo. Tožnik mora plačati toženi stranki tudi 673,20 EUR stroškov revizijskega postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, stranskemu intervenientu na strani tožene stranke pa stroške revizijskega postopka v znesku 1.165,57 EUR, pod izvršbo. Natančnejša specifikacija stroškov tožene stranke in stranskega intervenienta na strani tožene stranke je razvidna iz stroškovnikov v spisu.

Sestava senata in glasovanje:

33.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP). Vrhovni sodnik Tomaž Pavčnik je dal pritrdilno ločeno mnenje.

-------------------------------

1Glej v teoriji: J. Zobec v Odškodninska odgovornost države, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2015, str.134.

2Primerjaj sodbo VS RS II Ips 183/2015 z dne 3. 12. 2015.

3Primerjaj sodbo VS RS II Ips 113/2019 z dne 15. 5. 2020; tč. 22.

4Primerjaj sodbo VS RS II Ips 287/2014 z dne 14. 4. 2016 in sklep VS RS II Ips 387/2007 z dne 16. 12. 2009.

5Glede prospektivne analize vzročnosti glej tudi v teoriji: N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 707-713 in 730.

6J. Zobec: Navedeno delo, str. 134.

7Glej odločbo US št. Up-1082/12 z z dne 29. 5. 2014.

***********************************

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA TOMAŽA PAVČNIKA

Povezava na PDF dokument