Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka izstavljala račune za ogrevanje toženi stranki, ki teh računov ni poravnala. Računi so bili dovolj jasni, po zaslišanju tožeče stranke je sodišče prve stopnje odgovorilo na ugovore tožene stranke, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 166968/2015 z dne 30. 12. 2015 in naložilo toženi stranki nadaljnjih pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Toženec je navedel, da so računi tožeče stranke nerazumljivi, saj v njih dobesedno piše: „1. ogrevanje 50 % akontacija 8,64, 2. ogrevanje – variab. akont. 80,15“. Sodišče na to odgovori nerazumljivo. Sodišče mi moralo pritegniti izvedenca, da pregleda posamezne postavke v računih tožeče stranke. Sodišče pa je zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A., kar je premalo. Toženec je po svojem zaslišanju prepričan, da bo sodišče sprejelo njegove ugovore. Direktor je povedal, da obžaluje in razume slabo stanje toženca. Sodišče zmotno meni, da je bil ugovor toženca glede višine pavšalen, saj je toženec podrobno zavzel stališče do nerazumljivih šifer in navedb v računih tožeče stranke. Sodišče bi moralo pritegniti izvedenca. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Prihodki toženca so le iz pokojnine in socialne pomoči, prenizki za plačilo sodne takse in prosi za oprostitev.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Toženec je na glavni obravnavi sam priznal, da ni ugovarjal računov in višini. Povedal je le, da računov ne more poravnati zaradi slabega finančnega stanja. Tožeča stranka je zaračunavala akontacijo ogrevanja in to vse v skladu s pogodbo in se opredelila do merskih enot in višine ter dodatno specificirala ter stroške na fiksni del v višini 15 % ter variabilni del, kar vse izhaja iz računov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je treba ugotoviti, da gre za plačilo zneska 674,84 EUR, kar je pod 2.000,00 EUR zapade pod določbe ZPP, ki urejajo spor majhne vrednosti (določbe 442. člena in naslednje). V teh sporih tudi ni dovoljeno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja, ampak pritožba lahko ugovarja le bistvene kršitve določb iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa meni, da sodba nima razlogov glede ugovorov tožene stranke, da je njemu nerazumljivo, kaj pomeni 15 % akontacije pri ogrevanju v znesku 8,64 EUR in ogrevanje – variabilni del, akontacija, v znesku 80,15 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik upravnik v večstanovanjski hiši ... in da je iskal le v okviru pogodbe tudi račune za stroške. Toženec kot najemnik št. 9 je dolžan plačati med drugim tudi stroške ogrevanja, za kar mu je bil izstavljen račun. Glede ogrevanja je sodišče pojasnilo, da je šlo za 8 računov za obdobje od oktobra 2014 do maja 2015 (priloge od A 2 – A 9). Nato je sodišče v točki 14 odgovorilo na toženčeve ugovore, ki jih ponavlja tudi v pritožbi. Menilo je, da so ti ugovori premalo konkretizirani, da pa je tožeča stranka tožencu pojasnila, da mesečno zaračunava akontacijo za ogrevanje po 13. členu pogodbe za pokrivanje stroškov obratovanja kotlovnice. Na vtoževanih računih je tožeča stranka zaračunavala akontacijo ogrevanja tudi po merskih enotah in v višini, ki jo specificira poleg akontacije še na fiksni del (15 %) in na variabilni del. Zato sta na računu dve postavki: akontacija 15 %, ki je fiksni strošek; razlika do računa, pa je razlika do dejanske porabe in predstavlja variabilni del postavke. Vse to je bilo zaračunavano v skladu s pogodbo o izvedbi centralnega gretja in priključitvi na sistem daljinskega ogrevanja ... (priloga a 10). Samih zneskov glede ogrevanja, pa tožena stranka ni ugovarjala. Tožeča stranka je tudi pojasnila, da toženec ni reklamiral višine obračunanih zneskov, saj ima v bloku vsak svoj števec.

7. Glede na te ugotovitve sodišča prve stopnje, je pravilen znesek, da je tožena stranka dolžna poravnati svoje obveznosti po 24. členu SZ-1. Pritožnik meni, da je smiselno podana kršitev iz 8. točke 339. člena ZPP, ker sodišče ni postavilo izvedenca. Pri tem spregleda, da bi ta dokazni predlog morala podati in da ga v pravdi ni podala. Zato sodišče ni zagrešilo smiselno očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP.

8. Sodišče je pravilno presojalo zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je bil zaslišan kot stranka in pojasnil, da zatrjevanega dogovora s toženo stranko o odpisu dolga, ni bilo. Res je obžaloval težko finančno situacijo tožene stranke, vendar to še ne pomeni, da je prišel na kakšen odpis ali zmanjšanje dolga. Povedal je tudi, da tega kot zakoniti zastopnik tožeče stranke ne more sprejeti.

9. Pritožnik še opozarja na svoje slabo finančno stanje. Pritožbeno sodišče to razume, vendar pravno tega ne more upoštevati. Toženec je imel brezplačno pravno pomoč, ker je do tega upravičen. Za plačilo zapadlih obveznosti, pa se bo moral dogovoriti s tožečo stranko, če bo lahko odobrila obročno plačilo, ne more pa to vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe.

10. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje in ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, ki jih uveljavlja pritožba, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, saj pritožnik ni uspel, tožeča stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila.