Jedro

Senat z zadevo seznani ne samo med glavno obravnavo, ampak sme in mora izvedene dokaze preučiti tudi med posvetovanjem o odločitvi o zahtevku. Tako torej ni pomembna dolžina glavne obravnave v minutah, pomembna je njena koncentracija, pomembno je upoštevati navedbe in predloge obeh pravdnih strank, pomembno je dokazni postopek izvesti na predpisan način, ki je lahko tudi samo prečitanje izpovedb prič in izvedencev.

Kadar je prikrajšan nujni delež, se vračajo darila (35. člen Zakona o dedovanju) do dopolnitve velikosti nujnega dednega deleža.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku: ugotovilo je, da pripada tožnici nujni dedni delež 1/6 na nepremičnem premoženju pokojnega očeta pravdnih strank (umrlega 28.10.1987), s katerim je razpolagal dne 30.1.1987 z darilno pogodbo (s prvotožencem) in z izročilno pogodbo (z drugotoženko) in ki je vpisano v vl. št. 8 in vl. št. 555, obe k.o... Tožencema je naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo tožnica vknjižila kot solastnica do 1/6 na teh nepremičninah. Višje sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo tudi glede njega - o pritožbi toženke je odločalo že 1.9.1999. Zoper pravnomočno sodbo je toženec vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Toženec trdi, (1) da je sodišče kršilo postopek v smislu 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj mu zaradi nepravilnega postopanja prvostopenjskega sodišča, predvsem opustitve vročitve posameznih vlog, izvedenskega mnenja in drugih pisanj, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Revizija citira datume posameznih vlog, ki tožencu naj ne bi bile vročene. Trdi, da v spisu ni podatkov o tem, da bi toženec privolil v mnogoštevilne spremembe tožbenega zahtevka, dane potem, ko je bila tožba že vročena tožencu. S tem je bilo kršeno določilo 190. člena ZPP, po katerem je za spremembo tožbe po vročitvi tožbe tožencu potrebna njegova privolitev. Revizija očita (2) sodišču bistveno kršitev iz določbe 7., 9. in 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve so podane, ker je sodišče prve stopnje odločilo o zadevi na podlagi podatkov in listin, ki jih na glavni obravnavi ni prebralo. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je trajala od 11.40 ure do 12.00 ure. Objektivno je nemogoče v 20 minutah prebrati vse izpovedbe prič in listinske dokaze v spisu. Glavna obravnava je potekala pred spremenjenim senatom, zato je toliko bolj pomembno, da bi ta pred odločanjem prebral vsebino dokaznega gradiva. Ker iz tega izhaja, da sodba sodišča prve stopnje temelji na dokazih, ki v postopku na prvi stopnji niso bili prebrani, sodišče prve stopnje pa je oprlo svojo odločitev na dokaze, ki jih ni izvedlo, je podana kršitev načela neposredne izvedbe dokazov.

Zmotna uporaba materialnega prava in bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP (3) je podana, ker je tožnik ves čas ugovarjal vračunanju dednega deleža z navedbami, da je bila volja zapustnika, da vse nepremičnine vl. št. 8 k.o. ... podari svoji vnukinji in da so bile z darilno pogodbo prenešene nepremičnine na toženca le začasno, na predlog odvetnika. Prav ta darovalčeva volja ob sklenitvi darilne pogodbe je bila razlog, da je vse nepremičnine, ki jih je tožencu podaril oče, takoj po pridobitvi prenesel na svojo hčerko. Te navedbe so odločinega pomena, saj se po določilu 46. člena Zakona o dedovanju darila ne vračunajo, če se da iz okoliščin sklepati, da je bila zapustnikova volja, da se darila ne vračunajo. Na te navedbe sta sodišči odgovorili le kot na ugovor zgrešene pasivne legitimacije, zaradi opustitve izvedbe ustreznih dokazov pa sta zmotno uporabili materialno pravo.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977 - v nadaljevanju ZPP, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, je tožeča stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala primarno njeno zavrženje, saj vrednost spornega predmeta ne presega meje za dovoljenost revizije, podrejeno pa njeno zavrnitev. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija je dovoljena, vendar ni utemeljena.

A. Glede dovoljenosti Za odločanje v tej zadevi je treba uporabiti določila ZPP in zato je meja vrednosti spornega predmeta za dovoljenost revizije 80.000,00 SIT in ne kot trdi tožeča stranka - tista, ki jo določa Zakon o pravdnem postopku iz leta 1999. B. Glede očitane kršitve iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP Pravilo o kontradiktornosti postopka je eno temeljnih pravil pravdnega postopka, zapisano že v 22. členu Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic vseh udeležencev postopka. Gre za pravico, ki mora biti dana vsakemu, ki nastopa kot stranka v postopku. Odločitev stranke pa je, kako bo to pravico uporabila. Povedano drugače: sodišče je dolžno stranko pravilno in pravočasno obveščati o svojih procesnih dejanjih (npr. izvedbi dokazov) in o predlogih in procesnih razpolaganjih nasprotne stranke. Prejemnik takih obvestil, vabil pa se odloči, ali bo in kako bo reagiral na prejeta pisanja. Zaradi možnosti zlorabe danih procesnih pravic so v zakonu predpisane tudi t.i. varovalke, ki naj zagotovijo nemoten potek pravdnega postopka ne glede na to, če se ena izmed strank odloči, da v postopku ne bo sodelovala, npr. tako, da ne bo prejemala sodnih pisanj, da ne bo odgovarjala na prejete vloge nasprotne stranke, ali da se ne bo udeleževala narokov pred sodiščem.

V konkretni zadevi je toženec v svoji prvi vlogi sodišču sporočil, da "sem trdno prepričan, da nisem dolžan prisostvovati pri predmetni zadevi", kar je med postopkom večkrat ponovil. V spisu je množica sodnih pisanj, naslovljenih na toženca, a vrnjenih z oznako "ni dvignil". Glede v reviziji citiranih vlog, ki naj ne bi bile vročene tožencu, je revizijsko sodišče ugotovilo, da revizijske trditve niso povsem točne. Revizija očitno prezre pravila o nadomestni vročitvi sodnih pisanj takrat, ko drugačna vročitev ni mogoča (enajsto poglavje ZPP, posebej 144. člen). Pripravljalne vloge in izvedensko mnenje so bile tožencu vročene na način, kot je to dovoljeno - s t.i. nadomestno vročitvijo. Enako velja za vloge, v katerih so spremembe tožbenega zahtevka (gre za podrejeni tožbeni zahtevek, o katerem sodišče ni odločalo!) in za vabilo na zadnjo glavno obravnavo. Vročitev preko sodne deske res ni bila pravilna, vendar je sodni vročevalec pustil zadnjo spremembo tožbenega zahtevka in vabilo za zadnjo glavno obravnavo v poštnem nabiralniku, ker toženca ni bilo doma in ker člani njegovega gospodinjstva niso sprejeli nanj naslovljenih sodnih pošiljk. Med časom take vročitve (11. november) in glavno obravnavo (20. november) je minilo več kot osem dni, kolikor je predpisani rok, ki ga imajo stranke za priprave na glavno obravnavo. V tem času toženec ni odgovoril na prejeto pisanje tožeče stranke, v katerem je tudi delna modifikacija tožbenega zahtevka glede stanja spornih nepremičnin, ki so sicer od vložitve tožbe iste. To pomeni, da se ni uprl spremembi tožbe. Tožnik lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo (190. člen ZPP). Čeprav se toženec upre spremembi tožbe, jo sodišče lahko dovoli, kadar misli, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Za privolitev v spremembo tožbe se šteje tudi ravnanje toženca, če se spusti v obravnavanje spremenjenega zahtevka, ne da bi mu pred tem ugovarjal. Odsotnost toženca z glavne obravnave si je sodišče smelo razlagati tudi kot eno izmed njegovih razpolaganj, s katerim izraža nenasprotovanje dopolnjenemu tožbenemu zahtevku in celo kot odsotnost dodatnih dokaznih predlogov. Tako ni bilo razloga, da bi sodišče posebej odločalo o dovolitvi spremembe (ki je v bistvu dodatna specifikacija primarnega - že postavljenega) tožbenega zahtevka.

Nenazadnje toženec tega niti ne trdi. Pretežni del sprememb tožbenega zahtevka se je nanašal na podrejeni tožbeni zahtevek, ko je tožeča stranka dvigovala denarni zahtevek za izplačilo prikrajšanja pri nujnem dednem deležu - o tem pa sodišče ni odločalo, saj je ugodilo primarnemu zahtevku. Po oceni revizijskega sodišča tako očitana kršitev kontradiktornosti postopka ni podana.

C. Glede kršitve neposrednosti dokaznega postopka Tudi neposredno izvajanje dokazov je eno temeljnih pravil pravdnega postopka. Vendar pozna tudi to pravilo izjeme oziroma pravila, po katerih se izvajanje dokazov lahko "skrajša". Eden takih primerov je prečitanje izpovedb posameznih prič in v zvezi s tem celo soglasje pravdnih strank, da se izpovedi štejejo za prebrane - seveda, kadar sta obe stranki prisotni na naroku za glavno obravnavo.

Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 20.11.1997 je razvidno, da je senat sklenil ponoviti vse dokaze, ki so bili izvedeni na prejšnjih narokih. Tako so bile pred sklepanjem o izvedbi dokazov prebrane vloge pravdnih strank - posebej toženca. Sprejeti so bili vsi dokazni predlogi, prebrane so bile izpovedbe prič in vsebina listin ter priloženih spisov. Novih dokaznih predlogov ni bilo, noben predlagan dokaz ni bil zavrnjen. Senat je celo dopustil tožnici, da je izjavila določene pripombe glede posameznih izpovedb prič. Revizijsko sodišče ne dvomi, da bi senat tudi toženca obravnaval enako, če bi bil prisoten na naroku. Glavna obravnava je bila opravljena v skladu z določilom 315. člena ZPP: začela se je znova zaradi spremenjenega senata. Senat je ocenil, da je bila zadeva obravnavana tako, da se lahko izda odločba, zato je glavno obravnavo zaključil (304. člen ZPP). Če bi med posvetovanjem senat ugotovil, da odločbe na podlagi izvedenih dokazov ne more izdati, bi lahko glavno obravnavo ponovno začel (305. člen ZPP). Razlaga teh pravil o vodenju postopka pove, da se senat z zadevo seznani ne samo med glavno obravnavo, ampak sme in mora izvedene dokaze preučiti tudi med posvetovanjem o odločitvi o zahtevku. Tako torej ni pomembna dolžina glavne obravnave v minutah, pomembna je njena koncentracija, pomembno je upoštevati navedbe in predloge obeh pravdnih strank, pomembno je dokazni postopek izvesti na predpisan način, ki je lahko tudi samo prečitanje izpovedb prič in izvedencev. Ta pravila je sodišče spoštovalo. Revizijsko sodišče zato zavrača tudi te neutemeljene očitke o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zapisane v toženčevi reviziji.

D. Glede zmotne uporabe materialnega prava Tožnica in toženca so potomci prvega dednega reda in torej tudi nujni dediči. Tožnica je bila pri nujnem dednem deležu (ta znaša eno šestino zapuščine) prikrajšana, ker je zapustnik s svojim (nepremičnim) premoženjem razpolagal za časa življenja (manj kot eno leto pred smrtjo) tako, da je znašala celotna vrednost razpolaganj in daril več, kot je bila razlika v pokojnini, ki je bila edina predmet dedovanja. Kadar je prikrajšan nujni delež, se vračajo darila (35. člen Zakona o dedovanju, ZD) do dopolnitve velikosti nujnega dednega deleža. Sodišči sta svojo odločitev pravilno oprli na citirana določila.

Ni jasno, kaj meni revizija z očitkom o neupoštevanju 46. člena ZD - ta namreč predpisuje pravico obdarjenca in zakonitega dediča, da se mu darilo zapustnika ne vračuna v dedni delež, če je zapustnik tako želel. V tej pravdni zadevi pa gre za vračanje daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža tistega nujnega dediča, ki darila ni prejel. Pogodbena volja zapustnika ob sklenitvi darilne pogodbe s tožencem je bila zapisana v pogodbi. Lastninsko upravičenje, pridobljeno s to pogodbo, je bilo realizirano z vknjižbo v zemljiški knjigi, toženec je tako postal lastnik darovanih nepremičnin. Revizijske navedbe o drugačni volji zapustnika, kot jo je izrazil v pogodbi in kot je bila realizirana, so brezpredmetne. Sicer pa je bila darilna pogodba sklenjena manj kot eno leto pred zapustnikovo smrtjo. Zato niti ni jasno (glede na peti odstavek 28. člena ZD), zakaj naj bi bilo pomembno, če je zapustnik v resnici želel nepremičnine podariti svoji vnukinji - razen seveda za vprašanje pasivne legitimacije. Glede ugovora pasivne legitimacije oziroma lastništva spornih nepremičnin, katerih vrnitev je bila vtoževana, ima izpodbijana sodba jasne in zadosti izčrpne razloge, ki so med seboj skladni. Revizijsko sodišče je presodilo, da tudi ta očitek v reviziji ni utemeljen.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo še (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Ker v reviziji zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niso podane, materialno pravo pa je bilo za odločitev pravilno uporabljeno, je moralo revizijsko sodišče neutemljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o pravdnih stroških temelji na 166. členu ZPP, pravdni stranki pa nista upravičeni do njihove povrnitve, saj revizija ni bila uspešna (154. člen ZPP), odgovor na revizijo pa ne vsebuje takih navedb, ki bi bili za razumevanje revizijskih trditev potrebni (155. člen ZPP).