Jedro

Zagovor soobdolženke torej ni predstavljal del dokazne podlage za odreditev pripora, zunajobravnavni senat pa je z naknadnim sklicevanjem na ta (nov) dokaz obrambi kršil pravico, da bi se do njega opredelila in torej ni ravnal skladno z določbo 5. člena ZKP. Gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, za katero pa 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP od vložnika zahteva, da poleg njenega substanciranega uveljavljanja zatrjuje in izkaže tudi njen vpliv na zakonitost pravnomočne odločbe Eno izmed dejstev, ki ga je v konkretnem primeru pri utemeljevanju suma upoštevala že preiskovalna sodnica, je bila tudi komunikacija med obdolžencem in soobdolženo. Zunajobravnavni senat je pritrdil oceni preiskovalne sodnice in dodatno obrazložil, da medsebojna komunikacija obdolženca s soobdolženko izhaja tudi iz njenega zagovora. Takšna ocena novega oziroma dodatnega dokaza, ki jo je v zvezi z obstojem utemeljenega suma podal šele zunajobravnavni senat, sicer ni pravilna, ker je obrambi onemogočil, da bi v zvezi z njim podala izjavo, vendar pa zunajobravnavni senat s takšno oceno ni prekoračil okvirjev dejanskega stanja, kot ga je ugotovila že preiskovalna sodnica. Obramba je torej imela možnost izpodbijati vsa dejstva, ki so bila ob odreditvi pripora že znana, na komunikacijo obdolženca s soobdolženko pa zunajobravnavni senat ni sklepal le na podlagi zagovora soobdolženke, temveč tudi na podlagi izpovedb obeh prič, ki sta v luči obstoja utemeljenega suma predstavljata popolnoma neodvisni vir. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da izkazana kršitev pravice do izjave s strani zunajobravnavnega senata v konkretnem primeru ni vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je z izpodbijanim sklepom z dne 9. 5. 2018 odredila pripor zoper obdolženega B. H. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ugotovila je, da obstoji utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 11. 5. 2018 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obdolženčev zagovornik, v njej pa uveljavlja relativne in absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem in drugem odstavku 371. člena ZKP, zaradi katerih Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočni sklep od odreditvi pripora razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP in v njem zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Izpodbijani sklep ima potrebne in konkretne razloge o obstoju utemeljenega suma, zagovornik pa z opredeljevanjem do zagovora soobdolžene S. B. in dodatnim vrednotenjem obdolženčevega zagovora po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišči nižjih stopenj sta celovito ugotovili in razumno obrazložili tudi okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo begosumnost. Vrhovni državi tožilec zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Obdolženec izjave ni podal, zagovornik pa je odgovoru vrhovnega državnega tožilca nasprotoval in vztrajal pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zagovornik uvodoma zatrjuje kršitev 5. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in 29. členom Ustave RS, ker obdolžencu ni bila predstavljena podlaga za obdolžitev očitanega kaznivega dejanja, posledično pa mu tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, ter da navede dejstva in dokaze v svojo korist. Navedeno kršitev zagovornik utemeljuje s tem, da so bile na pripornem naroku obdolžencu kot podlaga za obdolžitev uvodoma predstavljene samo priloge kazenske ovadbe, ne pa tudi izpovedbi zaslišanih prič J. H. in E. L., na podlagi katerih je sodišče izdalo sklep o odreditvi pripora. Posledično je prišlo tudi do absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zunajobravnavni senat je namreč v obrazložitvi sklepa zapisal, da je bila obdolžencu predstavljena kazenska ovadba s prilogami kot podlaga za obdolžitev, kar izhaja iz zapisnika o zaslišanju obdolženca, vendar pa med prilogami kazenske ovadbe ni navedenih zapisnikov o zaslišanju tujcev J. H. in E. L. Razlogi o tem, da naj bi bila obdolžencu v celoti predstavljena podlaga za obdolžitev in mu omogočeno, da se o vseh dejstvih in dokazih izjavi, so zato tudi nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju.

6. Zaradi teh zagovornikovih očitkov Vrhovno sodišče uvodoma predstavlja kronološko sosledje in vsebino procesnih dejanj sodišča. Obdolžencu je bila dne 8. 5. 2018 ob 00.55 uri na podlagi drugega odstavka 157. člena ZKP odvzeta prostost, istega dne pa sta bila pred preiskovalno sodnico v okviru nujnih preiskovalnih dejanj na podlagi prvega odstavka 166. člena ZKP zaslišani priči J. H. in E. L.. Omenjeni priči sta opisali pot do Slovenije, pri njunem zaslišanju pa je bil prisoten tudi obdolženec. Temu je sodni tolmač za albanski jezik prevajal izpovedbi obeh prič v materni jezik, bilo pa mu je tudi omogočeno, da obema pričama postavlja vprašanja. Obdolženec je oba zapisnika o zaslišanju prič podpisal kot točna in brez pripomb. Naslednjega dne 9. 5. 2018 je bil pred preiskovalno sodnico izpeljan priporni narok. Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju obdolženca, je bil obdolžencu postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, obdolženec pa je bil, ob prevajanju sodnega tolmača za albanski jezik, uvodoma poučen o pravicah po 4. členu ZKP in o kazenski ovadbi s prilogami kot podlagi za obdolžitev po 5. členu ZKP. Storitev kaznivega dejanja je zanikal in se ni zagovarjal. Državni tožilec je obstoj utemeljenega suma argumentiral tako s prilogami kazenske ovadbe, kot tudi z obema zapisnikoma o zaslišanju prič J. H. in E. L., zagovornik pa je tožilčevo obrazložitev obstoja utemeljenega suma izpodbijal na splošno z navedbo, da noben od dokazov ne izkazuje obstoja utemeljenega suma. Preiskovalna sodnica je predlogu državnega tožilca ugodila in zoper obdolženca odredila pripor, z vsebino zapisnika o zaslišanju obdolženca pa so se po glasnem nareku stranke in zagovornik strinjali in zapisnik kot točnega podpisali.

7. Na podlagi predstavljenih procesnih dejanj se zagovornikov očitek o kršitvi 5. člena ZKP in 29. člena Ustave RS izkaže za neutemeljen. Resda je bila na pripornem naroku obdolžencu kot podlaga za obdolžitev po 5. členu ZKP uvodoma predstavljena samo kazenskega ovadba s prilogami, pa ni mogoče spregledati dejstva, da se je v nadaljevanju državi tožilec pri utemeljevanju suma storitve kaznivega dejanja oprl tudi na izpovedbi obeh zaslišanih prič. Vsebino obeh izpovedb sta obdolženec in zagovornik poznala, a se v okviru pravice do učinkovite obrambe do njiju nista posebej opredeljevala. Kršitev pravice do izjave (kot del širše pravice do obrambe) ni podana, če je bilo na pripornem naroku obrambi omogočeno, da se do vsebine izpovedb (obremenilnih) prič opredeli, pa te pravice ne izkoristi, sodišče pa pozneje obstoj utemeljenega suma utemeljuje tudi s takimi izpovedbami. Dodatno težo zakonito odrejenega pripora predstavlja tudi dejstvo, da sta obdolženec in zagovornik podpisala zapisnik o zaslišanju obdolženca brez pripomb in kot točnega. Preiskovalna sodnica je zato lahko ugotavljala obstoj utemeljenega suma, upoštevaje oba zapisnika o zaslišanju prič, zato pravnomočni sklep o odreditvi pripora ni obremenjen s kršitvijo 5. člena ZKP in 29. člena Ustave RS.

8. Ob predstavljenih procesnih izhodiščih se tudi nadaljnje zagovornikove navedbe o kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izkažejo za neutemeljene. Zagovornik zatrjuje protispisnost, ki jo je pri izdaji sklepa zagrešil zunajobravnavni senat, pri tem pa selektivno citira posamezne dele zapisnika o zaslišanju obdolženca. Iz tega zapisnika namreč ne izhaja zgolj to, da je bila obdolžencu predstavljena kazenska ovadba s prilogami kot podlaga za obdolžitev, kar zatrjuje zagovornik. Iz nadaljevanja zapisnika je namreč razviden nadaljnji potek pripornega naroka, na katerem sta se v okviru ugotavljanja obstoja utemeljenega suma ocenjevali tudi izpovedbi obeh zaslišanih prič. Zunajobravnavni senat je ob reševanju pritožbe v zvezi z ugotavljanjem obstoja utemeljenega suma pravilno povzel celoten potek pripornega naroka, s tem pa tudi pravilno reproduciral celotno vsebino zapisnika o zaslišanju obdolženca. Za obrazložitev obstoja utemeljenega suma torej niso bile pomembne samo priloge kazenske ovadbe, kot skuša prikazati zagovornik, temveč tudi oba zapisnika o zaslišanju prič, zato protispisnosti ni. Obrambi je bila pred odreditvijo pripora na pripornem naroku predstavljena celotna dokazna podlaga, na kateri je državni tožilec utemeljeval sum storitve kaznivega dejanja, sodišči nižjih stopenj pa sta, tako obstoj utemeljenega suma, kakor ostalih pripornih pogojev, pojasnili z jasnimi, logičnimi, celovitimi in utemeljenimi razlogi. Tudi s tega vidika je zato zagovornikovo zatrjevanje 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljeno.

9. Zagovornik v naslednjem sklopu zahteve uveljavlja relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 4. člena ZKP, prvim odstavkom 166. člena ZKP, petim in devetim odstavkom 178. člena ZKP, vse skupaj v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP ter v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe po 22. in 29. členu Ustave RS ter 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedene kršitve utemeljuje s tem, da zagovornik o zaslišanju prič J. H. in E. L. ni bil obveščen, zato je bilo tudi obdolžencu onemogočeno, da priči zaslišuje s strokovno pomočjo zagovornika. Do navedenih procesnih kršitev z izdajo sklepa o odreditvi pripora ni prišlo. Zagovornik namreč spregleda, da se je zaslišanje obeh tujcev opravljalo kot nujno preiskovalno dejanje po prvem odstavku 166. člena ZKP, ki pa ne terja niti obveščanja obdolženčevega zagovornika niti njegove obvezne navzočnosti, saj se obvezna formalna obramba razteza samo na zaslišanje obdolženca, ne pa tudi prič.1 Pravila o obvezni formalni obrambi so bila v nadaljevanju postopka v celoti upoštevana, saj je bil zagovornik skladno z določbama drugega odstavka 70. člena ZKP v zvezi z 204.a členom ZKP pri zaslišanju obdolženca navzoč. Brezpredmeten in protispisen je tudi zagovornikov nadaljnji očitek o tem, da obdolženec ni bil pravočasno obveščen o zaslišanju obeh prič. Kot je predstavljeno v 6. točki te obrazložitve, je bil obdolženec ob zaslišanju obeh prič navzoč, njuni izpovedbi sta mu bili prevedeni v materni jezik, imel je možnost postavljanja vprašanj, oba zapisnika o zaslišanju prič pa je brez pripomb kot točnega podpisal. 10. Glede na opisan potek zaslišanja obeh prič v okviru nujnih preiskovalnih dejanj je neutemeljen tudi zagovornikov očitek o kršitvi 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da se izpodbijani sklep o odreditvi pripora nezakonito opira na oba zapisnika o zaslišanju prič J. H. in E. L., ta dva pa sta bila pridobljena s kršitvijo ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj zagovornik med njunim zaslišanjem ni bil prisoten. Vrhovno sodišče v priporni fazi na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti izjemoma razveljavi pravnomočen sklep o priporu takrat, ko ta temelji na dokazu, za katerega je mogoče prima facie ugotoviti, da je nedovoljen in da nanj sodišče svoje odločbe o priporu ne bi smelo opreti. Med take dokaze v konkretnem primeru sestavljena zapisnika o zaslišanju prič ne sodita zaradi že pojasnjenih razlogov o neobvezni navzočnosti zagovornika pri zaslišanju prič kot nujnih preiskovalnih dejanj.

11. Točne so sicer navedbe zagovornika, da je šele zunajobravnavni senat kot drugostopenjski organ pri ocenjevanju obstoja utemeljenega suma delno izhajal tudi iz zagovora soobdolžene S. B., saj se pri utemeljevanju suma na zagovor soobdolženke nista sklicevala niti državni tožilec ob podaji predloga za odreditev pripora niti preiskovalna sodnica, ko je predlogu državnega tožilca ugodila in zoper obdolženca odredila pripor. Zagovor soobdolženke torej ni predstavljal del dokazne podlage za odreditev pripora, zunajobravnavni senat pa je z naknadnim sklicevanjem na ta (nov) dokaz obrambi kršil pravico, da bi se do njega opredelila in torej ni ravnal skladno z določbo 5. člena ZKP. Gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, za katero pa 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP od vložnika zahteva, da poleg njenega substanciranega uveljavljanja zatrjuje in izkaže tudi njen vpliv na zakonitost pravnomočne odločbe. Vložnik mora torej zatrjevati in izkazati vzročno zvezo med ugotovljeno relativno procesno kršitvijo in zakonitostjo pravnomočne odločbe. Ta pa po prepričanju Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru ni podana. Gre namreč za priporno fazo, v kateri organ prve stopnje (v konkretnem primeru preiskovalna sodnica) ne ocenjuje dokazov po načelu proste presoje dokazov z namenom izdaje meritorne sodbe, temveč ocenjuje, ali zbrani podatki in dokazi zadoščajo za obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja. Eno izmed dejstev, ki ga je v konkretnem primeru pri utemeljevanju suma upoštevala že preiskovalna sodnica, je bila tudi komunikacija med obdolžencem in soobdolženo S. B. O tej sta izpovedala obe zaslišani priči J. H. in E. L. Iz njunih izpovedb namreč izhaja opis prebežniške poti v Evropo, pri čemer naj bi po ilegalnem prečkanju Schengenske meje skupaj z obdolžencem prisedli v avtomobil soobdolženke. Obdolženec naj bi sedel na sovoznikov sedež in od tega trenutka dalje komuniciral samo s soobdolženko. Zunajobravnavni senat je pritrdil oceni preiskovalne sodnice in dodatno obrazložil, da medsebojna komunikacija obdolženca s soobdolženko izhaja tudi iz njenega zagovora. Takšna ocena novega oziroma dodatnega dokaza, ki jo je v zvezi z obstojem utemeljenega suma podal šele zunajobravnavni senat, sicer ni pravilna, ker je obrambi onemogočil, da bi v zvezi z njim podala izjavo, vendar pa zunajobravnavni senat s takšno oceno ni prekoračil okvirjev dejanskega stanja, kot ga je ugotovila že preiskovalna sodnica. Zunajobravnavni senat je namreč utemeljeval sum na podlagi istih okoliščin kaznivega dejanja in istih, že ugotovljenih, dejstev, pri čemer je dejstvo medsebojne komunikacije obdolženca s soobdolženko zgolj dodatno podkrepil z zagovorom soobdolženke. To dejstvo je bilo torej ob presoji obstoja utemeljenega suma pred preiskovalno sodnico že znano, izhajalo je iz izpovedb obeh zaslišanih prič, poleg tega pa je bilo obdolžencu omogočeno, da je bil ob njunem zaslišanju prisoten in jima je lahko postavljal vprašanja, vendar tega dejstva (njune medsebojne komunikacije) ni izpodbijal. Tega ni storil niti pozneje, zaslišan na pripornem naroku ob prisotnosti zagovornika, kjer je kaznivo dejanje zanikal, sicer pa se ni zagovarjal. Obramba je torej imela možnost izpodbijati vsa dejstva, ki so bila ob odreditvi pripora že znana, na komunikacijo obdolženca s soobdolženko pa zunajobravnavni senat ni sklepal le na podlagi zagovora soobdolženke, temveč tudi na podlagi izpovedb obeh prič, ki sta v luči obstoja utemeljenega suma predstavljata popolnoma neodvisni vir. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da izkazana kršitev pravice do izjave s strani zunajobravnavnega senata v konkretnem primeru ni vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora.

12. V nadaljevanju zahteve zagovornik izpodbija obstoj utemeljenega suma z navedbami, da niti iz prilog kazenske ovadbe niti iz obeh zapisnikov o zaslišanju prič J. H. in E. L. ne izhaja, da bi bil obdolženec povezan z očitanim kaznivim dejanjem, temveč je bil kvečjemu sopotnik. V tej vlogi ostalim tujcem ni mogel kazati poti, niti jim ni mogel dajati navodil za nadaljnjo pot, prav tako iz nobenega dokaza ne izhaja, da bi obdolženec v dogovoru in proti plačilu sodeloval s soobdolženo S. B. Zagovornik s takšnimi navedbami pod videzom kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP po vsebini oporeka pravnomočno ugotovljenim dejstvom, ki kažejo na obstoj utemeljenega suma, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako velja tudi za zagovornikovo izpodbijanje begosumnosti, češ da ta ne more temeljiti samo na obdolženčevem tujem državljanstvu in predpisani kazni zapora do petih let in denarni kazni. Zagovornik oporeka tudi sorazmernosti ukrepa z navedbami, da gre pri obdolžencu za očeta štirih mladoletnih otrok, ki so od njega odvisni, pripor pa predstavlja za njega in njegovo družino nesorazmerno finančno breme. Tudi v tem delu zahteve zagovornik po vsebini ocenjuje okoliščine na strani obdolženca, za katere je sodišče ocenilo, da ne vnašajo dvoma v sorazmernost odrejenega pripora. Predvsem pa je bistveno, da zagovornik v zahtevi neutemeljeno vztraja pri predlogu za odreditev ukrepa javljanja na policijski postaji v daljših intervalih, saj spregleda, da je pripor odrejen zoper tujca iz pripornega razloga begosumnosti in je kot tak omejevalni ukrep neogibno potreben za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku (8. točka obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice in 10. točka obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata). Zaključek sodišč nižjih stopenj o neogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejših ukrepov, kot je med drugim javljanje na policijski postaji.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Podobno tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS XI Ips 63367/2011 z dne 26. 1. 2012 in XI Ips 62052/2010 z dne 17. 1. 2013.