Jedro

Ker založniška pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, je treba vse sporne točke šteti v korist avtorja. Toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi od tožnika prejela soglasje (pisno ali konkludentno), da neprodane izvode prodaja posebej. Kljub temu da je tožena stranka dokazala, da je bilo običajno in da je to tožnik vedel, da so revijo prodajali tudi po posameznih mesecih, to še ne pomeni, da lahko reklamira in prodaja tožena stranka tožnikovo brošuro posebej.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo civilne kazni, od prisojenih zneskov prispevke in dajatve. Zavrnilo je tudi zahtevek pod točko 5 izreka, da se toženi stranki prepove sedanje in bodoče kršitve avtorske pravice v zvezi s prilogo S kuhalnico med valovi, v primeru kršitve je zahteval zagrozitev 1.000.000,00 SIT kazni in da je tožena stranka dolžna izročiti vse izvode priloge, ki jo še poseduje. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se sodba objavi v sobotni izdaji časopisa Dela v velikosti 15 cm x 10 cm in plačilo pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Pritožba ima 21 strani. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Obširno obrazlaga, da je sporno, katere avtorske pravice je prinesel na toženo stranko. Trdi, da ni bilo dovoljeno prodajati priloge na Hrvaškem in da so bile časovno omejene pravice. Vztraja pri trditvah v zvezi z avtorskim honorarjem, višino naklade in ne navedbo avtorja. Vztraja pri zahtevku za plačilo avtorskega honorarja iz tožbenega zahtevka, kakor tudi drugih zahtevkov in prvotne tožbe. Meni, da je to delo drugačno od kratkih prispevkov iz 93. člena ZASP in da na to ni pristal in ni vedel, kako bo tožena stranka tržila njegovo delo. Vztraja, da se remitende enako obravnavajo kot neprodani izvodi. Sklicuje se na 3. člen in 4. člen pravilnika. Meni, da sodelovanje med strankama ni bilo takšno, da bi tožnik pristal na ravnanje tožene stranke. Zato ne gre za običajno sodelovanje. Sodišče se je oprlo na 85. člen OZ. V resnici bi se moralo sodišče sklicevati na ZASP. Pogodba bi morala biti sklenjena v pisni obliki po 80. členu ZASP. 87. člen pa opredeljuje bistvene sestavine založniške pogodbe. Tožeča stranka ni imela volje pristati na samostojno prodajo njenega avtorskega dela in kaj takega tudi ni pričakovala. Ne gre za periodični tisk po 93. členu ZASP, ampak za zejemniško pogodbo in upravičenje avtorja iz 2. odstavka 81. člena ZASP. Meni, da je bila distribucija dogovorjena le za območje Republike Slovenije. Revija Val je izhajala vsa leta z različnimi prilogami. Obseg teh prilog je bil prav tako različen. Različne so bile njihove oblikovne narave in prodaje. Priči K. K. in D. P. se nista izrekla o naravi priloge. O tem nista nič vedela. Sodišče ni sledilo napotku višjega sodišča glede vprašanja presoje dogovora neodplačnosti oziroma darilne narave priloge. To se stranki nista dogovorili. Sklicuje se na splošne pogoje delovanja slovenskega knjižnega trga. Sodišče je napačno ugotovilo ceno priloge. Zato je tudi ugotovilo napačno ustreznost honorarja. Sodišče ni razpravljalo o dokazih o trženju revije Val v Avstriji, za katero tožnik ni bil seznanjen. Ime avtorja na kopijah se ne da razbrati in je pomanjšano. Sodišče je zavrnilo zahtevek zaradi pretrpljenih duševnih bolečin brez izvedenca. Vztraja pri plačilu pravdnih stroškov.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Pritožba spregleda, da je bila prvotna sodba delno potrjena in sicer, da je pravnomočna v 1. in 3. točki izreka. Svoje obveznosti po 85. členu ZASP je tožena stranka izpolnila. Ni jasno, zakaj se tožnik opira na 93. člen ZASP. Prenos avtorske pravice je omejen s samo naklado in ne s časom.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma je treba pritožniku pojasniti, da je preizkus pritožbenega obravnavanja sodba sodišča prve stopnje, opr. št. P 2780/2008-II, z dne 18.11.2008. To pomeni, da pritožbeno sodišče ne more upoštevati vseh tistih pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik skuša izpodbiti sedaj že pravnomočna izrekanja prve sodbe (opr. št. P 2858/2005-II, z dne 15.11.2007, list. št. 126). Tožnik spregleda, da je bila njegova pritožba proti tedanji sodbi delno zavrnjena in sicer pod točko 1 in 3 I. izreka in sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrjena. Prva točka se je nanašala na doplačilo honorarja v višini 360.000,00 SIT neto z obrestmi in točka 3 je glasila na plačilo duševnih bolečin 1.000.000,00 SIT z obrestmi. Zato pritožbeno sodišče na del pritožbe, ki se nanaša na pravnomočni del sodbe, ne more odgovarjati. Izpodbijana sodba se tudi pravilno ne ukvarja več s pravnomočnim delom prvotne sodbe.

Pač pa je sodišče prve stopnje v mejah pritožbenega razloga pravilne uporabe materialnega prava preizkušalo izpodbijano sodbo in ugotovilo, da ima pritožba v tem delno prav. Sodišče prve stopnje je že v sklepu z dne 24.9.2008 razgrnilo materialnopravno presojo razmerja med pravdnima strankama. Tako je opredelilo (kot je to že storilo sodišče prve stopnje) dogajanje med pravdnima strankama kot sklenitev založniške pogodbe po 85. členu ZASP. Pritožba sicer delno trdi, da ni tega prenesel oziroma se nerazumljivo sklicuje na 93. člen ZASP. Vendar se iz njegove trditvene podlage, izvedenih dokazov in sklepa sodišča da ugotoviti, da je bila sklenjena založniška pogodba, s katero se avtor zaveže prenesti na založnika pravico reproducirati svoja dela v obliki tiskanja in pravico distribuiranja primerkov dela, založnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal honorar ter delo reproduciral in distribuiral. Sodišče prve stopnje je že v dosedanjem postopku ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da tožnik izdela brošuro „S kuhalnico med valovi“, da bo ta brošura priloga reviji Val nautika julij – avgust 2004, zato pa je prejel honorar 550.000,00 SIT bruto. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je tožena stranka natisnila običajno število (glede na število revije v teh mesecih), ali je kršila načelo teritorialnosti in ali je bil prenos avtorske pravice časovno omejen samo z izdajo revije Val nautika julij – avgust 2004. V nadaljevanju postopka se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da tožena stranka ni kršila določb ZASP in to ne materialnih ne moralnih. Sodišče prve stopnje je sicer v nadaljevanju postopka pravilno štelo, da se v konkretnem primeru pravdni stranki nista odločili za pisno pogodbo, kar bi se morali (primerjaj določbo 80. člena ZASP). Vendar je sodišče prve stopnje na podlagi opravljenega dokaznega postopka štelo, da je toženi stranki uspelo dokazati, da je tožnik pristal na takšno distribuiranje in tisk, kot se je dejansko zgodil. Za sodišče je bilo odločilno, da je ugotovilo (kar je nepravilno), sta pravdni stranki sodelovali že več let. Vendar sodišče prve stopnje zmotno spregleda, da tožnik ves čas trdi, da takšne brošure še ni napisal za toženo stranko. Pritožbeno sodišče sicer odgovarja tožniku, da mu način dela tožene stranke gotovo ni mogel biti neznan, saj je bil nekaj časa celo pomočnik urednika, sicer pa dolgoletni sodelavec tožene stranke. V tem delu pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnik vedel, v katerih državah in kako se trži revija in torej tudi njena priloga.

Zato pritožbeno sodišče ne more pritrditi sodišču prve stopnje, da je s takim načinom sodelovanja, kot sta sodelovali pravdni stranki, tožnik pristal na to (pri tem gre za njegove moralne avtorske pravice), da se priloga prodaja posebej. Ker založniška pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, je treba vse sporne točke šteti v korist avtorja (80. člen ZASP). Toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi od tožnika prejela soglasje (pisno ali konkludentno), da neprodane izvode prodaja posebej. Sodišče šteje, da je dovolj, da je tožena stranka dokazala, da sta sodelovala več let in da je pisal krajše prispevke za toženo stranko. Vendar ob jasni določbi 80. člena ZASP, ob dejstvu, da je šlo za prvo brošuro, katero je napisala tožeča stranka za toženo stranko, takšna razlaga ni pravilna. Kljub temu, da je tožena stranka dokazala, da je bilo običajno in da je to tožnik vedel, da so revijo prodajali tudi po posameznih mesecih (v tem primeru julij, avgust 2004), vendar to še ne pomeni, da lahko reklamira in prodaja tožena stranka tožnikovo brošuro posebej. Sodišče tudi povzema tožnikovo izpovedbo, da je na glavni obravnavi zaslišan kot stranka povedal, da je obstajal dogovor med pravdnima strankama za prodajo „takšen kot vedno“. Pri tem pa spregleda, da je šlo za prvo sodelovanje za brošuro. Ni mogoče enačiti posameznih člankov z brošuro, ki je priloga k reviji. Tudi iz določbe 2. odstavka 75. člena ZASP izhaja, da če ni določeno, katere posamične pravice ali obseg določene pravice se prenaša, se šteje, da so prenesene tiste pravice in v tistem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe. Toženi stranki pa ni uspelo dokazati, da bi bil dogovorjen osnovni pomen pogodb prodaja brošure posamično.

Glede na zmotno uporabo materialnega prava in dejstvo, da sodišče ni odločalo o nobenem izmed zahtevkov zato, ker je menilo, da ni podlage, je bilo treba na podlagi 351. člena ZPP pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje upošteva podano materialnopravno podlago. Nato pa naj o zahtevkih ponovno odloči. Pri tem pa je treba pritožniku pojasniti, da mu ni uspelo dokazati, da ni šlo za dogovor, da ne smejo izčrpati naklade (92. člen ZASP). Seveda pa to ne pomeni, da lahko prodaja tožena stranka brošuro posebej, mimo revije in to celo oglaša. Vendar je treba pritožniku odgovoriti, da ker je na oglaševanju uporabljena fotografije prve strani, kjer se vidi njegovo ime, ni kršena njegova avtorska pravica. Sodišče bo tudi odločalo v mejah še preostalih tožbenih zahtevkov in se ne sme ukvarjati s tistimi zahtevki, ki so že pravnomočni.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.