Jedro

Samo po sebi ni odločilno tožnikovo pravno stališče, da gre v njegovem primeru za spor v civilnopravnem razmerju pravdnih strank, temveč so odločilne dejanske okoliščine spora, ki jih je zatrjeval v tožbi, in tožbeni zahtevki, ki jih je v njej postavil, ter ali se v tem dvojem kaže civilnopravna narava spora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama trpi pritožbene stroške, tožniku pa mora v 15 dneh povrniti 93,02 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je zoper kolektivno organizacijo iz uvoda tega sklepa vložil tožbo, s katero je zahteval, (1.) naj se ugotovi, da ima v tej organizaciji pravice ustanovitelja, ki izhajajo iz Zakona o zavodih (ZZ); da toženka nima njegovega soglasja za kolektivno upravljanje v smislu Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorod­nih pravic (ZKUASP); da ni dal soglasja za nikakršno toženkino vlogo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic in da se ni odpovedal upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije za čas takšnega toženkinega statusa. Nadalje je iztoževal (2.) ugotovitev ničnosti (podrejeno pa razveljavitev) sklepa 2.1 toženkine skupščine z dne 18. 12. 2019 o sprejemu toženkinega statuta, ki nadomesti njen dotedanji statut, in ničnosti (oz. razveljavitvi) 3. člena njenega statuta o razmerjih med ustanovitelji in kolektivno organizacijo, ki med drugim določa, da se ti ustanovitelji za čas statusa kolektivne organizacije odpovedujejo svojim upravljavskim pravicam v korist članov kolektivne organizacije. Končno je še zahteval, naj se (3.) toženki prepove opravljanje dejavnosti kolektivnega upravljanja v smislu ZKUASP in se ji – kar je samo naličje te prepovedi – naloži, da to dejavnost opusti.

2. Toženka je ugovarjala, da je o prepovedi iz pravkar povzete 3. točke tožbenega predloga pristojen odločati samo Urad Republike Slovenije za intelektualno last­nino (URSIL) kot upravni organ. Tožbeni zahtevki pod 1. in 2. točko tožbenega predloga naj bi bili nasproti tistemu iz 3. točke vmesni ugotovitveni zahtevki in naj bi z njim delili isto odsotnost procesne predpostavke sodne pristojnosti.

3. Sodišče prve stopnje je menilo drugače in je toženkin ugovor (neobstoja) sodne pristojnosti zavrnilo.

4. Toženka se pritožuje, tožnik pa odgovarja, da neutemeljeno.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da toženkin ugovor ni utemeljen, vendar iz delno drugačnih razlogov.

7. Sodišče prve stopnje je lahko izpostavilo pritožbenemu preizkusu svoje stališče o toženkinem ugovoru zaradi določbe prvega odstavka 288. člena Zakona o pravd­nem postopku (ZPP), da če stranka ugovarja, da odločitev o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, lahko o tem odloči sodišče (po prosti presoji, kaj je najbolj smotrno za postopek kot celoto) skupaj z glavno stvarjo ali pa, kot je odločilo v tem primeru, ločeno od nje.

8. Po oceni pritožbenega sodišča vsebuje glavno pravilo za presojo toženkinega ugovora določba 1. člena ZPP, da _„ta zakon določa pravila postopka, po katerih sodišče obravnava in odloča […] v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa“_. Če gre torej v tej zadevi za a) spor iz civilnopravnega razmerja (premoženjskega ali katerega drugega) tožnika in toženke in če hkrati b) za takšen spor ni v posebnem zakonu določena pristojnost URSIL kot drugega organa v pravkar citiranem smislu, toženkin ugovor ni utemeljen. Po oceni pritožbenega sodišča je v tej zadevi oboje izpolnjeno in ugovor zato ni utemeljen.

9. Pristojnost se presodi po navedbah v tožbi (drugi odstavek 17. člena ZPP), kar med drugim pomeni, da samo po sebi ni odločilno tožnikovo pravno stališče, da gre v njegovem primeru za spor v civilnopravnem razmerju pravdnih strank, temveč so odločilne dejanske okoliščine spora, ki jih je zatrjeval v tožbi, in tožbeni zahtevki, ki jih je v njej postavil, ter ali se v tem dvojem kaže civilnopravna narava spora.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da tožnik s tožbo zahteva varstvo svojih upraviteljskih pravic v toženki kot zavodu. Toženka je po tožbenem zatrjevanju zasebni zavod in s tem pravna oseba zasebnega prava (gl. npr. Verica Trstenjak: Pravne osebe, GV založba, Ljubljana 2003, str. 467), tožnik (fizična oseba) pa je njen (so)ustanovitelj. Obvezna materija akta o ustanovitvi zavoda so med drugim pravice in obveznosti med ustanoviteljem in zavodom (predzadnja alineja 8. člena ZZ), pri čemer gre v zadevnem primeru pri obojih za zasebnopravne subjekte. Kadar zavod ustanovi več ustanoviteljev, tako kot v tem primeru, se njihove medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti uredijo s pogodbo (9. člen ZZ). Pri njej gre za vrsto (tako je menilo že Višje sodišče v Ljubljani v sklepu IV Cpg 455/2018 z dne 18. 7. 2018) družbene pogodbe s pomenom iz XXVII. poglavja Obligacijskega zakonika (OZ). To je obligacijskopravna pogodba, ki se neposredno ne tiče menjave in v tem smislu ni odplačna ali vzajemna, temveč se nanaša na organizacijo in sodelovanje pogodbenikov, ki so zato družbeniki, tj. člani družbe (prim. Bojan Zabel v Miha Juhart in Nina Plavšak, urednika: Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 932 in 934). Vse našteto kaže, da je po okoliščinah, zatrjevanih v tožbi in iz katerih je ta izpeljana, razmerje med pravdnima strankama civilnopravno (člansko) razmerje (v smislu 1. člena ZPP ne premoženjsko, temveč drugo civilnopravno razmerje).

11. Tudi tožbeni zahtevki razkrivajo spor enake narave, ki zlasti ni upravnopravna, za katero je značilna oblastvenost v razmerju udeležencev. Tu pa sta pravdni stranki prirejeni. Tožnik gradi tožbo na tezi, da je bil prezrt glede soglasja, ki naj bi ga bil kot toženkin soustanovitelj (kot soustanovitelj zavoda) moral dati, da bi bila mogla pridobiti status kolektivne organizacije (skladno s prvim odstavkom in 12. točko drugega odstavka 13. člena ZKUASP je treba vlogi pristojnemu organu za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorske pravice priložiti tudi _„sklep oseb, ki imajo upravljavske pravice, v skladu z zakoni, da soglašajo z vlogo za izdajo dovoljenja in se za čas statusa kolektivne organizacije odpovedujejo upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije“_) ali širiti svojo dejavnost kolektivnega upravljanja še na druge pravice. Upoštevanje družbenikovega (ustanoviteljevega) glasu je temeljno obeležje njegovega članstva v družbi (zavodu) in njegovega upravičenja, da sodeluje pri njenem (njegovem) upravljanju (gl. prve tri odstavke 992. člena OZ ter prvi odstavek 20. člena in drugi odstavek 29. člena v zvezi s 30. členom ZZ). S tožbeno tezo, navezano na neupoštevanje njegovega glasu, je jasno in dovolj tesno, da je spor mogoče zanesljivo opredeliti kot civilnopraven, povezana tudi iztoževana prepoved toženki, da bi opravljala dejavnost kolektivnega upravljanja pravic. Ali je ta zahtevek morda preveč daljnosežen, spada k njegovi materialnopravni utemeljenosti (do katere se pritožbeno sodišče z ničimer ne opredeljuje), jasno pa je, da toženkino opravljanje te dejavnosti, že po samem dejstvu vložene tožbe sodeč ni skladno s tožnikovimi (načeloma, _in abstracto_) pravno varovanimi interesi, ki jih uveljavlja kot toženkin član (v zgoraj obrazloženem smislu soustanovitelja in „družbenika“ in ne v smislu ZKUASP).

12. Tega v ničemer ne spremeni osrednji ugovorni in pritožbeni razlog, da sme samo URSIL odvzeti dovoljenje za kolektivno upravljanje (po tretjem odstavku 72. člena ZKUASP). Identično odločitev naj bi tožnik uveljavljal pod 3. točko tožbenega predloga, čemur pa pritožbeno sodišče ne pritrjuje. URSIL skrbi za nadzor nad kolektivnimi organizacijami, ki jim je v tem okviru v skrajnem primeru pristojen tudi odvzeti dovoljenje za kolektivno upravljanje. Vendar se URSIL pri tem ravna po javnem interesu, zaradi katerega kolektivno upravljanje avtorske in njej sorodnih pravic obstaja. Tožnikov tožbeni zahtevek pa neposredno ne meri na odvzem dovoljenja in se ne ozira na javni interes, temveč izhaja iz domnevnega toženkinega neutemeljenega neupoštevanja tožnikovega članstva v pravni osebi zasebnega prava in glasu, ki tožniku na tej civilnopravni podlagi načeloma pripada. Da je po navedeni upravnopravni poti, ki je tožnik v tem sporu ne uveljavlja, in po tožbenem zahtevku dejanska končna posledica za toženko lahko ista, ni odločilno. Kar tožnik iztožuje, je z vidika te posledice bolj kot z navedeno upravno stvarjo primerljivo s pravico družbenika gospodarske družbe, da iz utemeljenega razloga iztoži njeno prenehanje (gl. prvi odstavek 107. in drugi odstavek 521. člena Zakona o gospodarskih družbah).

13. Pritožbeno sodišče po povedanem ne sodi enako kot prvostopenjsko, da je toženkin ugovor treba zavrniti na podlagi 12. člena ZKUASP, ki se glasi: _„V sporih, ki nastanejo v zvezi z organizacijo in delovanjem kolektivnih organizacij, je pristojno sodišče splošne pristojnosti in se uporabljajo pravila pravdnega postopka v gospodarskih sporih, razen če ta zakon določa pristojnost upravnega sodišča ali sodišča, ki je po zakonu, ki ureja sodišča, pristojno za odločanje v sporih intelektualne lastnine.“_ Ob tej priložnosti ni treba razlagati vsebine ali uporabiti pravkar citiranega kriterija spora v zvezi z organizacijo in delovanjem kolektive organizacije, saj to ni nujno za odločitev o pritožbi. Zanjo zadostuje, da v smislu 1. člena ZPP noben poseben zakon ne določa pristojnosti URSIL (ali kateregakoli drugega upravnega in njemu podobnega organa) za odločanje o zahtevkih, kot so tožnikovi v tem njegovem sporu s toženko iz njunega civilnopravnega razmerja.

14. Z zgoraj navedenimi razlogi pritožbenega sodišča, ki so očitno nasprotni pritožbenim, je na slednje že v zadostni meri odgovorjeno, četudi v obrazložitvi niso bili posebej povzeti. Dodati pa je prvim še treba, da za presojo ugovora neobstoja sodne pristojnosti ni odločilno pritožbeno stališče, da toženka od podelitve dovoljenja URSIL za kolektivno upravljanje pravic statusnopravno ni več zavod, temveč subjekt _sui generis;_ kot pojasnjeno, se pristojnost presoja po navedbah v tožbi (to je „kompetenčno dejansko stanje“). Ni odločilno niti pritožbeno razlikovanje več dovoljenj URSIL, na podlagi katerih pritožnica kolektivno upravlja različne pravice, saj to ne vpliva na že pojasnjeni civilnopravni značaj spora. Ne drži niti to, da se sodišče prve stopnje ne bi bilo opredelilo do ugovornih razlogov, ki so bili obsežni in razčlenjeni in po katerih tožnik uveljavlja (t)isto, kar naj bi smel presojati samo URSIL. Do tega se je opredelilo s tem, da je to tezo zavrnilo s stališčem, da tožnik ne iztožuje odvzema dovoljenja za kolektivno upravljanje in da svoje pravice uveljavlja kot ustanovitelj zavoda (še dodatni razlogi pa so bili navedeni zgoraj). Za vprašanje sodne pristojnosti tudi ni odločilno, s čim je tožnik utemeljeval svoj pravni interes za ugotovitveno tožbo (kar pritožnica citira na 14. str. pritožbe), saj je to druga predpostavka njene dopustnosti. Končno pritožnica s sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cpg 1595/2015 z dne 23. 12. 2015 uveljavlja, da z vložitvijo tožbe tožnik zlorablja svoje pravice. Toda iz tistega sklepa ni mogoče izpeljati več kot to, da iz tamkajšnjih razlogov tudi tožnikova tožba ni utemeljena (do česar se, kot rečeno, pritožbeno sodišče danes ne opredeljuje), kar pa samo po sebi ni dovolj za zaključek o zlorabi pravice. Pravico namreč zlorabi, kdor jo uveljavlja z izključnim namenom škodovati drugemu, iz procesnega gradiva, ki ga sestavljajo tožba, izpodbijani sklep in pritožba, pa o tem v tožnikovem primeru ni mogoče sklepati. Sicer pa zloraba pravice tudi ne utemelji odsotnosti sodne pristojnosti.

15. Pritožbeni očitki niso utemeljeni, preizkus po uradni dolžnosti pa ni razkril kršitev (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka smiselno uporabljenega 365. člena ZPP).

16. Pritožnica trpi svoje stroške sama, tožniku pa mora povrniti potrebne stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Ti obsegajo odvetniške stroške za sestavo tega odgovora, povečane za pavšal za materialne stroške in za DDV (tarifna št. 22/2 ter tretji odstavek 11. člena, drugi odstavek 12. člena in prvi odstavek 13. člena Odvetniške tarife), in znašajo 93,02 EUR ((150 točk + 0,02 x 150 točk) x 1,22 x 0,6 EUR/točko). Tožnik je zahteval tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti od stroškov, ki mu jih je sodišče prisodilo skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.